Jedro

Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je nična, ker je bila sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisali tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki A.A., nična (točka I izreka) in da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.773,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka ni dopolnilo, čeprav bi to skladno z navodilom pritožbenega sodišča moralo storiti, izdalo pa je tudi sodbo s smiselno enako obrazložitvijo, kot je bila v predhodno razveljavljeni sodbi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da direktor tožeče stranke B.B. do 30. 6. 2008, ni vedel, da je toženec zaposlen pri tožeči stranki, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je za podpis vedel. Ker je tožeča stranka družinsko podjetje, se je ves čas vedelo, da se bo toženec v podjetju po koncu študija zaposlil. Toženec je bil dne 24. 10. 2005 (tri dni po podpisu pogodbe) na sestanku v pisarni B.B. in ga je o nastopu dela seznanil sam. B.B. je za pogodbo o zaposlitvi tako vedel ves čas, takoj pa je ni izpodbijal, saj je vedel, da jo je v imenu tožeče stranke veljavno podpisala A.A., sklenitev pogodbe pa je njihova družinska odločitev. Pogodbo je tožeča stranka izpodbijala šele po tistem, ko je ocenila, da zaposlitev toženca v podjetju predstavlja oviro za cilje B.B. pri tožeči stranki. Zato ne drži, da je bila sklenitev pogodbe nemoralna in zato nična. Toženec je po podpisu pogodbe o zaposlitvi delal za tožečo stranko in tudi hodil na službena potovanja, kar med strankama ni sporno.

Sodišče prve stopnje se je, kljub napotilom pritožbenega sodišča, izognilo ugotavljanju odnosov med pravdnima strankama pred podpisom pogodbe. Toženec je bil štipendist tožeče stranke in je kot študent fakultete C. pri njej opravil tudi strokovno prakso. Tožeča stranka je zoper toženca v letu 2004 vložila tožbo za plačilo odškodnine, ker naj bi v letu 2001 uničil računalniški program tožeče stranke, odgnal poslovne partnerje in okrnil ugled tožeče stranke, ki zato ni dobila ... standarda. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je direktor tožeče stranke kljub temu v aprilu 2004 sprejel Poslovni načrt, v katerem je predvidel toženčevo zaposlitev, kar kaže, da se direktorju tožene stranke dogodki v letu 2001 niso zdeli tako nemogoči, kot se zdijo sodišču prve stopnje. Poslovni interesi, ki sta jih B.B. in toženec zasledovala v podjetju, so vedno znova oba silili, da sta vendarle komunicirala in sodelovala. B.B. je v svoji izpovedbi sicer kategorično zanikal vse, kar bi se lahko nanašalo na sporno pogodbo o zaposlitvi, izpovedal pa je, da je tožencu v obdobju po sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi odobril razne službene poti in računalniško opremo. Iz tega se da razbrati, da so bili odnosi med njima po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi vsaj v nekaterih obdobjih še vedno razumni. Prvostopno sodišče ob napačnem izhodišču, da gre pri družini D. za povprečno družino, ni upoštevalo specifik odnosa družine D. in dejstva, da sta B.B. in toženec v času pred in po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pozitivno sodelovala, zaključilo, da je bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z voljo B.B. in zato nična.

