Jedro

Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP prepoveduje sodišču izrek strožje sankcije od tiste, ki jo predlaga državni tožilec. Vendar pa ta določba ničesar ne pove o tem, kako naj sodišče ravna, dokler se giblje v mejah tožilčevega predloga. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP izreči sankcijo, ki je ugodnejša od tiste, ki jo predlaga tožilec. Pri tem pa se ni opredeljevalo do položajev, v katerih bi zakon sodišču v enakem položaju narekoval, naj predlogu državnega tožilca sledi. Določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ureja prav takšen položaj: sodišče, še zmeraj v mejah tožilčevega predloga, mora izreči način izvršitve, ki ga je predlagal državni tožilec, če se ob tem obdolženec prvič izreče o krivdi tako, da jo prizna (in sodišče priznanje krivde sprejme).

V obravnavanem primeru je državni tožilec predlog kazni in načina izvršitve, ki naj se izreče, podal, preden se je obsojenka izrekla o obtožbi. V tem položaju je obsojenka mogla razumno predvideti možne posledice svojega priznanja krivde. Na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP je mogla predvideti tudi, da sodišče ne more izreči strožje sankcije, kakor tudi ne manj ugodnega načina izvršitve, na primer z določitvijo režima v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na podlagi določbe trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 pa je mogla predvideti, da bo sodišče tožilčevemu predlogu moralo slediti. Ti dve procesni posledici se dopolnjujeta in si med seboj ne nasprotujeta. Ker je mogoče že z jezikovno razlago ugotoviti skladno sporočilo obeh določb, obdolženka pa je imela strokovno pomoč zagovornika, je bilo zadoščeno tudi zahtevam predvidljivosti ureditve procesnih posledic njenega priznanja krivde, predvidljivosti njenega položaja na naroku za izrek kazenske sankcije (in s tem možnosti uspeha z alternativnim predlogom načina izvršitve) ter predvidljivosti polja presoje, ki ga pri odločanju o kazenski sankciji uživa kazensko sodišče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 1.051 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 46221/2019 dne 7. 9. 2020 A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je kazen dveh let zapora, ki naj bi se izvršila z delom v splošno korist, za ta čas pa je določilo tudi ukrep varstvenega nadzorstva. Odločilo je še o premoženjskopravnem zahtevku in obveznosti plačila stroškov postopka.

2. Višje sodišče je ugodilo pritožbi državnega tožilca in s sodbo VI Kp 46221/2019 dne 21. 1. 2021 spremenilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o sankciji. Določilo je način izvršitve z bivanjem v zavodu za prestajanje kazni zapora ob prostih dneh. Pritožbo zagovornika je zavrnilo in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo vložil obsojenkin zagovornik. Uveljavlja kršitev trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 (ker naj bi višje sodišče zmotno štelo, da je vezano na predlog državnega tožilca o načinu izvršitve kazni zapora) in kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj bi bilo dejanje napačno pravno opredeljeno. Prav tako izpodbija višino izrečene kazni in odločbo o stroških postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. V zatrjevanih kršitvah trinajstega člena 86. člena KZ-1 prepoznava zatrjevanje kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Ocenjuje, da je stališče višjega sodišča o vezanosti na tožilčev predlog napačno, vendar pa sodišče pravic, ki jih ima po zakonu, ni prekoračilo. Glede navedb o višini izrečene kazni in glede odločbe o stroških postopka opozarja, da zasledujejo razloge, ki jih z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

B.

Dejstva, pomembna za odločitev

5. Državni tožilec je dne 20. 11. 2019 vložil obtožnico, ne da bi pri tem predlagal izrek sankcije na podlagi drugega odstavka 269. člena ZKP. Iz navedb vložnika je razbrati, da so med tožilcem in obrambo potekala pogajanja, ki so bila neuspešna zaradi razhajanj o načinu izvršitve kazni zapora. Na predobravnavnem naroku je državni tožilec podal predlog, naj se obdolženki izrečeta dve leti kazni zapora, ki naj se izvrši z bivanjem v zavodu ob prostih dneh. Neposredno po tem je obdolženka priznala krivdo po obtožbi. Kasneje, med besedo strank, je zagovornik predlagal, naj se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist; obdolženka se je s tem predlogom strinjala.

