Jedro

Starši, ki oskrbujejo polnoletno tožnico, nimajo pravice do rente kot bodoče škode v zvezi z oskrbo tožnice.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

I.

Pod točko I./A/1 potrdi (nepremoženjska škoda prve tožnice M. S.); pod točko I./A/2 potrdi glede zneska 3.000.000,00 SIT skupaj z obrestmi od tega zneska tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (nepremoženjska škoda druge tožnice F. S.); pod točko I./A/3 potrdi glede zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od tega zneska tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (nepremoženjska škoda tretega tožnika T. R.); pod točko I./A/2 razveljavi glede zneska 106.133,00 SIT z obrestmi tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi (premoženjska škoda druge tožnice F. S.); pod točko I./A/3 razveljavi glede zneska 3.645.180,50 SIT z obrestmi tako od zneska 722.631,80 SIT kot od vseh ostalih zneskov, navedenih v nadaljevanju točke I./A/3 (premoženjska škoda tretjega tožnika T. R.); pod točko I./B/1 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, kakršnemu je sodišče prve stopnje ugodilo in ki se glasi: "Tožena stranka O. Š. je dolžna izplačevati drugi tožnici F. S. od prenehanja pravice do dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova socialnega varstva dalje mesečno rento v znesku 9.640,00 SIT vskega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna izplačevati tretjemu tožniku T. R. od

1.2.2004 dalje mesečno rento v znesku 59.020,30 SIT. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih rent od 20. dne v mesecu dalje pa do plačila, je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajočo rento pa vskega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.";

pod točko I./C razveljavi.

II.

Pod točko II se izpodbijana sodba potrdi glede zavrnitve tožbenih zahtevkov:

- prve tožnice M. S. za plačilo nepremoženjske škode v znesku

5.000.000,00 SIT z obrestmi; - druge tožnice F. S. za plačilo nepremoženjske škode v znesku

5.000.000,00 SIT z obrestmi; - tretjega tožnika T. R. za plačilo nepremoženjske škode v znesku

5.000.000,00 SIT z obrestmi; - za plačilo rente drugi tožnici F. S. v višini 17.000,00 SIT mesečno za čas prejemanja dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova socialnega varstva; - razlike med vtoževano in (z izpodbijano sodbo) priznano rento (7.360,00 SIT) druge tožnice F. S. od prenehanja pravice do dodatka za nego otroka dalje; - tretjega tožnika T. R. glede razlike med vtoževano in (z izpodbijano sodbo) priznano rento zaradi izgube na dohodku (6.135,00 SIT) od februarja 2004 dalje.

V navedenem obsegu se pritožbe zavrnejo.

III.

V novo sojenje se torej zadeva vrača sodišču prve stopnje:

1. glede premoženjske škode druge tožnice F. S., zneskov 106.133,00 SIT in 807.867,00 SIT, oboje z obrestmi;

2. glede premoženjske škode tretjega tožnika T. R., znesek

3.645.180,50 SIT z obrestmi in glede zneska 286.504,50 SIT glede razlike med vtoževanimi in priznanimi zneski premoženjske škode zaradi izgube na dohodku za obdobje od aprila 1999 do aprila 2002 in od septembra 2002 do januarja 2004 (razen junija 1999) s pripadajočimi obrestmi (torej skladno s predzadnjim odstavkom izpodbijane sodbe pod točko II);

3. glede pravdnih stroškov;

IV.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo takole razsodilo: A.

Tožena stranka je dolžna plačati:

1. prvi tožnici S. M. znesek 21.323.655,00 SIT, z obrestmi od

1.1.2002 do 27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do

31.12.2003 po letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje do plačila v višini letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti

2. drugi tožnici S. F. znesek 3.106.133,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 42.769,00 SIT od 19.2.1997 dalje do plačila, od zneska 63.364,00 SIT od 8.12.1997 dalje pa do plačila ter od zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do

27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do 31.12.2003 po letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje do plačila v višini letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti,

3. tretje tožniku R. T. pa znesek 6.645.180,50 SIT z obrestmi in sicer od zneska 3.000.000,00 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 po letni obrestni meri 13,5%, od 28.6.2003 do 31.12.2003 po letni obrestni meri 17% ter od 1.1.2004 dalje pa do plačila v višini letne predpisane obrestne mere zamudnih obresti, ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 722.631,80 SIT od 1.9.1998 dalje do plačila in od zneskov:

