Jedro

Če sodišče ne odloči o dokaznem predlogu ali ne navede razlogov za njegovo zavrnitev, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP oziroma v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP in za kršitev pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 800 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega V. S. spoznalo za krivega, da je storil v sostorilstvu kazniva dejanja goljufije pod točko I/1 po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), pod točko I/2 po prvem in tretjem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točkami I/3 do 8 po prvem in tretjem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 ter da je tudi v sostorilstvu pod točko II. storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Določilo mu je kazni pet mesecev, devet mesecev, šestnajst mesecev in tri mesece zapora ter mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora, v katero je vštelo čas, prebit v priporu od 13. 2. 2012 dalje. Na podlagi določbe 73. člena KZ-1 je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je, da mora plačati sodno takso (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Oškodovancem je dosodilo njihove premoženjskopravne zahtevke ali pa jih je z zahtevkom napotilo na pravdo na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in državne tožilke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določil zakona o kazenskem postopku in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali naj zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ali druge stopnje v novo sojenje ali pa za primerno znižanje zaporne kazni.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni zakonski določbi ni mogoče uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisno izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki zatrjujejo, da je prišlo do kršitve določb o vročitvi obtožbe, saj obtožba zagovornikom ni bila vročena skladno z 117. členom ZKP in ostalimi členi, ki predpisujejo način vročanja sodnih pisanj v kazenskem postopku. Odvetniški pisarni je bil po telefaksu poslan nepopoln obtožni akt skupaj s predlogom za podaljšanje pripora, kar je v odvetniški pisarni zaposlena uslužbenka sodišču sporočila ustno v telefonskem razgovoru ter potrdila le prejem predloga za podaljšanje pripora, to je listine, ki se ne vroča nujno osebno na način iz 117. člena ZKP. Ne strinjajo se z odgovorom višjega sodišča na enake pritožbene navedbe v točki 6 sodbe (višje sodišče je ugotovilo, sklicujoč se na vsebino uradnega zaznamka v spisu o telefonskem razgovoru z dne 8. 8. 2012, da je uslužbenka v odvetniški pisarni potrdila prejem obtožnice s pravnim poukom in tudi prejem predloga za podaljšanje pripora).

8. Zagovorniki zatrjujejo, da sodišče ni pravilno ugotovilo relevantnih okoliščin v zvezi z vročitvijo obtožbe. V nasprotju z vsebino uradnega zaznamka zatrjujejo, da niso prejeli obtožnega akta. Gre za vprašanje ali je bilo dejstvo, da je obtožba bila vročena, pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je v točki 6 ugotovilo ne le, da je bila obtožba pravilno vročena, ampak, da je v zaključni besedi na glavni obravnavi, zagovornik izrecno povedal, da je obtožnica postala pravnomočna, zato ker z obdolžencem zoper njo nista vložila ugovora. Po navedenem zagovorniki neutemeljeno uveljavljajo kršitev določb ZKP-ja o vročitvi obtožbe. Obtožencu je bila obtožba vročena, obtoženec se je na podlagi te obtožbe zagovarjal. Zagovorniki pa razen trditve, da obtožba ni bila pravilna vročena njim, ki jo je višje sodišče v sodbi v točki 6 učinkovito zavrnilo, ne ponujajo ničesar za sklep, da obstaja vzročna zveza med kršitvijo določb o vročitvi ter zakonitostjo sodbe. Po navedenem zagovorniki tudi neutemeljeno zatrjujejo, da je bila zaradi nepravilne vročitve obtožbe storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca in je razpravljalo na podlagi nepravnomočne obtožnice.

9. Zagovorniki navajajo, da je državna tožilka predlagala izvedbo večine dokazov po predobravnavnem naroku, na narokih za glavno obravnavo, in bi zato morali biti dokazni predlogi ob pravilni uporabi določil ZKP zavrnjeni oziroma dokazi izločeni. O kršitvi so se obširneje izjasnili v pritožbi z dne 27. 5. 2013 in se na te navedbe v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti sklicujejo.

