Jedro

Glede na to, da tožnica v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države ni ničesar drugega navedla kot to, da je sestra ni več želela vzdrževati, da je tam živela sama in da se ni mogla okopati, je tako navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Tožnica ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi katerih od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji.

Tožena stranka se je opredelila do navedb glede diskriminacije, konkretnejših navedb (v izjavi na zapisnik ali ob podaji prošnje), iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da določeni diskriminacijski ukrepi tožnici povzročajo tudi utemeljen strah pred preganjanjem, pa tožnica ni podala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-119/2013/2 (1312-15) z dne 14. 5. 2013, s katero je v pospešenem postopku na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila razloge za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite ter se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbo oziroma tožbenimi ugovori pa sodišče zgolj poudarja nekatere razloge za zavrnitev.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na določena, po njenem mnenju, notranja nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v zvezi s pogoji za priznanje subsidiarne zaščite pa opozarja na napačno uporabo 28. člena ZMZ ter na interpretacijo pogojev iz točk 50. do 55. priročnika UNHCR.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani. Med razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so v prvem odstavku 55. člena navedeni tudi: če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka); če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka).

7. Iz podatkov v predloženem upravnem spisu izhaja, da je tožnica, rojena ... 1951 v kraju Poljice, državljanka Bosne in Hercegovine, leta 2003 zaprosila za mednarodno zaščito na Švedskem, vendar je bila njena prošnja zavrnjena. Po devetih letih bivanja na Švedskem, medtem ji je umrl mož, se je prostovoljno skupaj s hčerko vrnila nazaj v izvorno državo, kjer si je oktobra 2012 uredila osebne dokumente (rojstni list in osebno izkaznico). Po osmih mesecih življenja v Bosni in Hercegovini je odšla v Slovenijo, kjer ima sina, ki ga ni videla že 10 let. Kot je navedla v prošnji, je bila v Bosni in Hercegovini sama, sama pa ne more živeti, ni se mogla okopati in ni imela nobenih pogojev. Zadnjih osem mesecev je namreč živela v Bosni pri sestri, ki jo je vzdrževala, potem pa je ni hotela več.

8. Pritožbeno zatrjevanje protislovij v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje se je v celoti sklicevalo na utemeljitev izpodbijane odločbe, za kar ima podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1, in torej razlogi izpodbijane odločbe štejejo za razloge sodbe. K temu pa je glede na tožbene ugovore še dodatno poudarilo oziroma potrdilo pravilnost utemeljitev odločbe tožene stranke. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja kršitve pravil postopka, kot zatrjuje tožeča stranka, in ne pomeni protislovja v argumentaciji.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor napačne uporabe materialnega prava.

10. Po presoji vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno oprla odločitev na 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Glede na to, da tožnica v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države ni ničesar drugega navedla kot to, da je sestra ni več želela vzdrževati, da je tam živela sama in da se ni mogla okopati, je tako navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna in zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ni konkretno povedala niti, kako je živela zadnjih osem mesecev v izvorni državi, kaj je v tem času počela in podobno.

11. Prav tako je odločitev pravilno oprta tudi na 3. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki določa, da se lahko v pospešen postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona.

12. V 26. členu ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic oziroma morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek), dejanja preganjanja pa so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja; ter dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. V skladu z 28. členom ZMZ pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

13. Tožnica ne zatrjuje, da bi bila v izvorni državi kadarkoli preganjana zaradi katerih od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Kot razlog za zapustitev izvorne države je, kot je bilo že navedeno, dejansko navedla le to, da se ni mogla okopati in da je živela sama.

14. Tožnica se glede uporabe 28. člena ZMZ sklicuje tudi na Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Urada Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju Priročnik), in sicer na točke 50 do 55 glede pojma ponižujočega ravnanja in v zvezi s tem pojma diskriminacije. Kot izhaja iz navedenih določb Priročnika splošno sprejete definicije „preganjanja“ ni, prav tako ni splošne opredelitve „diskriminacije“. Diskriminacija pa lahko postane preganjanje samo v določenih okoliščinah, na primer ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice (npr. resne omejitve možnosti prakticiranja vere, dostopnosti do javnih izobraževalnih ustanov, možnosti zaslužiti za preživljanje). Diskriminacijski ukrepi tako lahko povzročijo tudi utemeljen strah pred preganjanjem, ali pa gre dejansko tudi za preganjanje, pa je potrebno določiti glede na vse okoliščine.

15. Tožnica ne v izjavi ne v prošnji ni navedla, da bi bila preganjana zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, pač pa je njen zastopnik ob podaji prošnje opozoril na diskriminacijo Romov v Bosni, katerih življenje v Bosni je nemogoče oziroma ne ustreza minimalnim standardom človeka dostojnega življenja.

16. Tožena stranka je predloženo gradivo proučila in se do njega opredelila. Tako je iz predloženega v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela, da je položaj Romkinj v BiH skrajno težak, Romi so najbolj ranljiva manjšina, soočajo se s problemi dostopa do zdravstvenega varstva zaradi omejitev pri registraciji, nizkim vpisom v izobraževalne programe glede na ostale skupine in diskriminacijo pri zaposlovanju. Vendar je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica, glede na to, da se informacije nanašajo na Rome, ki se soočajo s problemi dostopa do zdravstvenega varstva zaradi omejitev pri registraciji, teh težav ne bo imela, saj si je uredila osebne dokumente in zato te informacije tudi niso relevantne za konkretni primer.

17. S tem se je tožena stranka opredelila do navedb glede diskriminacije, konkretnejših navedb (v izjavi na zapisnik ali ob podaji prošnje), iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da določeni diskriminacijski ukrepi tožnici povzročajo tudi utemeljen strah pred preganjanjem, pa tožnica ni podala.

18. Tožnica si v času bivanja v Bosni zdravstvenega zavarovanja sicer ni uredila, je pa izjavila, da si je v Bosni kupovala zdravila za glavobol, ostala zdravila pa je prinesla s seboj s Švedske (kot je povedala v prošnji, je na Švedskem doživela srčni infarkt, posledično ime težave z desno roko in desno nogo, jemlje zdravila za visok pritisk, zaradi bolečin v hrbtu in za spanje). Iz receptov, ki jih je predložila, pa izhaja, da gre za osnovna zdravila, za katera po mnenju tožene stranke, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče, ni bojazni, da ne bi bila dostopna v izvorni državi in ker je tožnica nesporno registrirana (vpisana v matično knjigo rojstev), ne bo imela težav pri dostopu do javnih storitev.

19. Tožnica v pritožbi ugovarja tudi, da tožena stranka izjav njenega pooblaščenca ne šteje kot dela njenih navedb in razlogov. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe je tožena stranka v obrazložitvi povzela navedbe pooblaščenca iz prošnje ter se do njih opredelila. Glede konkretnega ugovora pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da navedb pooblaščenca ni mogoče šteti za del izjave stranke, so pa to navedbe stranke, ki jih je v njenem imenu in po njenem pooblastilu podal njen pooblaščenec in jih je kot take torej treba obravnavati in se do njih opredeliti. Sodišče prve stopnje se do tega tožbenega ugovora res ni konkretno opredelilo, je pa pravilno zaključilo, da to v konkretnem primeru ni bilo bistveno za odločitev ter to tudi pojasnilo.

20. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, pravilna in na zakonu utemeljena.

21. Zato je Vrhovno sodišče, ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.