23.520,10 SIT od 21.10.1998 dalje do plačila

39.489,10 SIT od 25.11.1998 dalje do plačila

37.847,00 SIT od 18.12.1998 dalje do plačila

39.527,10 SIT od 25.01.1999 dalje do plačila

37.969,20 SIT od 19.2.1999 dalje do plačila

38.237,30 SIT od 19.3.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.4.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.5.1999 dalje do plačila

40.132,10 SIT od 17.6.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 16.7.1999 dalje od plačila

40.856,50 SIT od 19.8.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 16.9.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.10.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.11.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 17.12.1999 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.1.2000 dalje do plačila (v sodbi očitno napačno: 2002)

40.856,50 SIT od 18.2.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.3.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.4.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.5.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.7.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.8.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.9.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.10.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 23.11.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.12.2000 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.1.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 16.2.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 14.3.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.4.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.5.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.6.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.7.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 17.8.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 20.9.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.10.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 22.11.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.12.2001 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 18.1.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.2.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 31.3.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 19.4.2002 dalje do plačila

40.856,50 SIT od 21.5.2002 dalje do plačila

58.478,00 SIT od 20.6.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 19.7.2002 dalje do plačila

58.422,40 SIT od 22.8.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 18.9.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 17.10.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 15.11.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 16.12.2002 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 17.1.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 20.2.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 21.3.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 23.4.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 19.5.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 24.6.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 24.7.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 22.8.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 23.9.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 21.10.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 21.11.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 19.12.2003 dalje do plačila

59.020,30 SIT od 23.1.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

B.

Tožena stranka je dolžna izplačevati:

1. drugi tožnici S. F. od prenehanja pravice do dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova socialnega varstva dalje mesečno rento v znesku 9.640,00 SIT, vsakega

20. dne v mesecu, za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

2. tretje tožniku R. T. pa od 1.2.2004 dalje mesečno rento v znesku

59.020,30 SIT. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mesečnih rent, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih rent od 20. dne v mesecu dalje pa do plačila, je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajočo rento pa vsakega 20. dne v mesecu, za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

C.

Tožena stranka je dolžna plačati tožečim strankam S. M., S. F. in R. T. stroške postopka v višini 1.282.124,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje pa do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

II.

V presežku se tožbeni zahtevki: - prve tožnice za plačilo nepremoženjske škode za znesek 5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi - druge tožnice za plačilo: zneska 5.807.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 391.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe dalje pa do plačila, od zneska 350.331,00 SIT od 13.4.2002 dalje pa do plačila, od zneska

66.536,00 SIT od 21.9.2004 dalje pa do plačila, ter od zneska

5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, rente v višini 17.000,00 SIT mesečno za čas prejemanja dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo iz naslova socialnega varstva, razlike med razliko med vtoževano in priznano rento (7.360,00 SIT) od prenehanja pravice do dodatka za nego otroka dalje; - tretje tožnika za plačilo: zneska 5.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode, razlike med vtoževanimi in priznanimi zneski premoženjske škode zaradi izgube na dohodku (286.504,50 SIT) za obdobje od aprila 1999 do aprila 2002 in od septembra 2002 do januarja 2004 (razen junija 1999) s pripadajočimi obrestmi in razlike med vtoževano in priznano rento zaradi izgube na dohodku (6.135,00 SIT) od februarja 2004 dalje.

Zoper sodbo se pritožujejo vsi trije tožniki in stranski intervenient na strani tožene stranke, R. S..

Tožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagajo spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev. Čeprav izrecno ne navajajo, je jasno, da se njihova pritožba nanaša le na zavrnilni del sodbe.

