Jedro

Tožnica sama ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Navedbe, da se v izvorni državi ni mogla okopati, in navedbe, da tam živi sama, nikakor ne morejo predstavljati pogojev za podelitev mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedla, da je državljanka Bosne in Hercegovine, romske narodnosti, po veroizpovedi pa Muslimanka. Ni članica kakšne politične stranke ali organizacije in za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji doslej ni prosila. Pač pa je za mednarodno zaščito zaprosila na Švedskem, vendar so ji prošnjo zavrnili. Na Švedskem je bila 9 let. Mož je umrl po enem letu bivanja na Švedskem, s hčerko pa sta ostali še 8 let. Na Švedskem je doživela srčni infarkt in ima še sedaj posledice. V izvorni državi ima brata in sestro, ki sta oba starejša od nje. Od bližnjih članov pa ima še hčerko, ki ima urejene papirje v Franciji, ter sina, ki ima urejene papirje na Švedskem, in dve hčerki, ki živita v Nemčiji, eno hčerko, ki živi brez statusa v Nemčiji ali Bosni, ter sina, ki živi v Sloveniji kot zavrnjeni prosilec za azil z dovoljenjem za zadrževanje. Svojo izvorno državo je zapustila zaradi tega, ker je v Bosni sama. Sama ne more živeti, ker nima pogojev, ne more se okopati. Osem mesecev jo je vzdrževala sestra, nato ni več hotela in ji je rekla, naj gre k sinu v Slovenijo. V Bosni in Hercegovini ni imela zdravstvenega zavarovanja. Razvidno je, da si je tožnica osebno izkaznico uredila 24. oktobra 2012 v BiH. Iz Brčkega je odšla po dokumente v rojstno občino Lukavac, kjer je dobila rojstni list in osebno izkaznico. Iz Švedske sta se s hčerko prostovoljno vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Na vprašanje, ali so to vsi razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, je odgovor podal njen pooblaščenec, ki je navedel, da gre v tem primeru samo še za en nov primer, ki potrjuje, da je za Rome v BiH zaradi izredno hude diskriminacije življenje nemogoče oziroma ne ustreza minimalnim standardom človeka dostojnega življenja. To velja na splošno za vse Rome v BiH, še posebno hudo pa je za tiste, ki so bili prostovoljno ali prisiljeno vrnjeni v BiH po dolgoletni odsotnosti v tujini. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da iz policijske depeše Policijske postaje Ljubljana Vič izhaja, da je tožnica povedala, da v Bosni nima več nikogar, da je bolna in da zaradi zdravstvenih razlogov prihaja v Slovenijo.