10. Katero kršitev zagovorniki uveljavljajo Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti, saj zagovorniki svojih navedb niso obrazložili. Po določbi 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne le navesti kršitev, ampak kršitev tudi obrazložiti, tako da jo Vrhovno sodišče lahko preizkusi. Le sklicevanje na navedbe v drugi vlogi - pritožbi - o kateri je višje sodišče že odločilo, ne pomeni utemeljevanja in obrazložitve navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti.

11. Zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni odločilo o dokaznem predlogu, podanem na predobravnavnem naroku, da se zaradi ugotovitve pristnosti podpisa na dveh pogodbah pri dejanju, opisanem v sodbi pod točko I/4, postavi izvedenec grafolog. Sodišče o dokaznem predlogu ni odločilo in se o njem ni izreklo, obramba pa dokaznega predloga ni umaknila. Dokaz s postavitvijo izvedenca grafologa pa je ključnega pomena za ugotovitev, ali sta najemni pogodbi z dne 28. 1. 2011 in 1. 2. 2011 prejela in podpisala N. M. in V. S. Gre za razbremenilni dokaz, ki ni bil izveden. Ne strinjajo se z obrazložitvijo sodišča druge stopnje v točki 9 sodbe, ki jo ocenjuje kot pavšalno.

12. Sodišče druge stopnje je v točki 9 sodbe, ko je obravnavalo enake navedbe v pritožbi, zapisalo, da sta pred zaključkom dokazovanja zagovornik in državna tožilka umaknila dokazne predloge za zaslišanje prič, ter da je bilo ugotovljeno, da stranke ne predlagajo izvedbe dodatnih dokazov, to je dokazov, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi. Zato je sodišče sprejelo sklep, da se dokazni postopek konča. Ugotovilo je, da tudi v zaključni besedi nobena od strank ni navajala, da bi bilo potrebno za razjasnitev dejanskega stanja izvesti še kakšen dokaz. Menilo je, da v takšni procesni situaciji v sodbi ni bilo potrebno navajati razlogov o dokazih, ki niso bili zvedeni.

13. Strinjati se je mogoče z zagovornikom, da mora sodišče odločiti o vseh dokaznih predlogih, o katerih še ni bilo odločeno, četudi stranke niso izkoristile zakonske možnosti, da svoj dokazni predlog ponovijo. V primeru, da sodišče ne odloči o dokaznem predlogu ali ne navede razlogov za njegovo zavrnitev, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP oziroma v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP in za kršitev pravice do obrambe (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 366/2004 z dne 27. 1. 2005). Vendar pa mora biti dokazni predlog oblikovan tako, da je jasno, da gre za dokazni predlog. Kadar gre za razbremenilni dokaz, mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, kar stori, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, dokazno sredstvo in z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in druge). Dokazni predlog mora biti jasen, nepogojen in tako obrazložen, da ni dvoma, da obramba predlaga izvedbo dokaza, ki lahko predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. O tako oblikovanem predlogu lahko odloča sodišče. Na predobravnavnem naroku dne 23. 11. 2012 (list. št. 2607) je zagovornik obsojenega S. predlagal zaslišanje prič in nadalje navajal: „predlagam, v kolikor bo potrebno, izvedenca grafologa, ki bo podal mnenje, ali se na kateri od dokumentacije v spisu pojavlja podpis ali kakršenkoli rokopis obtoženega S.“. Te navedbe ne predstavljajo oblikovanja dokaznega predloga na način, kot ga je osvojila ustavnosodna praksa (že citirana odločba Vrhovnega sodišča ter odločbi Ustavnega sodišča Up-34/93 in Up-13/94 z dne 8. 6. 1995). Zagovornik dokaznega predloga pravzaprav ni podal ampak je le predlagal, da v kolikor bo potrebno, naj se postavi izvedenec grafolog in tudi ni obrazložil pravne relevantnosti in pomembnosti izvedbe predlaganega dokaza v zvezi z dejanjem, opisanim pod točko I/4. Kot navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navedb o izvedencu grafologu med postopkom ni ponovil, ne dodatno utemeljil. Sodišče pa ni bilo dolžno obravnavati zagovornikove navedbe na predobravnavnem naroku kot dokazni predlog, saj navedbe določnega dokaznega predloga, da se izvede dokaz z izvedencem grafologom zaradi ugotavljanja pravno pomembnih dejstev v zvezi z določenim kaznivim dejanjem, niso predstavljale. Zato se je mogoče strinjati z razlago pritožbenega sodišča, da je sodišče lahko ugotovilo ob zaključku dokazovanja, da stranke niso predlagale izvedbe novih dodatnih dokazov in da je, kot je zapisalo, „nesporno, da obramba nima dodatnih dokaznih predlogov oziroma dokaznih predlogov, o katerih ni bilo odločeno“ (list. št. 3152). Sodišče pa je odločilno dejstvo, da je obsojenec podpisal navedeni pogodbi, ugotovilo na podlagi presoje izpovedb prič M. H. in P. V. (točka 50 sodbe sodišča prve stopnje na strani 30 ter točka 54 na strani 33). Kršitev pravice do obrambe, ki jo uveljavljajo zagovorniki, tako ni bila storjena.

14. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da bi moralo sodišče vsa kazniva dejanja goljufije, za katera je bil obsojenec spoznan za krivega, opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Navajajo, da je višje sodišče zmotno presodilo kriterij istočasnosti oziroma zaporednosti ravnanja med izvršitvenimi dejanji, saj zakon ne predpisuje kolikšna mora biti časovna oddaljenost izvršitve posameznih dejanj, temveč se nadaljevanost ocenjuje v sklopu večih kriterijev, ki so bili v konkretnem primeru izpolnjeni, med drugim tudi podoben način storitve dejanj.

15. Po določbi prvega odstavka 54. člena KZ stori nadaljevano kaznivo dejanje, kdor iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. Bistveno za opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja je istočasno ravnanje ali ravnanje zaporedoma, ob upoštevanju še drugih kriterijev, tudi drugih enakih okoliščin, kamor sicer lahko sodi podoben način storitve istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj. Vendar pa mora biti povezanost med dejanji takšna da je mogoče oceniti, da gre za istočasno storitev kaznivih dejanj, ali da je storilec dejanja storil zaporedoma. Da te kriterije izpolnjujejo le dejanja opisana pod točkami I/3 do 8 glede na čas storitve (od 22. 11. 2010 do 11. 4. 2011) je ugotovilo že višje sodišče, ki je tudi utemeljeno ocenilo, da dejanji, opisani pod točkama I/1 in I/2, storjeni v prvi polovici oktobra 2008 in od julija do septembra 2009, ne izpolnjujeta kriterija zaporednosti storitve kaznivih dejanj. Zagovornik s trditvami, da bi moralo sodišče drugače presoditi celotno ravnanje obtoženca izraža nestrinjanje z razlogi drugostopenjskega sodišča v točki 12 sodbe, da ne obstaja očitna časovna povezanost med dejanji, ki se zahteva kot eden od kriterijev za nadaljevano kaznivo dejanje.

16. Zagovorniki trdijo, da je kršen kazenski zakon pri dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Z navedbami, da ni dokazano, da so bile grožnje oškodovancu takšne intenzitete in stopnje, da bi bilo lahko podano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti in bi bilo potrebno zato obsojenega S. na podlagi določbe 358. člena ZKP oprostiti obtožbe, ne uveljavljajo kršitve zakona, ampak zatrjujejo, da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

17. Ker kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, in ker zagovorniki uveljavljajo tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena po tarifnih številkah 7114 in 7152 Zakona o sodnih taksah in ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.