Navajajo:

S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsi stroški za sanitarni material in drugi stroški za prvo tožnico do zaključka glavne obravnave kriti z dodatkom za nego in varstvo, je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. To ne velja za obdobje od

1.1.1997 do 31.12.2001, ko je imela druga tožnica povprečno 17.000,00 SIT stroškov, dodatek pa je znašal 9.942,00 SIT. Mesečna renta v znesku 9.640,00 SIT je napačno določena. Izguba osebnega dohodka tretjega tožnika ne znaša le 3.645.180,50 SIT, ampak znaša

3.931.584,80 SIT. Prvi tožnici je prenizko dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo in sicer tako, za "duševne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem", kot še posebej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Staršema je priznalo prenizko odškodnino za njune duševne bolečine zaradi hude invalidnosti hčerke. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Zato gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena (očitno Zakona o pravdnem postopku - ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek druge tožnice v znesku 391.000,00 SIT za dodatne stroške sanitarnega materiala za čas od 1.1.1997 do 31.11.1998, za znesek 350.331,00 SIT (pravilno 336.531,00 SIT za stroške montaže določenih naprav) in za znesek 66.536,00 SIT za stroške sanitarnega materiala in druge stroške za prvo tožnico za zadnjih sedem mesecev pred zaključkom glavne obravnave. Prvo sodišče pa tudi ni obrazložilo zneskov 23.520,10 SIT, 40.865,50 SIT, 58.478,00 SIT, 58.422,40 SIT in

59.020,00 SIT. Prvo sodišče je kršilo 286. člen ZPP, ker je tretji tožnik izgubo osebnega dohodka od 9. 1998 dalje uveljavljal že v tožbi 1.12.1998 z zahtevkom po mesečni renti v znesku 41.000,00 SIT.

Tretji tožnik na obravnavi 12.9.2002 ni mogel predložiti plačilnih list za obdobje od 8/02 dalje. Sodišče bi rento moralo prisoditi v znesk 65.155,00 SIT in ne 59.020,30 SIT. V zadnjem odstavku pritožbe je zapisano: "znesek 66.536,00 SIT (stroški sanitarnega materiala in drugi stroški za prvo tožnico zadnjega obdobja)", pri čemer je ta zapis nerazumljiv; morda gre za napako.

Stranski intervenient R. S. vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na točko A izreka sodbe nad zneskom 14.323.655,00 SIT z obrestmi, v točki 2 A izreka sodbe nad zneskom 2.000.000,00 SIT z obrestmi, v točki 3 A izreka sodbe nad zneskom 2.000.000,00 SIT z obrestmi ter v celoti v točki B in C sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: Prvi tožnici bi šla odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini

23.000.000,00 SIT, torej po poračunu plačila Zavarovalnice T. še v višini 14.323.655,00 SIT. Drugi tožnici in tretjemu tožniku bi šla nepremoženjska škoda v višini 2.000.000,00 SIT, za premoženjsko škodo pa zahtevek ni utemeljen. Stranski intervenient tako vlaga pritožbo v točki A izreka sodbe pri prvi tožnici za znesek 7.000.000,00 SIT, pri drugi tožnici za znesek 1.106.133,00 SIT in pri tretjem tožniku za znesek 4.645,180 SIT. V celoti jo vlaga v točki B izreka sodbe, kjer je dosojena mesečna renta drugi tožnici in tretjemu tožniku ter v točki C o odločitvi o pravdnih stroških.

Po pritožbenem stališču bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za prvo tožnico 5.000.000,00 SIT, za skaženost 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 14.000.000,00 SIT. Pri tem podrobneje navaja, zakaj tako misli. Staršema bi po stališču pritožbe za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti šla odškodnina vsakemu 2.000.000,00 SIT. V zvezi s premoženjsko škodo druge tožnice in tretjega tožnika kot bistveno navaja, da bi bilo treba upoštevati dodatke za nego prve tožnice, ki jih je druga tožnica oziroma družina prejela. S tem so kriti tudi stroški za nakup roho blazine in spremstva v toplicah. Prav tako bi bilo treba ugotoviti, ali tretji tožnik upravičeno zahteva razliko v dohodku, ker dela polovični delovni čas. Upoštevati bi bilo treba razliko med višino prejetega dodatka in dejanskimi stroški za povečanje potreb prve tožnice in šele, če bi se izkazalo, da je razlika, ki ostaja drugi tožnici, manjša od izgube na dohodku, ki jo je pretrpel tretji tožnik zaradi pomoči prvi tožnici, prisoditi eventualno razliko. Upoštevati je tudi treba, da bi po 84. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih tretji tožnik imel pravico do delnega plačila za izgubljen dohodek, ker zaradi nege in varstva prve tožnice dela krajši delovni čas. Ker tožnik take zahteve ni vložil, ni storil vsega, da bi škodo preprečil ali da bi bila škoda manjša. Škoda v bodočnosti ni gotova in je zahtevek za izplačilo rente od 1.2.2004 neutemeljen. Nepravilna je tudi odločitev o stroških.

Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo povedano v nadaljevanju.

O nepremoženjski škodi prve tožnice M. S.: V tem delu sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je popolno in izčrpno ugotovljeno, pa tudi materialnopravno je pravilna odločitev o višini odškodnine. Glede na vsa dejstva, ki jih je v zvezi s poškodbo ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje, da znaša odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 7.000.000,00 SIT, za skaženost 3.000.000,00 SIT, za strah 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

18.000.000,00 SIT, skupno torej 30.000.000,00 SIT, pri čemer je pri izplačilu treba upoštevati znesek, ki ga je že plačala Zavarovalnica T.. Gre torej za odškodnino za škodo, ki je nastala prvi tožnici kot posledica nesreče, v kateri je postala paraplegik.

Kolikor gre za pritožbene trditve prve tožnice v zvezi s tem, so te izjemne skope. Na trditev, da je odškodnina določena prenizko in da bi morali biti prisojeni vsi zahtevani zneski, je torej mogoče reči le, da je odškodnina primerna. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v znesku

1.000.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kajti prva tožnica je zahtevala 8.000.000,00 SIT, zavrnilo je tudi zahtevek v višini 4.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kajti prva tožnica je zahtevala

22.000.000,00 SIT, sodišče pa je določilo 18.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je vsako od postavk nepremoženjske škode prve tožnice obrazložilo jasno in prepričljivo in razlogom sodišča prve stopnje tudi v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta R. S. ni mogoče kaj bistvenega dodati. Pritožbeno sodišče namreč šteje, da tako kot ni razlogov, da bi bilo treba dosoditi višjo odškodnino, tudi ni razlogov, da bi se odškodnina, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, znižala. Ko gre za vprašanje duševnih bolečin zaradi skaženosti, se pritožba stranskega intervenienta sklicuje na to, da duševne bolečine zaradi okrnjenih socialnih stikov in verjetne nemožnosti ustvariti družino, sodijo v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s skaženostjo ni mogoče razumeti tako, kot to razume pritožba. Ko sodba navaja, da je tožnica sedaj v starosti, ko je pričakovano, da si ljudje poiščejo življenjskega partnerja in si nekateri ustvarijo družine, je sodišče prve stopnje to zapisalo le kot podkrepitev svojih prejšnjih ugotovitev v zvezi s skaženostjo, ne pa tako kot da bi bil to poseben razlog kot podlaga za višjo odškodnino zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče pri tem tudi ugotavlja, da stranski intervenient v pritožbi v zvezi z odškodnino zaradi zmajšanja življenjske aktivnosti ni navedel upoštevnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba odškodnino znižati. V pritožbi navaja le svoja stališča.

Pritožbeno sodišče tako v zvezi s pritožbo prve tožnice kot v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta ugotavlja, da je prisojena odškodnina kot celota tudi v skladu s sodno prakso in torej od nje bistveno ne odstopa (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, mag. Dunja Jadek Pensa, od strani 314 dalje, upoštevaje, da je po podatkih Sodnikovega informatorja 11/2005 povprečna neto plača na zaposlenega v oktobru 2004, ko je bila določena odškodnina, znašala 169.508,00 SIT). Znesek 30.000.000,00 SIT pa je tudi sicer po prepričanju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za duševno trpljenje prve tožnice, čeprav je jasno, da v primerih, ko gre za tako hude poškodbe in za tako življenjsko spremembo, kakršna je doletela tožnico, denar sicer pomeni določeno satisfakcijo, ne more pa nadomestiti tožničine izgube, saj nikakršna denarna odškodnina ne more odpraviti prizadetosti v oškodovančevi osebni sferi. Denar naj bi pomenil moralno zadoščenje, ki težave omili. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je odškodnina določena ob upoštevanju 200. člena ZOR (ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika). Tudi od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih ne odstopa.