6. Prvostopenjsko sodišče je sledilo predlogu državnega tožilka glede vrste in višine kazni, obrambi pa glede načina izvršitve kazni zapora.

7. Zoper odločbo o sankciji se je pritožil državni tožilec. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in spremenilo odločbo o sankciji tako, da je izreklo način izvršitve, ki ga je predlagal tožilec. Sprejelo je stališče, da je na podlagi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 na kazensko sodišče na tožilčev predlog vezano.

O kršitvi trinajstega odstavka 86. člen KZ-1

8. Vložnik graja stališče višjega sodišča, ki se je oprlo na določbo trinajstega odstavka 86. člena KZ-1: "O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, za obdolženca, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagan način izvršitve kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče odloči v skladu s tem predlogom oziroma sporazumom." Vrhovni državni tožilec trditve vložnika razume kot zatrjevanje kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Prav gotovo drži stališče, da višje sodišče ni prestopilo meja svojih pravic pri izrekanju kazenske sankcije in ni kršilo kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP; ravnalo je v mejah tožilskega predloga (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips I Ips 32283/2014-35 z dne 26. 5. 2016).

Vendar pa je treba pri obravnavi zahteve upoštevati, da vložnik - kot bo pojasnjeno - zatrjuje tudi kršitev pravic obrambe zaradi domnevno nasprotujočih si zakonskih določb o polju presoje, ki naj bi ga sodišče v danem položaju imelo pri odločanju o kazenski sankciji. To polje presoje hkrati obrambi odpira prostor, v katerem (z)more s svojimi izjavami in drugimi procesnimi dejanji sooblikovati sodniško odločitev. Navedbe vložnika je zato treba obravnavati (tudi) kot zatrjevanje kršitev določb kazenskega postopka, smiselno po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Vložnik v zahtevi ponuja več trditev, s katerimi graja odločbo pritožbenega sodišča o načinu izvršitve izrečene kazni zapora. Bistvo stališč vložnika je: ‒ da je višje sodišče pri svoji odločitvi zmotno menilo, da je na predlog državnega tožilca vezano; ‒ da je s tem stališčem višje sodišče zožilo možnosti obsojenke pri izjavljanju o krivdi na dve možnosti, tj. bodisi krivdo prizna in s tem neizogibno soglaša s predlogom državnega tožilca, bodisi se izpostavi nadaljnjemu sodnemu postopku; s tem naj bi višje sodišče kršilo pravico obsojenke do obrambe, da se brani s priznanjem krivde in s tem doseže ugodnejšo odločbo o kazenski sankciji; ‒ da je višje sodišče s tem, ko je sledilo predlogu državnega tožilca, izvotlilo procesni položaj obsojenke in sodišča na predobravnavnem naroku, s čimer je izvotlilo tudi učinke (samoiniciativnega) priznanja krivde, tj. da je obsojenka računala na "milejšo kazen sodišča (celo v okviru izredne omilitve, kot jo določa zakona)"; ‒ da obsojenka ni bila poučena, da s priznanjem krivde "priznava" tudi predlagani način izvršitve kazni; ‒ da je višje sodišče odreklo vsakršno procesno relevantnost volji obdolženke, ki je soglašala z zagovornikovim predlogom načina izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist; ‒ da samoiniciativno priznanje krivde (brez dogovora z državnim tožilcem) ne more vzpostaviti vezanosti sodišča na tožilčev predlog oziroma, da trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ni mogoče razlagati na takšen način.

10. Vložnik ne graja stališča višjega sodišča, da je državni tožilec na predobravnavnem naroku veljavno dopolnil obtožnico s predlogom za izrek kazni zapora in z načinom njene izvršitve.

11. Vložnik ocenjuje, da je razlaga trinajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki jo je sprejelo višje sodišče, v nasprotju z jamstvi pravice do obrambe, in za to Vrhovnemu sodišču predlaga tudi prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti navedene določbe (če bi sledilo razlagi višjega sodišča).

12. Napačno je stališče vložnika, s katerim se zavzema za uporabo dvanajstega odstavka 86. člena KZ-1, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora odloča sodišče na predlog obdolženca. Trinajsti odstavek istega člena namreč ureja posebno procesno situacijo, v kateri je dopustno o načinu izvršitve kazni odločiti tudi brez izrecnega predloga obdolženca.