Tožeča stranka je sicer za potrebe tega postopka želela prikazati, da je tožencu poslala dopis z dne 17. 10. 2005, da nima potreb po delu novih delavcev. Toženec je družbenik tožeče stranke z deležem 50 % od leta 1999 dalje in namestnik direktorja, zato je vpliv in položaj pri tožeči stranki imel že ves čas in ravno zato ni jasno, zakaj bi še posebej želel imeti fiktivni položaj zaposlenega. Če bi B.B. kot direktor tedaj, ko je toženec po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi prišel na delo, res menil, da pogodba ne velja (da je nična), bi lahko to jasno povedal že tedaj. Zato je njegovo zanikanje, da bi vedel zanjo, neverodostojno in v nasprotju z drugimi okoliščinami in dokazi. Sodišče prve stopnje je vse aktivnosti, ki jih je toženec opravljal za tožečo stranko štelo kot aktivnosti namestnika direktorja tožeče stranke, čeprav toženec že ves čas poudarja, da je kot zaposleni za tožečo stranko opravljal naloge v obsegu kot je tožeča stranka zahtevala. Dejstvo je, da toženec plače od tožeče stranke ni zahteval iz razloga, ker je nima namena finančno izčrpavati, saj ima kot družbenik interes, da je podjetje solventno. Tako iz navedenega izhaja, da pogodba o zaposlitvi ni nična, saj A.A. s tem, ko jo je podpisala ni zasledovala nobenega moralno spornega cilja, ampak je izvajala le tisto, kar je bilo v družini dogovorjeno že ves čas. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da A.A. pri tožeči stranki ni podpisovala pomembnejših pogodb, kar naj bi kazalo na to, da je s podpisom te zlorabila svoj položaj. Dokazni postopek je pokazal, da je podpisovala in celo sestavljala pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je bila prokuristka tožeče stranke in je pri podpisu te pogodbe o zaposlitvi veljavno izpeljala tisto, kar je bilo pri tožeči stranki dogovorjeno. S tem ni storila ničesar nemoralnega in tudi ni ničesar pridobila, kar pa sicer niti ni bilo zatrjevano. Prvostopno sodišče je v nasprotju z napotilom Vrhovnega sodišča RS štelo, da mu ni treba ugotavljati elementov obstoja delovnega razmerja, ker je štelo da je pogodba nična. Ničnost pogodbe o zaposlitvi pomeni, da pogodbe ni, medtem ko delovno razmerje lahko obstaja brez veljavne pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbah zoper izpodbijano sodbo prvič odločilo s sodbo opr. št. Pdp 886/2010 z dne 7. 1. 2011. Pritožbi tožene stranke je ugodilo v celoti in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer v 1. točki izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju in v 3. točki izreka tako, da je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.288,39 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v nespremenjenem delu tj. v točki 2 izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 245,26 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo, ki ji je revizijsko sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 121/2011 z dne 19. 6. 2012 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je tožeča stranka uveljavljala zahtevek po 13. členu ZDR, ker je ugotovitev, da toženec ni bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki lahko tudi posledica ugotovljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi, o postavljenih zahtevkih ni mogoče odločiti ločeno ali različno.

Pritožbeno sodišče je nato pritožbama s sklepom opr. št. Pdp 688/2012 z dne 20. 9. 2012 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do tožbenih zatrjevanj, da je A.A. s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi mimo volje zakonitega zastopnika tožeče stranke in v nasprotju z interesi tožeče stranke zlorabila svoj položaj prokuristke. Ker se lahko oba zahtevka po stališču revizijskega sodišča obravnavata le skupaj in enotno, pa je preuranjena tudi odločitev o tem, da toženec pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo dne 21. 10. 2005 podpisali tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki A.A., nična in da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 465/2013 z dne 9. 7. 2013 ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo znova vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila A.A. sicer kot prokuristka vpisana v sodni register, vendar je v konkretnem primeru ta status zlorabila, saj razen treh v letu 1995, pogodb o zaposlitvi ni podpisovala. Za podpis sporne pogodbe direktor tožeče stranke ni vedel in s tožencem ni imel namena skleniti pogodbe o zaposlitvi. Ker je šlo za zlorabo položaja, je pogodba sklenjena v nasprotju s 1. odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in je nična, zato tudi delovnega razmerja med strankama ni bilo. Sodišče prve stopnje pa v postopku ni ugotavljalo, ali je imela tožeča stranka sploh delo za toženca in ali je toženec delo za toženo stranko sploh opravljal. Sodišče prve stopnje je o zadevi razsodilo z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je dne 21. 10. 2005 s tožencem sklenila prokuristka tožeče stranke A.A., nična. Kljub temu, da je bila na dan podpisa te pogodbe vpisana v sodni register kot prokuristka, je v konkretnem primeru ta status zlorabila, saj od leta 1995 pogodb o zaposlitvi ni podpisovala, za podpis sporne pogodbe o zaposlitvi direktor ni vedel in tudi ni imel namena s tožencem skleniti te pogodbe. Pri podpisu te pogodbe je prišlo do zlorabe položaja, kar je v nasprotju z moralnim načelom, ki ga zapoveduje norma v 1. odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), zato je ta pogodba nična. Poleg tega pa toženec pri toženi stranki ni imel namena opravljati dela po tej pogodbi o zaposlitvi in dela tudi ni opravljal. Torej je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena fiktivno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik plačila za delo, ki naj bi ga opravljal ni nikoli prejel, prav tako tožena stranka zanj ni plačevala prispevkov. Toženec je dela, ki jih je opravljal za tožečo stranko (obiski sejmov, poti v tujino, dela po izstavljenih potnih nalogih, nakup monitorjev, plačilo računa za lastne telefonske pogovore) opravljal tudi kot družbenik tožene stranke.