2. Tožena stranka stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 2. in 3. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ), iz katerih izhaja, da se prošnjo v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (2. točka) ter da je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka). Tožena stranka ugotavlja, da tožnica svojo prošnjo utemeljuje zaradi tega, ker nima pogojev za življenje v izvorni državi. Rekla je, da v BiH živi sama in da sama ne more živeti. Nima nobenih pogojev, ne more se okopati. Osem mesecev je živela pri sestri. Tožnica sama ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Navedbe, da se v izvorni državi ni mogla okopati in navedbe, da tam živi sama, nikakor ne morejo predstavljati pogojev za podelitev mednarodne zaščite. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da se je iz Švedske vrnila skupaj s hčerko, v izvorni državi pa ima še sestro in brata, pri čemer je pri sestri živela osem mesecev. To, da je navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je razvidno iz tega, da je podajala izjemno skope odgovore, katere ni z ničemer utemeljila. Dejanja, ki jih opisuje tožnica, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj razlogov, da nima nobenih pogojev v izvorni državi, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prav tako njen subjektivni strah ni izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami. Tožnica ni z ničemer utemeljila kakšnih pogojev nima, prav tako ni navedla nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njeno ogroženost. Tožnici v izvorni državi ne grozi preganjanje, prav tako pa tožnica ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ, pri čemer tožena stranka ugotavlja, da tožnica navaja le dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Razlogov, ki jih tožnica navaja v svoji prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Tožnica ne navaja, da bi bila v izvorni državi izpostavljena kakršnemukoli preganjanju, tako s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. V konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila podvržena smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma da bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tožena stranka tudi našteva, katera zdravila tožnica potrebuje in pri tem ugotavlja, da gre za osnovna zdravila, za katera ni bojazni, da ne bi bila prisotna v izvorni državi. Ne gre pa spregledati tudi tega, da je tožnica vpisana v matično knjigo rojstev, torej je nesporno registrirana, zaradi česar ne bo imela nobenih težav pri dostopu do javnih storitev. Tožničin pooblaščenec navaja, da gre v njenem primeru za nov primer izredno hude diskriminacije, saj je življenje nemogoče oziroma ne ustreza minimalnim standardom človeka dostojnega življenja. Pri tem je tožena stranka temeljito preučila informacije, ki jih je priložil pooblaščenec. Tožena stranka navaja, da teh informacij ne bo povzela, se bo pa do njih opredelila. Iz informacij izhaja, da je položaj Romkinj v BiH skrajno težak in da ostajajo Romi najbolj ranljiva manjšina v BiH. Še naprej se soočajo s problemi dostopa do zdravstvenega varstva zaradi omejitev pri registraciji, nizkemu vpisu v izobraževalne programe glede na ostale skupine in diskriminaciji pri zaposlovanju. Glede na to, da se informacija nanaša na Rome, ki se soočajo s problemi dostopa do zdravstvenega varstva zaradi omejitev pri registraciji, tožnica pa teh težav nima, po oceni tožene stranke te informacije niso relevantne za konkreten primer. V Bosni in Hercegovini tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali.

