Jedro

V obravnavani obširni kazenski zadevi, kjer se je kriminalna dejavnost obdolženca končala z odreditvijo pripora, pa je koncentracija zbranih dokazov sovpadala z odreditvijo pripora (ne le obdolženega V.S.). Zato ni mogoče sklepati, da so na glavni obravnavi podani predlogi za izvedbo dodatnih dokazov manever tožilstva, temveč gre za logično posledico navedenih objektivnih okoliščin, zaradi katerih so policisti še v teku preiskave in nato glavne obravnave zbirali in prejemali podatke ter jih poslali državni tožilki, ta pa sodišču. Zaradi teh objektivnih okoliščin priporne zadeve od strank ni smiselno terjati podrobnejše utemeljitve, zakaj izvedba vseh dokazov ni bila predlagana že prej, temveč šele na glavni obravnavi. Ob določbah ZKP, ki od strank zahtevajo določnost navedb dokazov, ki se naj izvedejo na glavni obravnavi, pa ne gre prezreti, da so te namenjene določitvi okvira poteka postopka ter njegovi hitrosti in ekonomičnosti, nikakor pa ne smejo biti uporabljene v škodo popolne in pravilne razjasnitve dejanskega stanja in iskanja materialne resnice.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega V.S. in državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 1036/2012 z dne 11. 4. 2013 pod točko I/1 izreka sodbe obdolženega V.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko I/2 kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točkami I/3-8 nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom in 20. členom KZ-1 in pod točko II kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka mu je po prvem odstavku 217. člena izreklo (pravilno določilo) kazen 5 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 po tretjem odstavku 211. člena v zvezi z 2. alinejo 50. člena in 3. točko prvega odstavka 51. člena v zvezi s 50. členom KZ-1 kazen 9 mesecev zapora, za nadaljevano kaznivo dejanje pod točkami I/3-8 po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 kazen 16 mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pod točko II po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen 3 mesece zapora, nato pa mu je na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 2 leti in 7 mesecev zapora, po prvem odstavku 56. člena KZ-1 pa mu v izrečeno kazen vštelo pripor od 13. 2. 2012 od 11.15 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo mobilne telefone, SIM kartici in računalnik znamk in oznak, kot so razvidne iz izreka sodbe, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in mu po 6. točki drugega odstavka 92. člena (očitno v zvezi s prvim odstavkom 95. člena) ZKP naložilo plačilo sodne takse v višini 480,00 EUR, po drugem odstavku 105. člena pa je oškodovancem prisodilo priglašene premoženjskopravne zahtevke oziroma odločilo o napotitvi na pravdo, kot prav tako podrobno izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. Z isto sodbo je obdolženega M.R. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ter glede tega dela kazenskega postopka odločilo, da stroški kazenskega postopka po prvem odstavku 96. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika M.R. obremenjujejo proračun, po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila: - zagovornik obdolženega V.S. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma v pritožbi, ter zaradi kazenske sankcije in prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe v celoti oprosti, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, temu podrejeno pa, da jo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da mu izreče primerno nižjo kazen, obdolženca in zagovornika pa obvesti o seji pritožbenega senata, ter - državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka določi po prvem odstavku 217. člena KZ kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen 4 mesece zapora ter za nadaljevano kaznivo dejanje pod točkami I/3-8 po drugem odstavku 45. člena KZ-1 določi še stransko denarno kazen v višini 90 dnevnih zneskov; da po drugem odstavku 59. člena KZ-1 prekliče pogojni obsodbi po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju K 158/2002, ki je postala pravnomočna 14. 5. 2002, in po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 10037/2009, ki je postala pravnomočna 9. 3. 2011, ter kazni 1 leto zapora in 4 mesece zapora po navedenih sodbah šteje kot določeni, nato pa po prvem odstavku 53. člena KZ-1 izreče obdolžencu za vsa kazniva dejanja enotno kazen v višini 4 leta zapora in stransko denarno kazen v višini 90 dnevih zneskov.