Napačno je tudi stališče, da je mogoče trinajsti odstavek 86. člena KZ-1 uporabiti le ob predhodnem sporazumu z državnim tožilcem (kot bo pojasnjeno kasneje).

Prav tako je napačno stališče vložnika, da je bila obsojenka v celoti prikrajšana za pravico do izjave s tem, ko višje sodišče ni obravnavalo njenega predloga (ampak je sledilo predlogu državnega tožilca). Priznanje krivde po obtožbi, na katero se navezuje tožilčev predlog načina izvršitve kazni zapora, je procesno dejanje, s katerim se je obsojenka izjavila tudi o predlaganem načinu izvršitve kot (možni) posledici danega priznanja (glej 1. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP).

Tudi neuspešna predhodna pogajanja o priznanju krivde, v kateri je - po navedbah vložnika - obramba zavračala tožilski predlog načina izvršitve, za presojo veljavnosti priznanja krivde niso pomembna. Pomembna je presoja vsebine procesne volje, ki jo je izjavila obsojenka na predobravnavnem naroku. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku je razvidno, da sta bila obsojenka in njen zagovornik navzoča ob dopolnitvi obtožnice s predlogom načina izvršitve in da sta bila torej z njim seznanjena.

13. Vložnik sicer ne zatrjuje, da bi obsojenka ne razumela pomena priznanja krivde. Vendar pa je iz trditev zahteve mogoče ugotoviti, da kršitev pravic obrambe zatrjuje na podlagi drugačnih obsojenkinih pričakovanj pri odločanju o načinu izvršitve kazni zapora. Pričakovala je vsaj možnost izreka načina izvršitve, ki je milejši od tistega, ki ga je predlagal državni tožilec. Ta pričakovanja potrjuje obrambni predlog načina izvršitve (z delom v splošno korist) v besedi strank, kljub predhodnemu priznanju krivde neposredno po dopolnitvi obtožnice.

14. Vložnik prav tako ne zatrjuje izrecno kršitve zaradi neuporabe šestega odstavka 285.č ZKP pri izdaji sodbe pritožbenega sodišča. Vendar pa je iz navedb v zahtevi mogoče določno razbrati, da šteje stališče višjega sodišča za napačno prav zaradi stališča o popolni vezanosti na predlog državnega tožilca in da se zavzema za uporabo pravila iz šestega odstavka 285.č člena ZKP, ki sodišču dopušča izrek ugodnejše sankcije od tiste, ki jo je predlagal državni tožilec.

15. Šesti odstavek 285.č člena ZKP v relevantnem delu določa: "V sodbi, s katero se obtoženec spozna za krivega, sodišče ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec." Domet te določbe je mogoče prepoznati le ob hkratnem branju drugega odstavka 269. člena ZKP: "Državni tožilec lahko v obtožnici predlaga vrsto in višino kazni, ki naj se izreče obdolžencu, če bo, ko se prvič izjavi o obtožbi, priznal krivdo; predlaga lahko omiljeno kazen, način izvršitve kazni in namesto kazni opozorilno sankcijo, vse pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon." To pomeni, da je sodišče v okviru šestega odstavka 285.č člena ZKP pristojno tudi za izrekanje ugodnejšega načina izvršitve kazenske sankcije od tistega, ki ga je predlagal državni tožilec za primer priznanja krivde po obtožbi, ko se obdolženec o njej izjavi prvič.

16. V tej situaciji je Vrhovno sodišče soočeno s položajem, v katerem je vezano (125. člen Ustave) na dve zakonski določbi, ki (vsaj na prvi pogled) različno urejata isto procesno situacijo, s katero je soočeno v obravnavani zadevi. Tako šesti odstavek 285.č člena ZKP kot tudi trinajsti odstavek 86. člena KZ-1 urejata položaj, ko obdolženec prizna krivdo po obtožbi, ne da bi poprej sklenil sporazum o priznanju krivde. To izhaja iz identične dikcije v obeh navedenih določbah: "ko se prvič izjavi" o obtožbi oziroma obtožnem aktu, kot alternativi sklenjenemu sporazumu o priznanju krivde. Navedeni določbi KZ-1 in ZKP drugače urejata pristojnost kazenskega sodišča pri izrekanju kazenske sankcije v takšnih primerih. Besedilo "v skladu s predlogom oziroma sporazumom" v trinajstem odstavku 86. člena KZ-1 sporoča, da je sodišče na predlog tožilca vezano (in torej izenačuje učinke priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde), v ZKP pa sodišču ob samostojnem priznanju krivde dopušča izrek ugodnejše kazenske sankcije od predlagane.