3. Tožnica v tožbi navaja, da to, kar se navaja kot bistven razlog za prošnjo, se ne navaja kot tožničin razlog za prošnjo, ampak kot pooblaščenčevo pojasnilo v zvezi s tožničinimi razlogi. Nadalje tožeča stranka izraža nestrinjanje z navedbo v odločbi, da pristojni organ ne bo povzemal priloženih informacij, se bo pa do njih opredelil. Meni, da bi jih moral povzeti, če naj bi bila odločba zakonita ter povedati, kaj iz teh informacij šteje za ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje opozarja, da pod pojem ponižujočega ravnanja spada tudi diskriminacija, kakršno točke 50 do 55 Priročnika UNHCR štejejo že za oblike preganjanja. Prav tako izraža nestrinjanje, ker je po mnenju tožeče stranke tožena stranka pripravljena in sposobna dojeti in upoštevati samo konkretna dejanja in konkretne grožnje, objektivne okoliščine, ekstremne in ponižujoče diskriminacije Romov v BiH pa je ne zanimajo. Tožnica predlaga, naj sodišče odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 21. člen ZMZ, ki določa, da mora stranka sama navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njen strah pred preganjanjem ali resno škodo. Uradna oseba je tožnico pred pričetkom podaje prošnje opozorila na to, da mora sama navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utegnejo biti pomembna za pridobitev mednarodne zaščite. Navedbe pooblaščenca, ki jih je podal pri podaji prošnje, so zgolj njegove navedbe in misli, katerih tožnica ni nikjer potrdila niti se v zvezi s tem ni nikjer opredelila. Izključno navedbe pooblaščenca, katerim prosilka ni dodala nič, se ne morejo šteti za bistveni razlog, zaradi katerih tožnica zaproša za mednarodno zaščito. Tožnica pri podaji prošnje ni omenila niti ene okoliščine, ki bi bila kakorkoli v povezavi z navedbami njenega pooblaščenca. Nadalje se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 1140/2012 z dne 10. 5. 2013, v kateri sodišče ugotavlja, da drži trditev, da nobeno poročilo ne navaja, da so Romi v BiH diskriminirani zaradi njihove narodnosti do tolikšne mere, da so preganjani v smislu Ženevske konvencije. Razen tega je pooblaščenec priložil informacije o Romih, ki se soočajo s problemi dostopa do zdravstvenega varstva zaradi omejitev pri registraciji, tožnica pa teh težav nima. Tožena stranka ne vidi smisla, da bi v odločbi povzela vse priložene informacije, ki jih je priložil tožničin pooblaščenec. Pooblaščenec ni v postopku predložil nobene sodne odločitve države članice EU, ki bi ugotovile in odločile, da so Romi v BiH sistematično in brez razlik preganjani zaradi ponavljajoče diskriminacije, ki pomeni kršitev absolutnih pravic kot prepoved nehumanega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v smislu minimalnih pogojev za nastanitev, prehrano, vodo in nujno zdravstveno in sanitarno oskrbo. Tožnica ni navedla nič takega, s čimer bi izkazala utemeljen strah pred preganjanjem, prav tako ni niti enkrat navedla, da ima zaradi svoje narodnosti kakršnekoli težave v izvorni državi, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja. Tudi ni mogoče zaključiti, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo podvržena smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma da bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni v izvorni državi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da če neuka in nepismena tožnica ni omenila niti ene okoliščine, ki bi bila kakorkoli v povezavi z navedbami njenega pooblaščenca, to še ne pomeni, da ne soglaša z njegovimi navedbami. Nadalje tožeča stranka primerja obravnavano zadevo z zadevo „A.“ in navaja, da je razlika v tem, da ima tožnica v Bosni in Hercegovini sestro, ki pa ni ožji družinski član, ki bi jo bila dolžna vzdrževati. Tožeča stranka se tudi ne strinja s tem, da bi bili pogoji za status begunca v Sloveniji izpolnjeni samo, če so bili v podobnem primeru že priznani v kakšni drugi državi. Slovenija je dolžna upoštevati samo minimalne standarde, vzpostavljene z judikaturo ESČP, znotraj tega pa je pravno povsem nevezana.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 2. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, medtem ko se po 3. točki prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica sama ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ter da navedbe, da se v izvorni državi ni mogla okopati, in navedbe, da tam živi sama, nikakor ne morejo predstavljati pogojev za podelitev mednarodne zaščite. Pravilno je ugotovila, da dejanja, ki jih opisuje tožnica, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj razlogov, da „nima nobenih pogojev“, oziroma pomanjkanje materialnih dobrin v izvorni državi, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnica ne navaja, da bi bila v izvorni državi izpostavljena kakršnemukoli preganjanju, tako s strani državnih oziroma nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, prav tako pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnica ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila podvržena smrtni kazni ali usmrtitvi oziroma da bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, v Bosni in Hercegovini pa tudi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali.

8. Ker je tožeča stranka v tožbi očitala, da tožena stranka izjav pooblaščenca ne šteje kot del navedb in razlogov tožnice, je sodišče vpogledalo v upravni spis, konkretno v prošnjo za mednarodno zaščito na strani 7, kjer uradna oseba postavi vprašanje tožnici: ali je to edini razlog, zaradi katerega prosite za mednarodno zaščito, nakar na to vprašanje odgovori pooblaščenec, ki pojasnjuje, da gre še za en nov primer, ki potrjuje, da je za Rome v BiH zaradi izredno hude diskriminacije življenje nemogoče. Tako kot je bilo zapisano v prošnji, je v odločbi na strani 2 tudi povzeto. Tožena stranka se na strani 2 odločbe niti ne opredeljuje posebej, ali ona to šteje za navedbe pooblaščenca v tožničinem imenu ali pa to šteje za njegove lastne navedbe. S tem v zvezi sodišče meni, da to vprašanje niti ni tako bistveno, temveč je bistvenega pomena to, ali tisto, kar je povedala tožnica oziroma njen pooblaščenec, pa četudi v njenem imenu, predstavlja preganjanje v takem smislu besede, kot je definirano v ZMZ. Sodišče meni, da razmere, kot jih je opisala tožnica in tudi trditev pooblaščenca, da gre v tem primeru za hudo diskriminacijo, ne predstavlja preganjanja. Tožnica namreč ni navedla, da bi jo kdorkoli preganjal zaradi katerih njenih osebnih lastnosti ali prepričanj. Iz njenih navedb tudi ni mogoče sklepati, da bi prihajalo do diskriminacije. Navedla je le to, da ne more živeti sama, to pa ni razlog za priznanje mednarodne zaščite, ker ne gre za preganjanje, temveč se tožnica sklicuje na težko življenje in osamljenost, kar pa ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.

