Jedro

Po določbi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 je sodišče vezano na predlagani način izvršitve kazni takrat, ko je način izvršitve: 1) izrecno vsebovan v predlogu tožilca za izrek kazenske sankcije v primeru obdolženčevega priznanja krivde, ko se ta prvič izjavi o obtožnem aktu, oziroma 2) izrecno zapisan v sporazumu o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec. Ker je v obravnavani zadevi tožilka na predobravnavnem naroku obtožnico dopolnila s predlogom za izrek kazni zapora in z načinom izvršitve kazni s t. i. vikend zaporom, obtoženka pa je, ko se je prvič izjavila o tej obtožnici, krivdo priznala, državni tožilec upravičeno zatrjuje, da je bilo sodišče prve stopnje pri določitvi načina izvršitve kazni vezano na predlog državnega tožilstva. Ker je v nasprotju z določbo trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 izreklo drugačen način izvršitve kazni, kot pa ga je predlagalo državno tožilstvo, je s tem podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen 2 (dve) leti zapora po četrtem odstavku, v zvezi s trinajstim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši tako, da bo obtoženka med prestajanjem kazni zapora lahko še naprej delala in prebivala doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko bo morala biti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Natančnejše pogoje izvrševanja bodo določili v zavodu za prestajanje kazni zapora.

II. Pritožba obtoženkinega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženka je dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso 946,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1. Izreklo ji je kazen dve leti zapora, ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši s 1460 urami dela v splošno korist v obdobju največ dveh let. Na podlagi desetega odstavka 86. člena KZ-1 ji je določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva za čas opravljanja dela v splošno korist. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožena dolžna plačati družbi B. so.p. znesek 86.295,56 EUR, družbi C. d.o.o. znesek 2.245,12 EUR in družbi D. d.o.o. znesek 8.244,12 EUR, vsem trem z zakonitimi (pravilno zakonskimi) zamudnimi obrestmi od dne 7. 9. 2020 dalje do plačila. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo še, da je obtoženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je obtoženka dolžna plačati potrebne izdatke in nagrado zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obtoženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče „pogojno kazen oziroma milejšo kazen“ ter jo oprosti plačila stroškov postopka oziroma, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da pritožbeno sodišče obtoženki izreče zaporno kazen, kot jo je tožilstvo predlagalo na predobravnavnem naroku za primer priznanja krivde, in sicer kazen dve leti zapora, ki se izvrši s t. i. vikend zaporom.

3. Na pritožbo zagovornika je odgovoril okrajni državni tožilec, ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Na pritožbo tožilca je odgovoril zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter odloči, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

4. Po preučitvi pritožb, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba okrajnega državnega tožilca utemeljena, pritožba zagovornika pa ni utemeljena.