To so razlogi, zaradi katerih je bilo treba v tem delu obe pritožbi zavrniti in sodbo potrditi.

O nepremoženjski škodi druge tožnice F. S. in tretjega tožnika T. R.: Podlaga za njun zahtevek je v 3. odstavku 201. člena ZOR, po katerem je mogoče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe prisoditi zakoncu, otrokom in staršem pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Upoštevaje to določbo in vse okoliščine primera pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je odškodnina v znesku

3.000.000,00 SIT za vsakega od staršev pravična denarna odškodnina v smislu že navedenega člena. Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s to vrsto škode zapisalo jasne in pravilne razloge, ki jim pritožbeno sodišče kaj bistvenega ne more dodati. Mogoče je reči le, da je tudi odškodnina za to vrsto škode v skladu s sodno prakso v podobnih primerih, upoštevaje že navedeno literaturo, od strani 685 dalje.

Znesek 3.000.000,00 SIT za vsakega od oškodovancev predstavlja približno 17 povprečnih plač po enakem kriteriju kot spredaj. Tudi v zvezi s tem je mogoče reči, da upoštevaje okoliščine primera določena odškodnina ustreza in je tudi v skladu s sodno prakso. To velja tako v zvezi s pritožbo obeh tožnikov, da bi odškodnina morala biti višja kot v zvezi s pritožbo stranskega intervenienta, da bi odškodnina morala biti nižja.

Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in glede obeh tožnikov sodbo potrdilo.

O premoženjski škodi druge tožnice F. S.: V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti ne na pritožbo navedene tožnice in ne na pritožbo stranskega intervenienta, ker so razlogi pomanjkljivi, v zvezi s tem pa je odločitev nejasna. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP.

Predvsem je nejasen že sam zahtevek, vendar bi sodišče prve stopnje glede na pooblastila iz 285. člena ZPP moralo nejasnosti razčistiti.

V tožbi je navedeno, da zahteva druga tožnica skupaj 497.133,00 SIT (list.št.5), pri tem pa navede, da 391.000,00 SIT predstavljajo dodatni stroški sanitetnega materiala, 42.769,00 SIT stroški doplačila roho blazine in 63.364,00 SIT stroški spremstva prve tožnice v Čateške toplice. Na list.št. 144 druga tožnica razširi svoj zahtevek za premoženjsko škodo na račun dodatnih stroškov sanitetnega materiala in drugih stroškov za znesek 388.107,00 SIT in navede, da tako sedaj za premoženjsko škodo zahteva skupaj 807.867,00 SIT. V nadaljevanju pove, kako naj se zahtevek poslej glasi in navede, da naj se doda besedilo: od zneska 350.331,00 SIT in od zneska 66.536,00 SIT.

Tožnica ni v spremembi tožbe podala nobenih trditev o tem, na kaj se povečani stroški nanašajo, zato je pritožbeni očitek o tem, da sodišče v sodbi tega ni obrazložilo, neutemeljen. Res pa je, da bi moralo sodišče prve stopnje po že navedenih določbah 285. člena ZPP to razčistiti. Ni namreč jasno, katere stroške predstavlja spremenjeni zahtevek, za koliko je znesek zvišan, prav tako pa ne, v kakšnem obsegu je sodišče prve stopnje odločalo o spremenjenem zahtevku oziroma ali ga je morda celo prekoračilo.

Če je bil prvotni zahtevek 497.133,00 SIT, potem zvišanje za

388.107,00 SIT predstavlja 885.240,00 SIT in ne 807.867,00 SIT (list.št. 144). Glede na modifikacijo zahtevka v nadaljevanju iste listovne številke, ko naj se dodata zneska 350.331,00 in 66.536,00 SIT (skupaj 416.867,00 SIT), je torej celoten zahtevek 914.000,00 SIT. Torej se prej zahtevanih 807.867,00 SIT oziroma tudi 885.240,00 SIT in modificirani zahtevek izključujejo. Ni torej jasno, za koliko in tudi ne za kaj je druga tožnica zvišala. Trditev o tem ni postavila. Torej gre za zvišanje brez trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je očitno odločalo znesku 914.000,00 SIT, ker je 807.867,00 SIT zavrnilo, glede zneska 106.133,00 SIT pa ugodilo.