Po 1. odstavku 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi delo, ki ga je za tožečo stranko, po njegovih zatrjevanjih, opravljal toženec, imelo naštete elemente delovnega razmerja. Toženec dela ni opravljal nepretrgano, niti po navodilih in nadzorom delodajalca. Prav tako ni bil, kot ostali delavci tožeče stranke, vključen v delovni proces pri tožeči stranki, za opravljeno delo pa tudi ni prejemal plačila. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve sodbe, natančno obrazložilo razloge, zakaj delo toženca pri tožeči stranki ni imelo elementov delovnega razmerja, čeprav se pri tem ni izrecno sklicevalo na 4. člen ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec od tožeče stranke ni nikoli zahteval plačila za delo, ki naj bi ga zanjo opravil. Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbene navedbe, da plače ni zahteval zato, ker tožeče stranke nima namena finančno izčrpavati, saj ima kot družbenik interes, da je podjetje solventno. Ta pritožbena navedba ni realna in tudi ni utemeljena. Tožeča stranka zagotovo samo zaradi plačila tožencu, če bi bil pri tožeči stranki res v delovnem razmerju, ne bi postala insolventna.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec za opravljanje dela na domu ni imel dovoljenja oziroma soglasja tožeče stranke. Če bi imelo delo toženca res vse elemente delovnega razmerja in bi bil tako kot ostali delavci vključen v delovni proces tožeče stranke, se, enako kot ostali delavci, ne bi mogel sam odločiti, kje bo delo opravljal. Za delo na domu bi moral imeti torej soglasje tožeče stranke. Da ga je res imel, pa toženec ni zatrjeval. V kolikor bi tožeča stranka štela, da je toženec pri njej v delovnem razmerju, bi štela njegovo samovoljno delo doma kot kršitev in bi zoper njega ustrezno ukrepala, kot bi storila v primeru enakega ravnanja drugega delavca. Ker tega ni storila, je tudi sama štela, da toženec pri njej ni v delovnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženčeve odhode na službene poti v tujino oziroma na obiske raznih sejmov, nakup monitorjev in plačila računa za njegove telefonske razgovore, mogoče šteti kot dela družbenika tožeče stranke, saj je bil toženec že od leta 1999 poleg tega, da je bil družbenik tudi namestnik direktorja tožeče stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da se je toženec kadarkoli pri tožeči stranki osebno pozanimal za karkoli, še posebej, ker na številna pisma, ki jih ji je poslal priporočeno, ni prejel nobenega odziva. V delovnem razmerju je nujno potreben in pričakovan osebni kontakt med delavcem in delodajalcem, saj se morebitni problemi ne morejo urejati le z dopisovanjem. Potreben je razgovor, usklajevanje, skratka oseben stik tako z nadrejenimi kot tudi s sodelavci. Tega stika med tožencem in tožečo stranko ni bilo. Dejstvo, da je toženec vsa svoja „pričakovanja“ do tožeče stranke izražal le v pismih, na katera ni bilo odziva, pa kaže tudi na to, da toženec že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi ni imel namena, da se pri tožeči stranki dejansko zaposli. Tudi to potrjuje, da toženec ni bil vključen v organiziran delovni proces in da dela v organiziranem delovnem procesu pri tožeči stranki ni opravljal. Delo, ki ga je opravil za tožečo stranko (službene poti v tujino, obiski sejmov, ipd.), je zato delo družbenika oziroma namestnika direktorja tožene stranke, ne pa delo vodje nabave po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 5. 2005. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi, ki jo je s tožencem kot prokuristka podpisala A.A., nična. Res je imela A.A., glede na vpis v sodnem registru v času podpisa sporne pogodbe o zaposlitvi s tožencem (21. 5. 2005), tudi pooblastilo za sklepanje pogodb o zaposlitvi, vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da po letu 2000 ni v imenu ali za toženo stranko kot pooblaščena oseba izvedla nobenih pravnih dejanj in tudi ni sklepala pogodb o zaposlitvi z delavci. S sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s tožencem je zlorabila svoj položaj, saj je pogodbo sklenila v nasprotju z voljo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedi direktorja tožeče stranke, da zaradi toženčevega ravnanja v preteklosti, njegova zaposlitev pri tožeči stranki ni bila več možna. Direktorjevo izpoved potrjujejo tudi listine, ki sta jih v spis vložili stranki. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo priče A.A., da so bili v družini D. med direktorjem (očetom) in tožencem (sinom) v odnosih vzponi in padci, da ni razumljivo, da A.A. o sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni seznanila moža, direktorja tožeče stranke B.B.. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je A.A. s svojim ravnanjem ob podpisu pogodbe o zaposlitvi s tožencem zlorabila svoj položaj prokuristke pri toženi stranki, zaradi česar je ta pogodba skladno z določbo 1. odstavka 86. člena Obligacijskega Zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), ki se na podlagi 11. člena ZDR smiselno uporablja glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi med tožencem in tožečo stranko je torej nična. Bila je sklenjena z zlorabo položaja prokuristke. Toženec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni imel namena opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi in tega dela tudi dejansko ni opravljal, zato med njim in tožečo stranko ni obstajalo delovno razmerje.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe tožene stranke, ki so bistvene za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške in sicer tožena stranka skladno s 154. členom ZPP, tožeča stranka pa skladno s 155. členom ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.