**K pritožbi obtoženkinega zagovornika**

5. Zagovornik navaja, da obtoženkino priznanje dejanja ne sme odvrniti sodišča, da glede obtožnice pravilno uporabi materialno pravo. Obtoženka je povedala, da je bila žrtev zlorabe bivšega moža, ki jo je izsiljeval, zato je po oceni zagovornika šlo za dejanja, ki niso imela skupnega cilja odsvojiti večjo premoženjsko korist, ampak za dejanja iz obupa s poplačili manjših zneskov brez direktnega naklepa dobiti večjo premoženjsko korist. Ugotavljanje takšnega direktnega naklepa ne more biti odvisno od končnega rezultata. Ni torej podan enovit naklep v obdobju petnajstih let vzeti znesek 100.297,75 EUR. Kaj takega iz obtožnice tudi ne izhaja, saj v konkretiziranem delu tenorja ni pojasnjeno, zakaj naj bi bil pri obtoženki v obdobju od 3. 6. 2003 do 7. 5. 2018 (z enoletnim premorom) podan enovit naklep. Zagovornik zato opozarja, da bi bilo potrebno uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja, v njegovem okviru pa presojati tudi zastaranje posameznih ravnanj obtoženke, kar pomeni, da bi se lahko očitek sodišča opredelil zgolj do poneverbe v obdobju od 7. 9. 2010 dalje. Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi, kako je sodišče na podlagi tenorja obtožnice ugotovilo obstoj enovitega kaznivega dejanja, zato je podana bistvena kršitev postopka, sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je obtoženki izreklo kazen po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, posledično pa je napačna tudi odločitev o kazenski sankciji, saj bi moralo sodišče izhajati iz mej, ki jih določa prvi odstavek 209. člena KZ-1. 6. Trditev, da pri obtoženki ni bil nikoli podan enovit naklep in ta iz obtožnice tudi ne izhaja, ni utemeljena. Glede zapisa v obtožnici, in posledično v krivdoreku izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v abstraktnem delu krivdoreka izpodbijane sodbe zapisan očitek, da si je obtoženka hotela prilastiti premoženje velike vrednosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo standardu konkretizacije opisa dejanja s tem zadoščeno. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2010, I Ips 31713/2013 z dne 27. 3. 2014 in I Ips 19555/2015 – 76 z dne 16. 1. 2017) poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca kot zakonski znak kaznivega dejanja je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako za ustreznost opisa kaznivega dejanja poneverbe po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, torej da si je obtoženka hotela prilastiti premoženje velike vrednosti. Pri tem je iz konkretnega opisa kaznivega dejanja razvidno še, da se je ta namen objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju (ko si je na škodo pravnih oseb B. so. p., C. d.o.o., in D. d.o.o. protipravno prilastila denar v skupnem znesku 100.297,75 EUR).

7. Zatrjevanje zagovornika, da obtoženka ni imela namena prilastiti si premoženja takšne vrednosti, je predmet dokazne ocene. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka. Skladno s šestim odstavkom 285.č člena ZKP se v primeru sprejetega priznanja krivde sodba pri obrazložitvi izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal, predsednik senata pa je priznanje sprejel. Izpodbijana sodba v točki 1 vsebuje obrazložitev, ki je skladna z navedeno določbo ZKP. S takšno pritožbeno navedbo zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa je skladno z drugim odstavkom istega člena nedovoljen pritožbeni razlog, upoštevaje, da je bila izpodbijana sodba izrečena na podlagi sprejetega obtoženkinega priznanja krivde. Obtoženka je namreč na predobravnavnam naroku 4. 9. 2020 krivdo priznala (list. št. 148), pri čemer je na vprašanje predsednice senata, ali se je zgodilo tako, kot je na predobravnavnem naroku prebral tožilec in kot je navedeno v obtožnici, obtoženka odgovorila, da se je zgodilo točno tako kot je navedeno v obtožnici.

8. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V konkretnem primeru gre lahko za: 1) eno kaznivo dejanje sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, 2) več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, 3) več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno samo kaznivo dejanje in ne za nadaljevano kaznivo dejanje, mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini življenjskega dogodka in smislu materialnih kazenskih določb. Uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 pa je subsidiarne narave in pride v poštev v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno samo kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov.

9. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo pojasnilo, zakaj je očitano kaznivo dejanje opredeljeno kot enovito dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, za kar se v pritožbi zavzema zagovornik. Razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. V obravnavani zadevi je razvidno, da je obtoženka na istem delovnem mestu uradnice v računovodstvu, v katerem je opravljala finančno računovodska dela za tri navedene družbe, v časovnem obdobju od leta 2003 do 2018 (z enoletno prekinitvijo) opravila več nakazil iz transakcijskih računov oškodovanih družb na svoj ali sinov transakcijski račun, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da gre za življenjsko gledano eno samo kaznivo dejanje, saj so bila obtoženkina ravnanja časovno in krajevno povezana, ponavljajoča, enaka po načinu izvršitve in usmerjena v kršitev iste pravne zavarovane dobrine. Pomenila so zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti. Obtoženka je ves čas ravnala z enotnim naklepom, zato je v njenem ravnanju prepoznati tolikšno homogenost, da delitev na posamezna kazniva dejanja ne bi ustrezala konkretni življenjski situaciji kot tudi ne smislu kazenskopravne varovane dobrine, obtoženki zaupanega tujega premoženja. Celotno ravnanje obtoženke predstavlja enotno kriminalno dejavnost in zato eno trajajoče kaznivo dejanje. Tudi okoliščina, da je z ravnanji v času porodniške odsotnosti prekinila, a nato z ravnanji nadaljevala takoj, ko je spet dobila možnost, kaže na enotnost obtoženkinega naklepa po pridobitvi velike premoženjske koristi, katere ni mogla doseči z enkratnim ravnanjem. Vsa očitana izvršitvena ravnanja torej predstavljajo eno kaznivo dejanje, in sicer v kvalificirani obliki po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1. 10. Ker v obravnavani zadevi torej ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje temveč za eno trajajoče kaznivo dejanje, ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju, kakršna veljajo za nadaljevano kaznivo dejanje. Šteti je treba, da je bilo kaznivo dejanje dokončano, ko je obtoženka opravila zadnje nakazilo, 7. 5. 2018, kar pa pomeni, da zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo.

11. Zagovornik ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 11925/2009 – 211 z dne 16. 6. 20161, kajti obrazloženo je že bilo, da ni dvoma, da si je obtoženka hotela prilastiti premoženje takšne vrednosti, kot se ji očita, dasiravno, je iz navedene sodbe razvidno, da je imel obsojenec izjemno jasno zaznaven naklep že na samem začetku izvrševanja posamičnih ravnanj (14 sklenitev in izvršitev posojilnih pogodb).

12. Zagovornik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 20162, tudi v zvezi z odločbo o kazenski sankciji in poudarja, da obtoženka doslej ni bila kaznovana, storila ni nobenega prekrška, dejanje je storila iz obupa, v sodnem postopku je ves čas sodelovala, dejanje priznala ter pričela z vračanjem sredstev, ima urejeno življenje (novega soproga), je zaposlena in ima tri leta starega otroka s težjo telesno motnjo, za katerega mora skrbeti. Zato bi bil po njegovem mnenju izrek pogojne obsodbe zadosten, izrečena kazen dveh leta zapora pa je pretirana, četudi se bo izvršila z delom v splošno korist. 13. Zagovornik se neutemeljeno zavzema za izrek pogojne obsodbe, kakor tudi za preskopo obrazloženo izredno omilitev kazni. Sodišče prve stopnje upravičeno ni spregledalo velike teže in načina storitve kaznivega dejanja, kakor tudi višine premoženjske koristi, ki več kot za enkrat presega v 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 določen znesek velike premoženjske koristi, pri čemer je pritrditi tudi navedbi državnega tožilca v odgovoru na pritožbo, da je bila protipravna premoženjska korist pridobljena na škodo B., ki je namenjen njenim uporabnikom s cerebralno paralizo, torej posebej ranljivi populaciji v naši družbi, kar kaže, da je bilo kaznivo dejanje še posebej zavržno. Zgolj opozorilna sankcija tudi po presoji pritožbenega sodišča torej ne zadošča. So se pa izpostavljene olajševalne okoliščine (nekaznovanost, priznanje krivde, obžalovanje, pripravljenost k povračilu nastale škode, pri čemer je z vračanjem denarja že začela, da ima zaposlitev, da mora skrbeti za mlajšega otroka, ki ima zdravstvene težave) povsem ustrezno odrazile tako v višini kazni zapora, saj je signifikantno bližje spodnji meji enega leta kot zgornji meji osmih let zapora ter pri odločitvi za alternativno izvršitev kazni zapora (vendar pa ne za tisto alternativno obliko, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje, temveč tisto, ki jo je predlagalo državno tožilstvo). Tako spremenjena kazenska sankcija je po presoji pritožbenega sodišča pravično in primerno povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

14. Zagovornik graja še odločbo o stroških kazenskega postopka. Glede na finančno stanje obtoženke, saj plače ne prejema redno in mora skrbeti za mladoletnega otroka, je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti kritja stroškov postopka, saj bo pri obtoženki povzročila dodatno finančno stisko.

