Jedro

Vsaka pogodba, tudi pogodba o zaposlitvi, mora imeti dopustno podlago, torej dopusten namen, razlog (causo). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Nedopustna pa je tudi, če je zgolj navidezna ali celo neresnična. Pogodba o zaposlitvi je pogodba, s katero se ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, torej razmerje, katerega namen je, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če namen strank ni urediti tako razmerje, pogodba o zaposlitvi nima podlage in je kot pogodba o zaposlitvi nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3. 3. 2010 ugotovilo, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisali tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki S. V., nična. Sodišče druge stopnje je s sodbo Pdp 886/2010 z dne 7. 1. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki in spremenilo odločitev o stroških postopka. Zoper citirano sodbo je revizijo vložila tožena stranka, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 121/2011 z dne 19. 6. 2012 ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. To je s sklepom Pdp 688/2012 z dne 20. 9. 2012 pritožbama obeh strank ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo I Pd 1443/2012 z dne 25. 1. 2013 razsodilo, da je pogodba o zaposlitvi nična in da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, ki ji je sodišče druge stopnje s sklepom Pdp 465/2013 z dne 9. 7. 2013 ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pd 2387/2013 z dne 15. 11. 2013 ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo 21. 10. 2005 podpisali tožena stranka in tožeča stranka po prokuristki S. V., nična in da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki ter toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Ugotovilo je, da je pogodbo o zaposlitvi s tožencem sklenila prokuristka tožeče stranke S. V., ki je bila na dan podpisa te pogodbe veljavno vpisana v sodni register kot prokuristka brez omejitev. Vendar je slednja v konkretnem primeru ta status zlorabila, ker od leta 1995 pogodb o zaposlitvi ni podpisovala, niti ni opravljala drugih pravnih dejanj za tožečo stranko. Direktor tožeče stranke s tožencem ni imel namena skleniti pogodbe o zaposlitvi in za sklenitev sporne pogodbe niti ni vedel. Zato je pri podpisu te pogodbe prišlo do zlorabe položaja s strani prokuristke, kar je v nasprotju z moralnim načelom, ki ga zapoveduje norma v prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in je ta nična. Poleg tega pa toženec pri tožeči stranki ni imel namena opravljati dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in dela tudi ni opravljal, kar pomeni, da je bila sklenjena fiktivno. Toženec plačila za delo, ki naj bi ga opravljal, nikoli ni prejel, niti ga ni zahteval, prav tako tožena stranka zanj ni plačevala prispevkov. Toženec je dela, ki jih je opravljal za tožečo stranko (obiski sejmov, poti v tujino, dela po izstavljenih potnih nalogih, nakup monitorjev, plačilo računa za lastne telefonske pogovore), opravljal kot družbenik oziroma namestnik direktorja tožeče stranke. Ker elementi delovnega razmerja na podlagi nične pogodbe o zaposlitvi ne morejo obstajati, med tožencem in tožečo stranko delovno razmerje ni obstajalo.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) niso obstajali, ker toženec dela ni opravljal nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ni bil vključen v delovni proces pri tožeči stranki, niti ni prejel plačila.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila S. V. v sodni register vpisana kot prokuristka tožeče stranke od 3. 12. 1999 do 11. 5. 2009. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1, Uradni list RS, št. 42/2006 in nadaljnji) ne vsebuje določbe o morebitnem zmanjšanju obsega pooblastil prokurista v primeru njegove daljše pasivnosti, ali omejitev pooblastil s soglasjem poslovodstva gospodarske družbe. Prokurist pooblastila, ki mu jih daje zakon, izvršuje do preklica s strani gospodarske družbe. Dokler pa je prokura vpisana v sodni register, zakon šteje, da ima prokurist polno zaupanje gospodarske družbe za neovirano izvrševanje njegovih pooblastil. To pomeni, da pravni posli prokurista ne morejo biti neveljavni iz razloga, ker se poslovodstvo gospodarske družbe z njimi ne bi strinjalo, z njim ne bi bilo seznanjeno, ali