3. Na zahtevo zagovornika obdolženca je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP opravilo javno pritožbeno sejo, ki so se je udeležili višja državna tožilka, obdolženec in njegov zagovornik.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni obtožbe upravičenega tožilca. Med pripravo glavne obravnave je sodišče prve stopnje po oceni pritožbe to kršitev zagrešilo zato, ker zagovorniku ni vročilo obtožnice in zato ta ni mogla postati pravnomočna ter zagovornik zoper njo ni mogel vložiti ugovora.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega organa, pritožba pa ne zatrjuje, da državna tožilka z Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju, ki je obtožnico vložila, ni upravičena tožilka, temveč trdi, da je bila glavna obravnava opravljena brez pravilno vročene obtožnice. To ne drži. Obtožnica je bila na sodišče vložena dne 7. 8. 2012 in sodišče je istega dne odredilo njeno vročitev s poukom o pravici do ugovora vsem obdolžencem in zagovornikom. Obdolženi V.S. jo je prejel še istega dne ob 17.09 uri, njegov zagovornik pa 8. 8. 2012 ob 8.50 uri. Navedeno je razvidno iz podatkov spisa (list. št. 2298 in 2301), kjer iz uradnega zaznamka izhaja, da je po opravljenih poizvedbah sodišča zaposlena uslužbenka v odvetniški pisarni obdolženčevega zagovornika v telefonskem razgovoru dne 8. 8. 2012 potrdila ne le prejem obtožnice s pravnim poukom, temveč tudi prejem predloga za podaljšanje pripora. Kazenski postopek zoper obdolženca zato ni tekel na podlagi nepravnomočne obtožnice, kot trdi pritožba, kar je nenazadnje razvidno tudi iz navedb pritožnika. V zaključni besedi je namreč povedal, da je obtožnica postala pravnomočna zato, ker z obdolžencem zoper njo nista vložila ugovora iz razloga, da se čim prej začne in sklene dokazni postopek (list. št. 3193 spisa).

7. Pritožba graja ravnanje državne tožilke, ki je med glavno obravnavo predlagala izvedbo dokazov, čeprav bi morala to storiti najkasneje na predobravnavnem naroku, enakopravnost obeh strank v postopku ter enako varstvo pravic pred sodiščem pa se lahko zagotovi le tako, da se isto dovoli tudi nasprotni stranki. Sodišču prve stopnje očita, da je dokaze tožilke sprejemalo tudi, kot jih ta ni substancirano obrazložila in pojasnila, zakaj jih je pridobila šele kasneje. Gre za bančne podatke o otvoritvi računa s pooblastili na računu, o izvršenih plačilnih transakcijah za gospodarske družbe, čeprav se je obdolženemu očitalo že od preiskave naprej, da jih je uporabljal in zlorabil za storitev očitanih kaznivih dejanj. Pritožba navaja, da se niti ni potrebno spuščati v podrobnejši opis in obrazložitev dokaznih predlogov, razvidnih iz dopisa Državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013, izpostavi pa še poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe Policijske postaje Ptuj z dne 28. 12. 2012 ter zgodovinski izpisek iz sodnega registra za družbo T. in izpisek „prijateljev“ spletne strani na facebooku.

8. Pritožba pravilno navaja, da je podlaga za dokazni okvir, v katerem bo tekla glavna obravnava, obtožnica. V njej državni tožilec predstavi in predlaga dokaze, ki se naj izvedejo, obdolženec pa dokaze, ki želi, da se izvedejo, predlaga najkasneje na predobravnavnem naroku, in praviloma velja, kot še navaja pritožba, da je tožilec vse dokaze zbral do vložitve obtožnega akta. Drži tudi, da obveznost obrazložitve izvedbe dokaza na glavni obravnavi po vložitvi obtožnice po četrtem odstavku 329. člena ZKP zavezuje vse stranke. V obravnavani obširni kazenski zadevi, kjer se je kriminalna dejavnost obdolženca končala z odreditvijo pripora, pa je koncentracija zbranih dokazov sovpadala z odreditvijo pripora (ne le obdolženega V.S.). Zato ni mogoče sklepati, da so na glavni obravnavi podani predlogi za izvedbo dodatnih dokazov manever tožilstva, temveč gre za logično posledico navedenih objektivnih okoliščin, zaradi katerih so policisti še v teku preiskave in nato glavne obravnave zbirali in prejemali podatke ter jih poslali državni tožilki, ta pa sodišču. Zaradi teh objektivnih okoliščin priporne zadeve od strank ni smiselno terjati podrobnejše utemeljitve, zakaj izvedba vseh dokazov ni bila predlagana že prej, temveč šele na glavni obravnavi. Ob določbah ZKP, ki od strank zahtevajo določnost navedb dokazov, ki se naj izvedejo na glavni obravnavi, pa ne gre prezreti, da so te namenjene določitvi okvira poteka postopka ter njegovi hitrosti in ekonomičnosti, nikakor pa ne smejo biti uporabljene v škodo popolne in pravilne razjasnitve dejanskega stanja in iskanja materialne resnice. Drugi odstavek 299. člena ZKP predsedniku senata namreč nalaga, da je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo razjasnitvi stvari, in sodišče sme vselej odločiti, da se zaradi iskanja materialne resnice izvedejo vsi dokazi, ki lahko zagotovijo razjasnitev dejanskega stanja, ne glede na to, ali so jih stranke predlagale in koliko so njihovo utemeljenost obrazložile.