9. V zvezi s tožbeno navedbo, da v odločbi piše, da pristojni organ ne bo povzemal priloženih informacij, se bo pa do njih opredelil ter da bi po mnenju tožeče stranke te informacije moral povzeti, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kljub temu, da je zatrdila, da informacij ne bo povzemala, vseeno v nadaljevanju obrazložitve te informacije zelo na kratko tudi povzela s tem, ko je navedla, da iz informacij izhaja, da je položaj Romkinj v BiH skrajno težak in da ostajajo Romi najbolj ranljiva manjšina v BiH. Nadalje piše v odločbi, da se Romi še naprej soočajo s problemi dostopa do zdravstvenega varstva zaradi omejitev pri registraciji, nizkemu vpisu v izobraževalne programe glede na ostale skupine in diskriminaciji pri zaposlovanju. Torej je tožena stranka te informacije na kratko samo povzela, res pa je, da v odločbi ni citirala virov, kar pa v obravnavanem primeru po mnenju sodišča ni napaka ali pomanjkljivost in ne vpliva na pravilnost odločitve.

10. Tožnica se sklicuje tudi na točke od 50 do 55 Priročnika UNHCR, vendar pa sodišče meni, da tudi z upoštevanjem tega dela priročnika ni mogoče tožnici priznati mednarodne zaščite, ker v njenem primeru ne gre za preganjanje. V teh točkah je navedeno, da splošno sprejete definicije preganjanja ni, da je potrebno upoštevati tudi druge resne kršitve človekovih pravic, da je te druge škodljive dejavnosti ali grožnje možno šteti kot preganjanje v odvisnosti od okoliščin za vsak primer posebej, da je lahko prosilec izpostavljen različnim ukrepom, ki sami po sebi ne dosegajo preganjanja, v nekaterih primerih pa v kombinaciji z drugimi neugodnimi dejavniki lahko različni elementi, če se združijo v prosilčevi zavesti, ustvarijo posledice, ki v veliki meri opravičujejo obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem. Nadalje je navedeno, da diskriminacija postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. V primerih, ko diskriminacijski ukrepi sami po sebi niso resnega značaja, pa vseeno lahko povzročijo utemeljen strah pred preganjanjem, če v zavesti prizadete osebe ustvarijo občutek strahu in negotovosti v zvezi s prihodnjo eksistenco. V konkretnem primeru sodišče meni, da tožničin primer ni povezan s citiranimi točkami Priročnika UNHCR, saj je tožnica navedla zgolj to, da sama ne more živeti in da v BiH nima nikogar. Sodišče pa se tudi strinja s toženo stranko, da je možno o preganjanju govoriti le takrat, ko gre za konkretno dejanje in konkretne grožnje, zgolj splošen položaj neke narodnostne skupine pa po mnenju sodišča ne predstavlja oblike preganjanja, kajti v takem primeru bi bilo potrebno prav vsakemu pripadniku te skupine, ki bi prišel iz določene države, priznati mednarodno zaščito. Primerjave z drugo zadevo (opr. št. I U 1140/2012) pa po mnenju sodišča niso relevantne, saj je vsako zadevo potrebno obravnavati individualno glede na značilnosti posamezne zadeve.

11. Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.