17. V tem položaju je sodišče dolžno poskusiti razrešiti domnevno neskladje zakonskih določb z razlago zakonskega besedila. Višje sodišče je to nasprotje zaznalo in se do njega opredelilo v 20. točki obrazložitve sodbe. Sprejelo je stališče, da nasprotja med določbama ni.

18. Stališče višjega sodišča je pravilno. Določba šestega odstavka 285.č člena ZKP prepoveduje sodišču izrek strožje sankcije od tiste, ki jo predlaga državni tožilec. Vendar pa ta določba ničesar ne pove o tem, kako naj sodišče ravna, dokler se giblje v mejah tožilčevega predloga. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sme sodišče na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP izreči sankcijo, ki je ugodnejša od tiste, ki jo predlaga tožilec (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2021). Pri tem pa se ni opredeljevalo do položajev, v katerih bi zakon sodišču v enakem položaju narekoval, naj predlogu državnega tožilca sledi. Določba trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 ureja prav takšen položaj: sodišče, še zmeraj v mejah tožilčevega predloga, mora izreči način izvršitve, ki ga je predlagal državni tožilec, če se ob tem obdolženec prvič izreče o krivdi tako, da jo prizna (in sodišče priznanje krivde sprejme).

19. V obravnavanem primeru je državni tožilec predlog kazni in načina izvršitve, ki naj se izreče, podal, preden se je obsojenka izrekla o obtožbi. V tem položaju je obsojenka mogla razumno predvideti možne posledice svojega priznanja krivde. Na podlagi določbe šestega odstavka 285.č člena ZKP je mogla predvideti tudi, da sodišče ne more izreči strožje sankcije, kakor tudi ne manj ugodnega načina izvršitve, na primer z določitvijo režima v zavodu za prestajanje kazni zapora. Na podlagi določbe trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 pa je mogla predvideti, da bo sodišče tožilčevemu predlogu moralo slediti. Ti dve procesni posledici se dopolnjujeta in si med seboj ne nasprotujeta. Ker je mogoče že z jezikovno razlago ugotoviti skladno sporočilo obeh določb, obdolženka pa je imela strokovno pomoč zagovornika, je bilo zadoščeno tudi zahtevam predvidljivosti ureditve procesnih posledic njenega priznanja krivde, predvidljivosti njenega položaja na naroku za izrek kazenske sankcije (in s tem možnosti uspeha z alternativnim predlogom načina izvršitve) ter predvidljivosti polja presoje, ki ga pri odločanju o kazenski sankciji uživa kazensko sodišče. O ostalih kršitvah

20. Vložnik zatrjuje še: (i) da naj bi sodišče napačno opredelilo očitano dejanje kot (enovito) kaznivo dejanje po prvem in četrtem odstavku 209. člena KZ-1, in ne kot nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1; (ii) da naj bi sodišče izreklo pretirano visoko kazen zapora, ki naj bi odstopala od primerljivih primerov; in (iii) da je odločitev o obveznosti plačila stroškov napačna, ker naj bi vodila obsojenko v (še večjo) premoženjsko stisko.

21. Z očitkom napačne pravne kvalifikacije vložnik poskuša zatrjevati kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Navaja, da naj bi iz opisa kaznivega dejanja ne bilo mogoče prepoznati opredelitve naklepa pridobiti veliko premoženjsko korist, ki je zakonski znak kvalificirane oblike dejanja iz četrtega odstavka 209. člena KZ-1. Navaja, da brez tega ni mogoče prepoznati vsebine krivdnega odnosa obsojenke do očitanega ravnanja.