9. Pritožba v napadeni sodbi neutemeljeno pogreša tudi razloge o zavrnitvi dokaznih predlogov. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 4. 2013 je razvidno, da je bil dokazni postopek končan potem, ko sta državna tožilka in zagovornik umaknila dokazne predloge za zaslišanje prič, ter da je bilo ugotovljeno, da stranke ne predlagajo izvedbo dodatnih dokazov, torej dokazov, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi, zaradi česar je bil sprejet sklep, da se dokazni postopek konča (list. št. 3152). Na zapisano ugotovitev stranke niso imele pripomb oziroma ugotovitvi niso oporekale, prav tako iz zapisnika ne izhaja, da bi v nadaljevanju, tudi ne v sklepni besedi, katera od strank navajala, da bi bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja izvesti še kakšen dokaz. V takšni procesni situaciji sodba ne potrebuje razlogov o dokazih, ki niso bili izvedeni.

10. Pritožba, ko uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato ni utemeljena.

11. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP uveljavlja pritožba s trditvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje vsa kazniva dejanja goljufije, očitana obdolžencu, opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje in mu izreči eno kazen. Tudi kaznivi dejanji na škodo oškodovancev V. d.o.o. in M.T. d.d. bi moralo presojati s stališča, da so prav tako storjena iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno oziroma zaporedoma ter v istih okoliščinah kot ostala, zaradi česar bi morala biti nižja tudi enotna kazen.

12. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je kazniva dejanja goljufije pod točkami I/1, I/2 ter I/3-8 pravilno pravno opredelilo. Prvi odstavek 54. člena KZ-1 kot nadaljevano kaznivo dejanje opredeljuje ravnanje obdolženca, ki istočasno ali zaporedoma iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Kriterij zaporednosti storitve dejanj, da je kaznivo dejanje opredeljeno kot nadaljevano, glede na čas izvršitve nedvomno predstavljajo le izvršitvena ravnanja pod točkami I/3-8 izreka sodbe, ne pa tudi dejanji pod točkama I/1, storjeno v prvi polovici oktobra 2008, in I/2, ki je bilo storjeno od julija do septembra 2009. Istočasnost oziroma zaporednost ravnanja med izvršitvenima ravnanjema pod točkama I/1 in I/2 ni podana, prav tako ne med slednjim in nadaljevanim kaznivim dejanjem pod točkami I/3-8 izreka sodbe, ki je bilo izvršeno šestkrat v kratkih časovnih razmikih približno enega meseca med 22. 11. 2010 in 11. 4. 2011. Pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, zato ni utemeljena.

13. Dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da mu je storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. Pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša in jih povzema kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pa še dodaja:

14. Pritožba zagovornika sodišču prve stopnje očita, da je o krivdi obdolženca sklepalo zgolj na podlagi podatkov ovadbe in izjave P.V., čeprav ta ni verodostojen, medtem ko navedbe N.M., ki so obdolženca razbremenjevale, ni upoštevalo. Glede oškodovane družbe V. d.o.o. obdolženca ni obremenil niti P.V., temveč je povedal, da pri tem poslu ni sodeloval, prav tako ga ni obremenjeval direktor družbe C. d.o.o., kjer je bil V. njen pooblaščenec. Tudi pri poslih s klimami se je kot poslovodja A. d.o.o. predstavljal V. ter je predmete prevzemal in prodajal skupaj z N.M., v zvezi s prevzemom viličarja pa obdolženca, ki v tistem času ni bil družbenik ali zastopnik družbe F. & i. d.o.o., prav tako nič ne obremenjuje. Izvedeni dokazi ne potrjujejo vpletenosti obdolženega S.V posle P.V. in N.M., kjer so oškodovane družbe L.v. d.o.o., M. d.o.o., K. d.o.o. ter V. d.o.o.. Pri slednji se je kot J.V. predstavljal P.V., denar je iz banke nakazal N.M., obdolženi V.S. pa ni podpisal pogodbe. Noben verodostojen dokaz ne obremenjuje slednjega v zvezi s posli V. z družbo MK L. & S. d.o.o., navedbe P.V. o vlogi obdolženega S. pri izvršitvi kaznivega dejanja pa so neživljenjske in tudi niso natančne glede kraja in časa dogovarjanja o izvedbi kaznivih dejanj ter delitve vlog, pri čemer pri poslu s klimami nihče drug kot V., ki je klime prodajal pod ceno, ni deloval in ni imel dobička. Navedbe slednjega so povsem pavšalne in glede obremenjevanja obdolženega S. neverodostojne, in P.V. ni nikjer, ne le glede kaznivih dejanj na škodo družb B. d.o.o. in J. d.o.o., obdolženega S. prepričljivo obremenil. Sicer pa je P.V. sam sodeloval v navezi z državljani Češke pri kaznivih dejanjih, kar potrjujejo navedbe N.M. in pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, kjer je razvidna vloga P.V., povezana z družbo C. d.o.o., tam pa se obdolženi V.S. sploh ne pojavlja, iz česar je razvidno, da pri poslih P.V. ni sodeloval. Na neverodostojnost P.V. pa kaže še okoliščina, da se je psihiatrično zdravil zaradi alkoholizma, zaradi česar bi bilo potrebno v postopku pridobiti njegovo zdravstveno dokumentacijo. Glede izvršitvenih ravnanj pod točkami I/4 in I/7 izreka sodbe pritožba navaja, da je očitek obdolženemu V.S., da je podpisal ponudbo in pogodbe, neutemeljen, ter pogreša v postopku izvedenca grafologa (oziroma izvedenca za forenzično primerjavo pisav), saj obtožba glede ostalih izvršitvenih ravnanj obdolžencu sklepanja pogodb ni očitala. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 obdolženemu V.S. ni dokazano, grožnja mora biti resna in objektivno zmožna, objektivno mora ogroziti drugega. Kot takšno pa ni mogoče oceniti izjav, izrečenih P.V., prav tako ne potiskanja in brcanja, sicer pa oškodovanca obdolženi S. ni potiskal. Da grožnja ni bila resna in da oškodovanec ni bil ogrožen, je razvidno tudi iz okoliščin, da se je P.V. napadalcem uprl in da je proti obdolženemu S. tudi pričal. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 v času obsodbe ni več obstajalo.

15. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz jasne in prepričljive obrazložitve prvostopenjske sodbe, dokazne ocene sodišče prve stopnje ni sprejelo zgolj na podlagi izpovedbe P.V., kot trdi pritožba, temveč tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Okoliščine ustanovitve gospodarskih družb C. storitve in trgovina d.o.o., A., storitve in trgovina d.o.o., F. & i.t. d.o.o. ter AZ. d.o.o. ter način poslovanja v njihovem imenu, ki je služil preslepitvam zaposlenih v oškodovanih družbah, nato pa odtujitvam prevzetih predmetov, ter izpovedbe prič in vsebine listin, ki dokazujejo vpletenost obdolženega V.S., kot je podrobno v svoji sodbi obrazložilo prvostopenjsko sodišče, nedvomno zanikajo pritožbene trditve o pomanjkanju dokazov in o neprepričljivosti izpovedbe P.V.. Pritožba nima prav, ko trdi, da v zvezi z ravnanjem na škodo družbe V. d.o.o. P.V. obdolženca ni obremenil. Iz njegove izpovedbe je namreč razvidno, da so si iz posla pridobljen denar razdelili po deležih, kot jih je navedel, in to skupaj z obdolženim V.S., ter da je v tem primeru, kot je povedal pri soočenju z N.M., sam denar razdelil med vse tri (list. št. 2782 – 2783, 3050). Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga, da ne bi verjelo izpovedbi P.V., ki jo potrjujejo drugi izvedeni dokazi, in sicer izpovedba M.H. ter izpovedbe ostalih prič, kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (v točkah 5 do 9) v zvezi z ustanovitvijo in poslovanjem gospodarske družbe C. d.o.o. ter ostalih družb, na te razloge pa se pritožbeno sodišče, da ne bo ponavljanja, v celoti sklicuje. V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo gospodarske družbe M. d.d. ni mogoče oporekati verodostojnosti P.V., ko je opisal, da je kupoprodajno pogodbo sicer sklenil sam za družbo A., nato pa so klime obdolženi V.S., N.M. in on prodali naprej, ter da je pri prevozu sodeloval tudi obdolženi S., ki pa je pri poslih vedno sodeloval tako, da ni bil opazen oziroma „da ga niso videli“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (točka 37 obrazložitve sodbe), da je izpovedba P.V. bolj prepričljiva in sprejemljivejša ter skladna z izpovedbo priče M.H., ki potrjuje vodilno vlogo in način delovanja obdolženega V.S., kot jo je opisal V.. Navedbe slednjega pa potrjujejo tudi okoliščine ustanovitve družbe A. d.o.o., vloga L.O. ter tudi povezave obsojenega S. s slednjim ter državo Češko, kar je sodišče prve stopnje v svoji sodbi prav tako prepričljivo in podrobno obrazložilo. Glede oškodovanih gospodarskih družb L. v. d.o.o., M. d.o.o., K. d.o.o. ter V. d.o.o. in MK L. & S. d.o.o. ter kaznivih dejanj, storjenih na njihovo škodo, ter vloge storilcev, sodišče prve stopnje prav tako ni imelo razloga za sprejem drugačne dokazne ocene oziroma takšne, kot jo ponuja pritožba. Slednja glede na obseg kriminalne dejavnosti in čas izvrševanja kaznivih dejanj neutemeljeno pogreša podrobnejše navedbe P.V. o kraju in času dogovarjanja ter o ostalih okoliščinah glede izvedbe kaznivih dejanj. Opisi kaznivih dejanj v sodbi in obtožbi v kazenskih postopkih pri drugih sodiščih ter navedbe o sodelovanju oseb pri teh kaznivih dejanjih, pa glede na obširno izveden dokazni postopek in vsebino izvedenih dokazov v obravnavani zadevi ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča glede delovanja obdolženega V.S. in njegove krivde za očitana kazniva dejanja. Izpovedbo P.V. ni mogoče oceniti kot neprepričljivo, saj je glede na obseg kriminalne dejavnosti pri opisu vlog storilcev in njihovega ravnanja dovolj podrobna in v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi in tudi ne prihaja s seboj v nasprotja, da mu zaradi tega ne bi bilo mogoče verjeti. Pritožba ne pojasni, kako bi okoliščina, da se je P.V. zdravil zaradi odvisnosti od alkohola, vplivala na njegovo verodostojnost. O delovanju sostorilcev in tudi vlogi obdolženega V.S. je P.V. izpovedoval ves čas postopka glede bistvenih okoliščin enako, nazadnje na glavni obravnavi, in sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v njegovo izpovedbo iz razloga, ker bi naj pred časom prekomerno užival alkohol. V njegovih izpovedbah niso razvidne nelogičnosti ali spominske vrzeli, zaradi katerih bi bilo mogoče njegove navedbe povezati z odvisnostjo od alkohola in zato izvajati dokaze v tej smeri. V zvezi s podpisom pogodb, to je okoliščine, ali je ponudbo in pogodbe podpisoval V.S., bi bilo po oceni pritožbe potrebno v dokazni postopek pritegniti izvedenca za forenzično preiskavo pisav. Pritožbi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Glede na izvedene dokaze, ki potrjujejo enak način ravnanja sostorilcev ter vlogo obdolženega V. S., kot jo je opisal P.V., vključno z izpovedbo priče M.H., ki je opisala svoje ravnanje po navodilih obdolženega V. S., dodatna izvedba dokazov ni bila potrebna. Pri tem ne gre prezreti zbrano poslovno dokumentacijo, zapisano telefonsko številko obdolženca na delovnem nalogu A.K. in vpletenost obdolženca v posel, kot jo je opisala priča D.K. (kontaktne telefonske številke, vključno z obdolženčevo, za dogovor glede dostave viličarja, in ostale dokaze, ocenjene v točkah 50 do 61 napadene sodbe - točka I/4 izreka sodbe), kot tudi dokaze, ocenjene in obrazložene glede kaznivega dejanja pod točko I/7 izreka sodbe (v točkah 73 do 78). Zato ugotavljanje z izvedencem, ali je obdolženi V. S. podpisal pogodbe, ni bilo potrebno.

