Jedro

Delo na gradbenem odru sicer samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti in tudi vsako delo na višini ne predstavlja nevarne dejavnosti. Delo na gradbenem odru na višini štirih metrov pa pomeni nevarno dejavnost, ker gre za večjo izpostavljenost nastanku škode in možnosti nastanka obsežnejših škod. Izvajalec nevarne dejavnosti za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, objektivno odgovarja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 52.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila na TRR njegovega pooblaščenca. Zavrnilo je zahtevek tožnika za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške v višini 4.625,97 EUR.

Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pri drugem sodniku. Sodišču prve stopnje očita napačen zaključek, da tožnik ni uspel dokazati nevarne stvari in da delo na gradbenem odru samo po sebi ni nevarna dejavnost, čeprav se je delo izvajalo na višini 4-7 m. Vztraja pri tem, da delovni oder ni imel lestve med drugo in tretjo etažo, kamor je bil tožnik namenjen po odredbi delovodje, zaradi česar je podana protipravnost pri ravnanju delodajalca. Izjavam zaslišanih prič v zvezi s tem odreka verodostojnost, saj škodnega dogodka niso videle, poleg tega so še vedno zaposlene pri toženki in zato od nje odvisne. Če bi bile lestve med drugo in tretjo etažo nameščene, tožnik z odra ne bi padel. Opozarja na zapis v izvedeniškem mnenju, da glede na nasprotne izjave strank in pomanjkanje dokumentacije v zvezi z odrom, na katerem se je zgodila nesreča, ne more vedeti, kako je bil sporni gradbeni oder izdelan. Izvedenec je tudi poudaril, da bi delodajalec o delovni nesreči moral obvestiti inšpektorja za delo, ki bi jo raziskal takoj po nezgodi. To naj bi kazalo na prikrivanje resnice s strani toženke. Meni, da v sodbi obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izvedenskega mnenja, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih pa naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju, ker sodišče ni podalo ocene verodostojnosti izjav zaslišanih prič. Dodaja, da naj bi B.P. prilagajal svojo izpoved o odločilnem dejstvu obstoja lestev med drugo in tretjo etažo. Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja, da tožnik ni substanciral domnevne baze v zvezi z zatrjevanjem domneve odgovornosti na podlagi kavzalne vzročne zveze, zato sodišču ni bilo potrebno ocenjevati, ali je v konkretnem primeru podana odgovornost tožene stranke po načelu vzročnosti. Ne glede na to, pa je sodišče pravilno ocenilo, da je bil delovni oder pravilno postavljen in imel vsa potrebna varovala in dostope, ki so omogočali varno delo. Sodišče naj bi tudi pravilno zaključilo, da so obstajali razlogi za oprostitev odgovornosti po določbi 2. odstavka 153. člena OZ, saj tožnik predpisanega načina prehoda z etaže na etažo ni uporabljal. Lečeči zdravnik je celo zapisal, da je tožnik padel z lestve, pri čemer gre s tem v zvezi za javno listino. Tožnikove navedbe v zvezi s podanim izvedeniškim mnenjem in načinom škodnega dogodka naj bi bile podane po prvem naroku za glavno obravnavo in zaradi tega v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Opozarja, da delo s povečano nevarnostjo predstavlja pravni standard, ki se presoja po objektivnih kriterijih. V konkretnem primeru je bilo tožnikovo ravnanje vzrok njegovega padca, s čimer je bila pretrgana vzročna zveza med nastalo škodo in kakršnokoli odgovornostjo tožene stranke.

Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To kršitev uveljavlja v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi zaslišanih prič in ugotovitev izvedenskega mnenja, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi ne obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in med samim izvedenskim mnenjem (sedaj kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), tega niti pritožnik izrecno ne zatrjuje, temveč je sodišče prve stopnje v okviru dokazne ocene vsakega dokaza posebej (izjave prič, strank, izvedensko mnenje) in celotnega dokaznega postopka skupaj ugotavljalo obstoj odločilnega dejstva, ali so na spornem mestu bile nameščene lestve ali ne. Izvedencu se je v zvezi s tem sicer porajal dvom, vendar je sodišče po zaslišanju prič na podlagi dokazne ocene zaključilo, da so lestve bile. To pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. To določa 1. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/07). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se na podlagi 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04 in 28/06) šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. V 150. členu OZ je določeno, da za škodo od nevarne dejavnosti odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Zakon ne opredeljuje pojma nevarne stvari oziroma dejavnosti. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa oziroma v vsaki posamezni zadevi sodnik. Osnovno izhodišče je, da je nevarna stvar oziroma dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost. Po splošnem družbenem pojmovanju mora odstopati od drugih stvari oziroma dejavnosti prav zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode. Ali povedano drugače: nevarna dejavnost je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je do škodnega dogodka prišlo dne 7. 4. 2006 pri delu (zunanja fasada) na delovnem odru. Tožnik je namreč padel z gradbenega odra, ko je šel po prečki odra, pri čemer ni uporabljal lestve. Sodišče prve stopnje je izključilo obstoj objektivne odgovornosti toženke, ker tožnik ni uspel dokazati, da gradbeni oder ni imel lestve. Pravilno je sicer zaključilo, da delo na gradbenem odru samo po sebi ni nevarna dejavnost, vendar je potrebno upoštevati, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso delo na višini nevarno v smislu 149. člena OZ. Vsaka višina še ni nevarna, vendar je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. II Ips 202/2002 na podlagi takrat veljavnega Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) nevarno dejavnost utemeljilo s tem, da je delo na odru, ki je več kot en meter nad tlemi, nevarno do te mere, da ga je potrebno zavarovati. Ta pravilnik je s 1. 1. 2003 nadomestila Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uredba, Ur. l. RS, št. 3/2002 in naslednji).

Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotovilo višine, na kateri je tožnik delal ob škodnem dogodku, ter ostalih okoliščin v zvezi z delom na višini, da bi se lahko ocenilo, ali je šlo za nevarno dejavnost. Delo na višini 4 metrov brez dvoma pomeni nevarno dejavnost, saj gre pri tem delu za večjo izpostavljenost nastanku škode in tudi škode so običajno obsežnejše, vendar je potrebno to v tožbi zatrjevano dejstvo še razčistiti. Potrebno pa bo raziskati tudi okoliščine v zvezi z oprostitvijo odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v smislu 153. člena OZ (tožnikov prispevek zaradi protipravnega ravnanja), saj je toženka v tej smeri ugovarjala tožbenemu zahtevku. Ugotoviti pa bo potrebno tudi obseg nastale škode za odmero pravične denarne odškodnine v skladu s 179. členom OZ. Glede na naravo stvari in opisane okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče ni sledilo tožnikovemu pavšalnemu predlogu, da odredi obravnavo pred drugim senatom, ker za to ni utemeljenih razlogov. Prvostopenjsko sodišče je namreč izvedlo že večino dokazov in je zaradi načela neposrednosti najprimerneje, da se postopek na prvi stopnji nadaljuje pred senatom, ki je do sedaj izvajanim dokazom prisostvoval. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem sojenju ugotovljeno nepravilnost odpravilo, ugotovilo, na kateri višini je tožnik delo opravljal v času škodnega dogodka, glede na višino opravljanja dela ocenilo, ali gre za nevarno dejavnost in se opredelilo do tožnikovega soprispevka k škodnemu dogodku in nastali škodi ter nato ponovno odločilo glede temelja. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da neposrednih očividcev samega škodnega dogodka ni in da bi moral delodajalec (toženka) na podlagi prvega odstavka 27. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in 64/2001) o delovni nesreči obvestiti inšpektorja za delo, ki bi okoliščine raziskal takoj po nezgodi, pa tega ni storil. Zaradi te toženkine opustitve je dokazovanje odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru oteženo, kar pa ne more iti v škodo tožnika kot šibkejše stranke, saj je oteženo dokazovanje posledica nezakonitega ravnanja delodajalca kot močnejše nasprotne stranke. Sodišče prve stopnje pa bo v primeru ugotovitve obstoja temelja tožbenemu zahtevku moralo ugotoviti tudi obseg v škodnem dogodku nastale škode zaradi odmere višine odškodnine.

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep, sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se namreč na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.