Vložnikovim očitkom ni mogoče slediti. Ustaljeno stališče je, da so ugotovitve vsebine storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja dejanske narave in jih zato ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53223/2010-129 z dne 1. 9. 2011, I Ips 10956/2013-168 z dne 3. 7. 2014 in, med zadnjimi I Ips 23679/2018 z dne 8. 7. 2021). Prav tako je že ustaljeno stališče, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven (med zadnjimi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021). V opis kaznivega dejanja sodijo v prvi vrsti odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih subjektivnih dejstev, tj. vsebina zavesti, volje, namen itd. V takšnih primerih je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, med zadnjimi tudi sodba I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017). In končno, priznanje krivde po svoji vsebini omogoča poenostavljeno ugotavljanje pravno relevantnih dejstev (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013), med katere, kot rečeno, sodijo tudi ti. notranja subjektivna dejstva.

Vložnik se v tem delu sklicuje na merila, ki jih je Vrhovno sodišče vzpostavilo pri presoji, ali ravnanja povezuje enotni storilčev naklep (in gre torej za eno kaznivo dejanje). Ta merila je Vrhovno sodišče povzelo, med drugimi, v sodbi I Ips 17331/2015 z dne 6. 5. 2021: "[D]ejanja, storjena zoper istega oškodovanca ter časovno in prostorsko tako ozko povezana, da jih že od vsega začetka povezuje obsojenčev enotni naklep, ... [so] eno kaznivo dejanje in ne nadaljevano kaznivo dejanje, kljub temu, da je prepovedana posledica v vsakem posamičnem primeru uresničena postopoma. Posamezna dejanja tako ne pomenijo samostojnega kaznivega dejanja, temveč le del obsojenčeve enotne kriminalne dejavnosti, pri kateri mora biti izražena enotnost volje, dejanje pa usmerjeno v kršitev iste pravno varovane dobrine. Čeprav posamična dejanja pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, so ponavljajoča se ravnanja zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki pomeni eno kaznivo dejanje." Presojo, ki sledi navedenim merilom (in hkrati tudi merilom v sodbi I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016, na katero se sklicuje vložnik), je prvostopenjsko sodišče opravilo v 3. točki obrazložitve sodbe, opirajoč se na sprejeto priznanje krivde in ob upoštevanju trditve državnega tožilca (v opisu dejanja), da si je obsojenka hotela prilastiti premoženje velike vrednosti. Tej presoji je pritrdilo pritožbeno sodišče v 9. točki obrazložitve in jo sprejema tudi Vrhovno sodišče. Navedbe vložnika ne presegajo zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer v zahtevi ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

22. Vložnik prav tako ne more uspeti z očitki nesorazmerno visoke kazni zapora oziroma nesorazmerno stroge kazenske sankcije. S tem v prvi vrsti zatrjuje kršitve iz 374. člena ZKP, tj. zmotno odmerjeno kazen zapora, zaradi katerih zahteve ni mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik sicer poskuša izpodbijati sodbo tudi zaradi odstopanja od domnevno ustaljene sodne presoje (pri čemer se opira na pravnomočno sodbo v eni kazenski zadevi). Vendar pa je iz navedb mogoče razbrati, da si pravzaprav še vedno prizadeva za drugačno presojo izbranih okoliščin, ki jih je sodišče že upoštevalo pri celoviti presoji okoliščin, pomembnih za odločitev o sankciji. Višje sodišče je o vsebinsko enakih pritožbenih navedbah odgovorilo v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe. Pri tem je opravilo individualizirano presojo odmere kazni in odgovorilo na jedro pritožnikovih navedb, ki se je zavzemal za izrek pogojne obsodbe oziroma nižje kazni zapora.

23. In končno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno izpodbiti odločbe o stroških, če meni, da je sodišče zmotno presodilo finančno breme zaradi obveznosti plačila stroškov. S tem vložnik pričakuje presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in zato ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Če želi doseči, da se glede obveznosti plačil stroškov upoštevajo druge okoliščine, ki jih sodišče ni presodilo v izpodbijani sodbi, sme obsojenka pod pogoji, določenimi v četrtem odstavku 95. člena ZKP, predlagati oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka, odlog plačila ali plačilo stroškov v obrokih.

C.

24. Ker vložnikovim navedbam ni mogoče slediti, je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Odločbo o stroških je sprejelo na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi prvega odstavka 95. člena ZKP, in na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (tar. št. 7113, 7152 in 7301 ter 16. člen). Pri tem je upoštevalo razpoložljive podatke o obsojenkinem premoženjskem stanju.

26. Odločba je bila sprejeta soglasno.