16. Dejansko stanje obravnavane kazenske zadeve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi glede kaznivega dejanja pod točko II izreka sodbe in je svojo dokazno oceno tudi sprejemljivo obrazložilo (v točkah 94 do 98 obrazložitve). Pritožbeno sodišče se zato, da ne bo ponavljanja, na navedene razloge sklicuje in jih povzema kot pravilne. Pritožba nima prav, ko trdi, da izrečene besede, navedene v opisu kaznivega dejanja, ne predstavljajo resne grožnje. Enako trdi glede potiskanja in brcanja, zaradi izrečenih besed in takšnega fizičnega ravnanja pa oškodovanec naj ne bi bil ogrožen zato, ker se je napadalcem uprl in ker je pričal proti obdolženemu S. Pritožbeni oceni, da v izrečenih besedah in ravnanju obdolženca ni znakov očitanega kaznivega dejanja, ni mogoče pritrditi. Grožnja oškodovancu, da bo videl, kaj se mu bo zgodilo, ter da bo imel še zlomljene noge in roke, ter potiskanje in brcanje, so nedvomno dogodki, zaradi katerih bi se vsak počutil ogroženega, ne glede na to, če se storilcem upre in če ga ni strah zoper njih izpovedovati. Zato je v ravnanju obdolženega V. S. sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in ni imelo razloga za drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo. Glede obstoja kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz 135. člena KZ-1, za katerega pritožba navaja, da ga KZ-1 ne pozna več, pritožbeno sodišče zgolj še pojasnjuje, da tudi po spremembi KZ-1 obe izvršitveni obliki iz prejšnjega 135. člena KZ-1 ostajata kaznivi, in okoliščina, da je spremenjeno besedilo člena, ne vpliva na postopke, ki so v teku.(1)

17. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

18. Posledično pritožbenim navedbam se obdolženčev zagovornik, kot navaja v pritožbi, pritožuje tudi zaradi višine kazenske sankcije in priznanih premoženjskopravnih zahtevkov. Teh pritožbenih navedb ni obrazložil, zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbe ni moglo preizkusiti.

19. Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi pritožbe državne tožilke in po uradni dolžnosti skladno s 386. členom ZKP, ker zagovornik obdolženca pritožbe v tem delu ni obrazložil. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Sodišče prve stopnje je namreč težo storjenih kaznivih dejanj in stopnjo obdolženčeve krivde pravilno ugotovilo in ovrednotilo ter mu ob upoštevanju, da je bil obdolženec za istovrstna in druga kazniva dejanja že obsojen, utemeljeno izreklo prostostno kazen. Za posamezna kazniva dejanja je določilo ustrezne posamezne ter nato primerno enotno kazen, ki je ne gre spreminjati ne v škodo ne v korist obdolženca. Državna tožilka se zato neutemeljeno zavzema za določitev višjih posameznih kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/1 in II izreka sodbe, prav tako za izrek stranske denarne kazni ter preklic pogojnih obsodb. Za izrek stranske denarne kazni se sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločilo, čeprav je obdolženec nadaljevano kaznivo dejanje pod točkami I/3-8 storil iz koristoljubnosti, saj je po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju, da je obsojen na prostostno kazen in da je oče otroka, za katerega mora skrbeti, primarnega pomena, da oškodovancem povrne denarne zneske iz prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov. Pogojni obsodbi ni mogoče preklicati. Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča na Ptuju K 158/2002 je postala pravnomočna 14. 5. 2009, obdolžencu pa je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 1 leto zapora in dvema letoma preizkusne dobe. Navedeno pomeni, da je bilo mogoče navedeno obsodbo preklicati le do 14. 5. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 10037/2009, v kateri je bila obdolžencu določena kazen zapora 4 mesece in preizkusna doba dveh let, ki je postala pravnomočna 9. 3. 2011, pa je bila pri odmeri kazni upoštevana kot obteževalna okoliščina zaradi obsojenosti za istovrstno kaznivo dejanje, zaradi česar navedene sodbe ni mogoče hkrati preklicati.

20. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika in državne tožilke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

21. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.