15. Pritožbeno sodišče se z zagovornikom ne strinja. Četudi je slediti obtoženki, da prejema plačo z zamudo, vendarle prejema povprečno plačo, torej soliden dohodek, za otroka pa je dolžan skrbeti tudi njegov oče, ki je po navedbah obtoženke zaposlen (dela v izmenah), zato ji je sodišče prve stopnje upravičeno naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Če bo obtoženka ocenila, da jih ne zmore plačati v enkratnem znesku, bo lahko zaprosila za obročno plačilo ali zaprosila za oprostitev plačila, če bo ocenila, da so podane takšne okoliščine, da ji plačilo onemogočajo.

**K pritožbi okrajnega državnega tožilca**

16. Državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist namesto t. i. vikend zaporom, kot je to za primer priznanja krivde predlagalo tožilstvo, kršilo trinajsti odstavek 86. člena KZ-1. Državna tožilka je namreč na predobravnavnem naroku dopolnila obtožnico tako, da je za primer priznanja krivde predlagala, da se obtoženki izreče kazen dveh let zapora, ki naj se izvrši s t. i. vikend zaporom. Ko je sodišče prve stopnje izreklo, da se kazen izvrši z delom v splošno korist, se je oprlo na dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1 in pri tem zavzelo stališče, da je le obdolžencu prepuščeno, da se v okviru zakonskih pogojev odloči za eno od treh možnosti alternativnega izvrševanja kazni zapora ter da sodišče oziroma tožilstvo ne moreta opraviti te izbire namesto njega. Državni tožilec utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri predstavljenem stališču spregledalo trinajsti odstavek 86. člena KZ-1, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene v 86. členu KZ-1, za obdolženca, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan način izvršitve kazni, ali jo priznava v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče odloči v skladu s tem predlogom oziroma sporazumom. To pomeni, da je po določbi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 sodišče vezano na predlagani način izvršitve kazni takrat, ko je način izvršitve: 1) izrecno vsebovan v predlogu tožilca za izrek kazenske sankcije v primeru obdolženčevega priznanja krivde, ko se ta prvič izjavi o obtožnem aktu, oziroma 2) izrecno zapisan v sporazumu o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec. Ker je v obravnavani zadevi tožilka na predobravnavnem naroku obtožnico dopolnila s predlogom za izrek kazni zapora in z načinom izvršitve kazni s t. i. vikend zaporom, obtoženka pa je, ko se je prvič izjavila o tej obtožnici, krivdo priznala, državni tožilec upravičeno zatrjuje, da je bilo sodišče prve stopnje pri določitvi načina izvršitve kazni vezano na predlog državnega tožilstva. Ker je v nasprotju z določbo trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 izreklo drugačen način izvršitve kazni, kot pa ga je predlagalo državno tožilstvo, je s tem podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki je terjala spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji tako, da je pritožbeno sodišče določilo takšen alternativni način izvršitve kazni zapora, kakor je bila predlagan v dopolnjeni obtožnici.

17. Nesprejemljivo je stališče zagovornika v odgovoru na pritožbo, da tožilstvo zatrjuje, da oseba, ki je kriva in ki želi krivdo priznati, le-tega ne sme storiti, če tožilstvo poda predlog za kaznovanje, s katerim se obdolženec ne strinja, kajti takšno stališče bi skoraj „zvezalo“ roke sodišču pri presoji ustreznosti kazni. Ko je državno tožilstvo podalo predlog, namreč ni niti zatrjevalo, da sta se stranki dogovorili, niti ni vedelo, ali bo obtoženka dejanje priznala. Obtoženka nikoli ni izrazila volje, da se strinja s strani državnega tožilstva predlagano višino in načinom izvršene kazni, priznala pa je tisti del dejanskega stanja, ki je izhajal iz konkretnega dela tenorja, ki je bil na naroku tudi prebran. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nepravilno stališče zagovornika, da ima v skladu z določbo trinajstega odstavka 86. člena ZKP sodišče „zvezane roke“ zgolj v primeru dogovora med strankama, kar naj bi izhajalo tudi Poročevalca Državnega zbora ob noveli KZ-1B (44. člen zakona, str. 102 do 106), če pa dogovora ni, je sodišče tisto, ki odloča o višini kazni in njeni izvršitvi ter mu takšna pravica ne more biti odvzeta z enostransko izjavo volje ene stranke postopka.