Že to so zadostni razlogi za ugoditev eni in drugi pritožbi, kajti v tem delu so razlogi sodbe nejasni in pomanjkljivi in v nasprotju z že navedenimi podatki v spisu.

Tožnica bo predvsem morala nejasne in pomanjkljive navedbe dopolniti in pojasniti, kaj pravzaprav zahteva in na kaj se določeni zneski nanašajo. Njena dolžnost bo torej dati jasno, nedvoumno in tudi računsko pravilno podprte trditve. Šele potem bo mogoče o zahtevku odločati; pri tem je treba poudariti, da to ne more pomeniti širjenja, niti trditev niti zahtevka, pač pa le razjasnitev tistega, kar je zapisano na list.št. 144 spisa v zvezi z njenim zahtevkom.

Potem, ko bo to opravljeno, se bo moralo sodišče prve stopnje glede na pritožbene trditve stranskega intervenienta opredeliti do trditev o tem, da so bili stroški povrnjeni, ko je bila družina upravičena do denarnih sredstev v zvezi z nego bolnega otroka. Ugotoviti bo torej treba, koliko je v obravnavanem obdobju družina prejela sredstev iz tega naslova, koliko je bilo porabljeno za sanitetni material oziroma druge stroške. V zvezi s tem pa bo tudi treba ugotoviti, ali so se tudi izredni stroški kot je že navedena blazina in stroški spremstva v toplice poravnali iz teh zneskov.

To so torej razlogi za razveljavitev tega dela sodbe in ugoditev obema pritožbama.

O premoženjski škodi tretjega tožnika T. R.: Tudi o spremenjenem tožbenem zahtevku tretjega tožnika ni nobenih trditev. Na list.št. 151 je najprej "modificiral" zahtevek z dne

1.12.1998 tako, da se na prvi strani v 9 vrsti znesek 8.722.631,80 SIT nadomesti z zneskom 11.931.685,00 SIT. Nato ga je na isti strani ponovno "modificiral". ZPP izraza "modifikacija" ne pozna; to lahko sicer pomeni spremembo, dopolnitev ali popravo navedb po 3. odstavku

184. člena ZPP, tako, da tožbeni zahtevek ni spremenjen. Če pa je tožbeni zahtevek spremenjen, in tak je primer tu, ko gre za zvišanje zahtevka, pa gre za spremembo tožbe po 1. odstavku 184. člena ZPP.

Taka je obravnavana situacija, ko je tretji tožnik na istem naroku tožbo dvakrat spremenil, ob tem pa ni podal trditev. Res pa je, da bi tudi tu moralo sodišče prve stopnje ravnati po že navedenem 285. členu ZPP in zahtevati, da v zvezi s tem poda jasne trditve, ki bodo tudi računsko pravilno podprte.

Tudi v tem delu torej sodbe ni mogoče preizkusiti iz enakih razlogov kot v zvezi z drugo tožnico. Tudi v tem primeru gre torej za enako kršitev kot pri drugi tožnici, kar je že spredaj zapisano. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je nejasen tudi izrek pod točko I/A/3, kajti seštevek zneska 722.631,80 SIT in posamičnih zneskov, ki so navedeni na strani 2 in 3 sodbe, namreč da 3.629.453,50 SIT in ne

3.645.180,50 SIT. Ne glede na vse spredaj povedano, pa stranski intervenient tudi utemeljeno navaja, da bi moral tretji tožnik poskrbeti, da bi bila škoda manjša. Sodišče prve stopnje bo zato moralo upoštevati te trditve in ugotoviti, do kakšnih zneskov bi bil tretji tožnik upravičen, če bi pravočasno zahteval pravice, ki mu jih daje Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tudi to treba upoštevati, vendar pa ni upoštevalo, da je dolžnost tretjega tožnika, da škodo zmanjša, če je to mogoče (1. odstavek 192. člena ZOR).

Upoštevati bo treba tudi druge prejemke, ki jih dobiva družina v zvezi s prvo tožnico. Pritožbeno sodišče se namreč strinja, da je treba upoštevati vse prejemke in tudi prikrajšanje tretjega tožnika ugotoviti na taki podlagi. Odločati bi bilo torej treba le o morebitni razliki.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba ugoditi obema pritožbama.

