Jedro

Posameznika v davčnem postopku načeloma ne varuje privilegij zoper samoobtožbo, saj je postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti ter je sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca upravičena.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je A. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ), poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena v zvezi z 22. členom KZ, kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, ter mu na podlagi kazni, določenih za posamezna kazniva dejanja, izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu v izrečeno kazen zapora vštelo denarno kazen v višini 600.000,00 SIT, izrečeno z odločbo o prekršku Carinskega urada Celje z dne 10. 3. 2005. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, izpodbijanje dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 31. 3. 2010 vztrajajo pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer mora vložnik navesti, iz katerih razlogov vlaga zahtevo, ter razloge tudi konkretizirati.

6. Obsojenčevi zagovorniki sodišču očitajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi odločitev oprlo tudi na dokaze, ki temeljijo na izjavi obsojenca, ki jo dne 5. 10. 2004 podal inšpekcijskemu (davčnemu) organu. Pred podajanjem izjave obsojenec ni bil opozorjen na svoje pravice (pravica, da se zagovarja z molkom oziroma da ne odgovarja na vprašanja), zato so po mnenju zagovornikov zapisnik o izjavi stranke in vsi iz njega izvirajoči dokazi pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in bi v skladu s 83. členom ZKP morali biti izločeni iz spisa. Zagovorniki opozarjajo tudi na neusklajenost prakse Vrhovnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in v zvezi s tem izpostavljajo primera Saunders proti Angliji in Šubinski proti Sloveniji.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodba ne opira na izjavo, ki jo je obsojenec podal dne 5. 10. 2004 v postopku inšpiciranja poslovnih knjig za leto 2003 pooblaščeni osebi Davčnega urada Celje (priloga B2). Ta izjava se tudi ne nanaša na okoliščine, ki so bile relevantne pri presoji odgovornosti za kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe v konkretnem postopku. Ker se izpodbijani sodbi ne opirata na obsojenčevo izjavo z dne 5. 10. 2004 in ker v zahtevi ni pojasnjeno, kateri drugi dokazi, na katere se je sodišče oprlo pri presoji obsojenčeve odgovornosti, naj bi bili pridobljeni na podlagi te izjave, se Vrhovno sodišče z utemeljenostjo očitka bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni ukvarjalo.

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje zagovornikov na odločitev ESČP v zadevi Saunders, v kateri je sodišče presojalo dopustnost uporabe izjav, ki so jih od obdolženca pridobili inšpektorji, v kasnejšem kazenskem postopku. Kot rečeno, se izpodbijani sodbi ne opirata na nobeno obsojenčevo izjavo iz postopka, ki ga je davčni organ vodil pred uvedbo kazenskega postopka. V zahtevi tudi ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila konkretna zadeva podobna primeru Šubinski. Zagovorniki namreč ne navedejo nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo v konkretnem primeru mogoče sklepati, da je do "obtožbe" prišlo že v davčnem (inšpekcijskem) postopku. Kolikor pa zagovorniki menijo, da posameznika že v davčnem postopku vselej začne varovati privilegij zoper samoobtožbo, pa je takšno stališče napačno. Davčni postopek je namreč primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena.

9. Z ostalimi trditvami pa zagovorniki, kot v zahtevi že sami priznavajo, izpodbijajo dokazno presojo in ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče tako ni presojalo trditev, ki izražajo dvom v pravilnost izračuna stroškov porabljenega goriva v letu 2003, zlasti navedb, da bi moralo prvostopenjsko sodišče gorivo, porabljeno v posameznem letu, primerjati s podatki o številu delovnih ur v posameznem letu, ter pri tem upoštevati tudi porabo posameznih strojev in narediti primerjavo s povečanjem drugih stroškov in s porabo goriva v letu 2004. Prvostopenjsko sodišče je sicer izračun stroškov porabljenega goriva ustrezno in logično obrazložilo, metodo izračuna pa je sprejelo in podrobneje pojasnilo tudi višje sodišče (str. 12 prvostopenjske sodbe ter str. 4 in 5 sodbe višjega sodišča). Prav tako ni mogoče upoštevati trditev, ki zbujajo pomisleke v verodostojnost mnenja izvedenca računalniške stroke S. D. in opozarjajo na nasprotja med zaključki izvedenca in izpovedbo priče R. T. C.

10. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).