18. Pritožbeno sodišče poudarja, da je določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 jasna. Kot že obrazloženo mora sodišče o eni od oblik alternativnega izvrševanja kazni zapora odločiti v skladu bodisi s predlogom državnega tožilca bodisi s sklenjenim sporazumom strank postopka in ne zgolj v slednjem primeru, kot trdi zagovornik. Državni tožilec pravilno zatrjuje, da je bila v konkretnem primeru podana prva možnost. Zagovornik tudi spregleda, da je bilo besedilo tedaj dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1, na katerega se nanaša razlaga 44. člena v Poročevalcu Državnega zbora ob noveli KZ-1B, drugačno od sedaj veljavnega, saj je določalo, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, za obdolženca, ki prvič, ko se izjavi o obtožbi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo na podlagi sporazuma, sklenjenega z državnim tožilcem ali sprejema v obtožnem aktu predlagane kazni, sodišče odloči v skladu s tem sporazumom oziroma predlogom. Predlagano besedilo je torej sodišče vezalo v primeru soglasja strank, a takšno besedilo ni postalo del sprejete novele KZ-1B.

19. Državni tožilec upravičeno zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje neupravičeno oprlo na določbo dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. V obravnavani zadevi je namreč obtoženka priznala krivdo po (dopolnjeni) obtožbi, ki je vsebovala predlagano kazen zapora in tudi predlog za alternativno izvršitev v obliki t.i. vikend zapora, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti trinajsti odstavek in ne dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1B.

20. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v obravnavani zadevi tudi ni nasprotja med določbami trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 in šestega odstavka 285.č člena ZKP, po katerem sodišče v primeru sprejetega priznanja krivde ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo predlogu državne tožilke o vrsti kazenske sankcije in o višini kazni zapora, ni torej izreklo strožje kazenske sankcije, kar je skladno s šestim odstavkom 285.č člena ZKP, je pa pri odločitvi o načinu izvršitve kazni izreklo drugačen način izvršitve od predlaganega, torej spregledalo zavezanost sodišča, da odloči v skladu s predlogom državnega tožilstva ob izpolnjenih predpostavkah iz trinajstega odstavka 86. člena KZ-1. * * *

21. Glede na vse navedeno je bilo potrebno pritožbi državnega tožilca ugoditi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeniti tako, da je izrečena drugačna alternativna oblika izvršitve kazni zapora, t.i. vikend zapor, ki je skladna s predlogom državnega tožilstva. Pritožba zagovornika ni bila utemeljena in ker pritožbeno sodišče v postopku in izpodbijani sodbi tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Ker obtoženka s pritožbo ni uspela, je, upoštevaje v točki 15 obrazložitve te sodbe ugotovljene premoženjske razmere, skladno s prvim odstavkom 98. člena ZKP in prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer poleg nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, še sodno takso 946,00 EUR (210,00 EUR po tar. št. 7113 (kazen do dveh let zapora - taksa od 210 do 510 EUR), zvišanje za količnik 1,5 po tar. št. 7122 (zavrnitev pritožbe) in 631,00 EUR po tar. št. 7301 (premoženjskopravni zahtevek) v zvezi s 16. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.

1 V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče RS pritrdilo nižjima sodiščema, da dejanja storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj pridobiti veliko premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ne nadaljevano kaznivo dejanje, sestavljeno iz ravnanj, ki imajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ-1. 2 Obsojencu je bila izrečena pogojna obsodba.