bi šlo po vsebini za pravno dejanje, ki ga prokurist pred tem ni izvajal. V nasprotnem primeru bi morala gospodarska družba prokuro preklicati, sicer se morajo pravna dejanja prokurista šteti za veljavna. Če so ta dejanja za družbo škodljiva, ima družba na voljo morebitne samostojne zahtevke zoper prokurista, nikakor pa to ne more vplivati na veljavnost samega pravnega dejanja. Ob upoštevanju navedenega presoja, da prokuristka S. V. po letu 2000 v imenu tožeče stranke ni opravljala pomembnejših pravnih dejanj, ne more biti bistvena in ne utemeljuje zaključka, da je prokuristka svoj status zlorabila. Že samo dejstvo veljavne prokure zadošča za zaključek, da je imela zaupanje tožeče stranke in je ta posledično soglašala z vsemi pravnimi dejanji, ki bi jih opravila. Tožeča stranka je imela kadarkoli možnost prokuro preklicati, vendar tega ni storila, zato je zaključek, da je svojo funkcijo zlorabila in da je pogodba o zaposlitvi nična, materialnopravno nepravilen. Zaradi veljavnosti prokure je nemogoče govoriti, da je postopala v nasprotju z voljo tožeče stranke. Sklenitev pogodbe, ki jo podpiše prokurist, samo po sebi predstavlja izraz volje gospodarske družbe. Pritožbeno sodišče je v sklepu Pdp 465/2013 z dne 9. 7. 2013 zavzelo stališče, da do zlorabe položaja prokuristke ni prišlo, zato je spremenjeno stališče v izpodbijani sodbi arbitrarno, neargumentirano in materialnopravno zmotno. Sodišče je dokazni zaključek, da tožeča stranka s plačilom plače tožencu ne bi postala insolventna, sprejelo brez vsakršne dokazne podlage v sodnem spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Poleg tega zgolj na podlagi dejstva, da toženec od tožeče stranke ni zahteval plačila neizplačanih plač za čas trajanja delovnega razmerja, ni mogoče sklepati o neobstoju elementov delovnega razmerja in je takšen zaključek sodišča materialnopravno nepravilen. Tudi odsotnost soglasja za delo na domu ne more privesti do zaključka, da elementi delovnega razmerja niso obstajali. Delo, čeprav na domu, se je izvajalo, zato so elementi delovnega razmerja obstajali. Toženec je predložil listino, ki izkazuje, da je zahteval ureditev delovnega mesta v prostorih družbe in je delo doma opravljal po krivdi tožeče stranke. Navedeno sta nižji sodišči spregledali in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opravila, ki jih je opravljal toženec, predstavljajo tipične naloge, ki se opravljajo v okviru delovnega razmerja in delovnega mesta vodje nabave iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Stališče nižjih sodišč, da to sodi med opravila družbenika, nasprotuje definiciji družbenika iz ZGD-1. Zakon ne predvideva, da bi družbeniki opravljali kakršne koli vsakodnevne naloge v zvezi z dejavnostjo družbe, saj te naloge opravljajo osebe, ki so v delovnem razmerju. Opravljanje nalog kaže na to, da jih je toženec opravljal v okviru dejavnosti tožeče stranke kot njen delavec in ne kot družbenik in bi posledično sodišči morali zaključiti, da so elementi delovnega razmerja obstajali. Nižji sodišči sta okoliščino, da so bili člani družine V. v slabih odnosih, nepravilno razlagali samo v škodo toženca, čeprav je bila tožeča stranka tista, ki ni odrejala delovnih nalog. Nižji sodišči sta dali premajhno težo okoliščini, da je bil toženec namestnik direktorja in je lahko sam sebi odrejal delovne naloge. Na podlagi navedenega bi morali nižji sodišči ob pravilni uporabi materialnega prava priti do zaključka, da so elementi delovnega razmerja obstajali, da pogodba o zaposlitvi ni bila fiktivna, ker je bila kavza pogodbe dejansko izvrševanje delovnega razmerja, ki se je tudi izvrševalo. Zato pogodba o zaposlitvi ni nična, delovno razmerje pa obstaja.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje brez dokazne podlage v spisu sprejelo zaključek, da tožeča stranka s plačilom plač tožencu ne bi postala insolventna. Utemeljitev toženca ne ustreza definiciji bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni podana. Poleg tega je bil toženec tisti, ki je zatrjeval, da plač ni zahteval, ker kot družbenik ni želel finančno izčrpavati podjetja in je bilo dokazno breme v zvezi s tem na njem (212. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zgolj odgovorilo na pritožbeno navedbo in jo zavrnilo z izpodbijano obrazložitvijo.