O renti druge tožnice F. S. in tretjega tožnika T. R.: V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek za rento bi moralo zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi stranskega intervenienta in oba zahtevka za rento zavrnilo.

Za rentne zahtevke druge tožnice in tretjega tožnika, ki sta starša pve tožnice, v zakonu ni podlage. Drugi odstavek 195. člena ZOR določa, da če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo.

Gre torej za bodočo škodo, ki nastaja oškodovancu.

Za starša, ki trenutno skrbita za prvo tožnico, nastanek bodoče škode ni izkazan. Že sicer besedilo 1. odstavka 195. člena ZOR daje podlago za sklep, da je za uveljavljanje zahtevkov za povračilo stroškov legitimiran le oškodovanec sam (kar bi v konkretnem primeru lahko pomenilo, da premoženjske škode starša niti ne moreta uveljavljati).

Vendar pa je dejstvo, da sodna praksa aktivno legitimacijo v zvezi z nastalimi stroški presoja široko in dopušča tako razlago 1. odstavka

195. člena ZOR, po katerem so starši lahko neposredni oškodovanci (glej sodbo in sklep II Ips 167/2004 z dne 2.12.2004 v računalniški evidenci sodne prakse). V danes obravnavanem primeru ni bilo sporno vprašanje, ali sta starša oškodovanca, in se s tem, kolikor gre za uporabo 1. odstavka 195. člena ZOR, tudi ni bilo treba ukvarjati, kot rečeno, pa za tak zahtevek sodna praksa daje podlago. V 2. odstavku navedenega člena pa po mnenju pritožbenega sodišča take podlage ni.

Če bi bili izpolnjeni pogoji, je upravičenka do rente lahko samo oškodovanka, ne pa osebe, ki zanjo skrbijo. To, da bo njej nastajala škoda, je sicer mogoče domnevati. Ali pa bo škoda v bodoče nastajala tudi staršem, pa ni gotovo. Oškodovanka je polnoletna in je stvar njene odločitve, komu bo prepustila skrb zase. Če bi pravica do rente bila priznana osebam, ki zanjo skrbijo, bi bila s tem pravica do rente izčrpana. Na podlagi istega škodnega dogodka bi ne bilo mogoče priznati rente kot bodoče škode po eni strani osebam, ki za oškodovanko skrbijo, po drugi strani pa oškodovanki. Dveh rent iz istega škodnega dogodka bi ne bilo mogoče priznati neodvisno ene od druge. Ko pa je tako, bi bila oškodovanka prikrajšana za pravico, ki ji jo daje 2. odstavek 195. člena, če bi bila renta prisojena osebam, ki jo oskrbujejo. Dejanska oškodovanka bi tako ne mogla svobodno izbirati, kdo bo zanjo skrbel. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče torej zahtevek zavrnilo, pri tem pa je upoštevalo tako že zavrnjeni del, kot tudi tistega, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo, kar velja tako za drugo tožnico kot za tretjega tožnika.

Povzetek:

V zvezi s premoženjsko škodo bosta torej morala druga tožnica in tretji tožnik najprej podati jasen in računsko pravilen zahtevek, podprt s trditvami, pri tem pa bosta morala ostati v že danih okvirih. Sodišče prve stopnje bo nato moralo ugotoviti denarne zneske, ki jih družina dobiva v zvezi s tožnico, ugotoviti stroške in prikrajšanje očeta, tretjega tožnika. Ugotoviti bo tudi moralo, do kakšnega zneska bi bil upravičen tretji tožnik, če bi pravočasno uveljavljal pravice, ki mu jih daje že citirani zakon. Potem ko bo opravilo vse navedene izračune, bo o stvari lahko ponovno odločilo.

Ker je sodba delno razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, zaradi česar na pritožbene trditve v zvezi s tem ni treba odgovarjati. Tudi o pritožbenih stroških kot o nadaljnjih pravdnih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje (3. odstavek 165. člena ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi na 4. točki 358. člena in o razveljavitvi na

1. odstavku 354. člena ZPP.