9. Toženec sodišču druge stopnje očita, da je arbitrarno in neargumentirano spremenilo svoje stališče v primerjavi s stališčem, zavzetim v predhodnem postopku Pdp 465/2013 z dne 9. 7. 2013. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj soglaša s presojo sodišča prve stopnje, iz izpodbijane sodbe pa je tudi jasno razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami tožene stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi v celoti obravnavalo, na svoje prejšnje odločitve oziroma stališča v isti zadevi pa ni vezano.

10. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če sodba vsebuje o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek, da sta sodišči spregledali listino, s katero je toženec zahteval ureditev delovnega mesta v prostorih službe, ne predstavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno o neobstoju delovnega razmerja, še ne pomeni, da je listino spregledalo, ampak je sledilo določbi 8. člena ZPP.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je pogodba o zaposlitvi nična, a ne iz razloga, ker sklenitev sporne pogodbe v konkretnem primeru pomeni zlorabo položaja prokurista in zato nasprotuje moralnim načelom iz prvega odstavka 86. člena OZ v zvezi z 12. členom ZDR. S. V. je bila na dan podpisa pogodbe o zaposlitvi vpisana v sodni register kot prokuristka tožeče stranke brez omejitev in je torej lahko veljavno sklepala tudi pogodbe o zaposlitvi. Vendar to dejstvo za presojo ničnosti sporne pogodbe ni odločilno, kot to zmotno meni toženec. Zato tudi nadaljnje revizijske navedbe o pooblastilih prokurista, učinkovanju pravnih poslov, ki jih sklene prokurist, in preklicu prokure, za presojo niso bistvene (35. in 36. člen ZGD-1).

12. Vsaka pogodba, tudi pogodba o zaposlitvi, mora imeti dopustno podlago (prvi odstavek 39. člena OZ v zvezi z 11. členom ZDR), torej dopusten namen, razlog (causo). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena OZ). Nedopustna pa je tudi, če je zgolj navidezna ali celo neresnična. Pogodba o zaposlitvi je pogodba, s katero se ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, torej razmerje, katerega namen je, da se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR). Če namen strank ni urediti tako razmerje, pogodba o zaposlitvi nima podlage in je kot pogodba o zaposlitvi nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Če je namen strank, da uredita neko razmerje kot delovno razmerje zgolj navidezen ali je celo neresničen, taka pogodba o zaposlitvi nima dopustne podlage in je kot pogodba o zaposlitvi prav tako nična.

13. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da toženec ni imel namena opravljati dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in dela tudi ni opravljal. Stranki pogodbe o zaposlitvi sta že ob sklenitvi vedeli, da se ta ne bo izvrševala, saj ni bila sklenjena z namenom opravljanja del vodje prodaje. To pomeni, da sporna pogodba nima podlage oziroma je ta samo navidezna in je nična iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske zaključke v tej smeri in se smiselno sklicevalo na ničnost tudi iz tega razloga. Kot pravno podlago je sicer navedlo samo prvi odstavek 86. člena OZ, a to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

14. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) bistveni elementi iz definicije delovnega razmerja niso bili podani, zato delovno razmerje niti ni moglo nastati. Sodišče je ugotovilo, da je toženec odhode na službene poti v tujino, obiske sejmov, nakup monitorjev in plačilo računov za njegove telefonske razgovore opravljal kot družbenik tožeče stranke in del vodje nabave v smislu delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi nikoli ni opravljal, niti ni prejemal kakršnega koli plačila za delo. Vprašanje, ali je imel soglasje za delo na domu, niti ni bistveno, ker iz dejanskih ugotovitev ni razvidno, da bi toženec delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, čeprav na domu, dejansko opravljal. Posledično ni podan element po navodilih in pod nadzorom delodajalca, niti element vključenosti v organiziran delovni proces delodajalca.

15. Nasprotovanje dejanskim zaključkom, da je toženec ugotovljena dela opravljal kot zaposleni in ne družbenik ter presoja odnosov med člani družine V., pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.