Jedro

Obnovo postopka lahko predlaga samo oseba, ki je sodelovala kot stranka oziroma bi morala sodelovati v prejšnjem postopku. Vprašanje položaja stranke se presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote A., Izpostava B. z dne 30. 5. 2002, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog sedanjih tožnikov za obnovo postopkov, ki so se končali z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 3. 7. 1998 in izdajo gradbenega dovoljenja z dne 2. 6. 1999. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka, ker naj bi ga ne vložile upravičene osebe. Obnovo postopka namreč lahko predlaga le stranka, to pa je lahko vsaka fizična oseba ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katerega zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Le-ta je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Stranka v obnovi, razen če gre za obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), pa je lahko le oseba, ki ji je šel status stranke v postopku, ki je predmet obnove. Predlagatelji obnove v času izdaje obeh upravnih dovoljenj, katerih obnova je predlagana, niso bili lastniki zemljišča parc. št. 1317/2 k.o. ... in tudi ne drugih mejnih zemljišč. Njihov pravni prednik (A. d.o.o.) pa je v teh postopkih sodeloval. Glede na to je po presoji tožene stranke organ prve stopnje ravnal pravilno, ker je predlog za obnovo zavrgel, ker ga niso vložile upravičene osebe. Prav tako je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je predlog, ki se opira na 1. točko 260. člena ZUP, prepozen.

Tožena stranka še ugotavlja, da tudi okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana, saj sploh ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pri tem predlagatelji menijo, da gre za novo dejstvo, ker investitor na zemljišču parc. št. 1317/2 nikoli ni imel služnostne pravice dostopa, saj ni predložil ustrezno overjene pogodbe. Vendar je upravni organ ob izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja s tako neoverjeno pogodbo razpolagal, kar pomeni, da mu je bilo to dejstvo znano in zato ni mogoče govoriti o novem dejstvu ali novem dokazu. To je lahko novo dejstvo za pritožnike, če jim je njihov pravni prednik zamolčal obstoj bremena na njihovem zemljišču, nikakor pa to ni novo dejstvo v spornem postopku. Organ prve stopnje je očitno napačno štel neko dejstvo za dokazano, kar lahko predstavlja kršitev materialnega zakona, ni pa to razlog za obnovo postopka.

Tožniki vlagajo tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa. Predlog za obnovo pravnomočno končanih postopkov lokacijskega in gradbenega dovoljenja so vložili na pristojni upravni enoti z namenom, da zaščitijo svoje pravne pravice in koristi. V upravni postopek so vstopili v fazi izdaje spremembe obeh izdanih dovoljenj na podlagi vloge investitorja za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo, v prejšnjih postopkih pa objektivno niso mogli sodelovati, zato so glede na ugotovitve in okoliščine menili, da je njihov predlog v celoti utemeljen. Ker upravni organ predlogu ni sledil oziroma ga je s sklepom zavrgel, sam pa po uradni dolžnosti izdal sklep, s katerim je izrekel za nični obe sporni upravni dovoljenji prav v delu, ki je dejansko bil povod tudi za vložitev predloga za obnovo postopka, so tožniki vložili pritožbo zoper sklep o zavrženju njihovega predloga predvsem iz previdnosti, saj niso vedeli, kakšno pravno usodo bo v nadaljevanju doletela izrečena ničnost, ker se je investitor zoper njo tudi pritožil. Glede na to, da je drugostopni organ v svojih odločitvah postopal tako, da je v korist investitorja odpravil tako odločbo o ničnosti, kot tudi zavrnil pritožbo tožnikov zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo, poleg tega pa je izrekel za nično tudi točko izreka enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se vsebinsko v celoti podvaja z obema naštetima odločbama, vse skupaj pa se nanaša na dopustnost izvedbe dostopa preko zemljišča parc. št. 1317/2, katerega solastniki so tožniki, so slednji prisiljeni uporabiti izredna pravna sredstva.

Tožniki nadalje ugotavljajo, da je v danem primeru pomembna samo presoja dveh vprašanj, in sicer ali se tožeči stranki kot pravni naslednici nekdanje stranske udeleženke lahko prizna status stranskega udeleženca oziroma stranke v pravnomočno končanem upravnem postopku oziroma, ali je s prenosom lastninske pravice na zemljišču, kar je osnova za to, da se ji tudi danes priznava pravico udeleževati se postopka spremembe lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja, glede katerih je predlagala obnovo postopka, pridobila tudi pravice do izrednega pravnega sredstva, ki so pripadale v zvezi s tem postopkom njenemu pravnemu predniku ter, ali je moč šteti izročitev kopije pogodbe o služnosti, iz katere je tožeča stranka prvikrat izvedela, da je le-ta postala pravno veljavna šele dve leti za tem, ko je bilo izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje, za takšno novo dejstvo, ki ga brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku, pa bi, v kolikor bi upravni organ za to vedel, pripeljalo do drugačne odločitve. Tožniki predlagajo odpravo izpodbijane odločbe, zahtevajo pa tudi povrnitev sodnih stroškov.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

B. d.d., je kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo (stranka z interesom) podala odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je Zakon o upravnem postopku glede vprašanja, kdo je legitimirana stranka za vložitev zahteve za obnovo postopka, jasen. Obnovo lahko predlaga stranka, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku. Tako tudi sodna praksa, ki pravi, da se vprašanje položaja stranke v upravnem postopku presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, za katerega obnova se predlaga. Tožeče stranke kot predlagatelji obnove v času izdaje obeh dovoljenj niso bili lastniki zemljišča parc. št. 1317/2 k.o. ... in tudi ne drugih mejnih zemljišč, torej niso mogli biti stranke v postopku za izdajo obeh dovoljenj. Njihov pravni prednik pa je v teh postopkih sodeloval. Stranka z interesom nadalje navaja, da se po določbi 1. točke 260. člena ZUP postopek obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Upravni organ je ob izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja s tako kopijo pogodbe o služnosti razpolagal, kar pomeni, da mu je bilo to dejstvo znano in zato ni mogoče govoriti o novem dejstvu ali novem dokazu. Taka pogodba je lahko novo dejstvo za tožečo stranko, nikakor pa to ni novo dejstvo v postopku. Stranka z interesom sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna. Tožena stranka je hkrati tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe kakor jo je prej povzelo in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali so tožeče stranke upravičene vložiti predlog za obnovo postopkov, končanih z izdajo lokacijskega dovoljenja št. 351-1199/96 z dne 3. 7. 1998 in v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-188/99 z dne 2. 6. 1999, ki sta bili izdani prizadeti stranki podjetju B. d.d. Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerim je postopek v upravnem postopku končan. Ker se z njim zahteva razveljavitev dokončne upravne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Položaj stranke v upravnem postopku ima po 1. odstavku 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00 - v nadaljevanju ZUP) lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, pravico udeleževati se postopka pa ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes (1. odstavek 43. člena ZUP). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Iz navedenega izhaja, da zakon položaja stranke ne daje vsakemu subjektu, ki se želi udeležiti konkretnega postopka, temveč le osebam, ki v postopku uveljavljajo oziroma varujejo svoje pravne koristi. V spornem primeru je torej treba najprej oceniti, ali je izkazano (1. odstavek 267. člena ZUP), da gre pri predlagatelju obnove postopka za osebo, ki je lahko ali bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo zahteva kot stranka. Vprašanje, ali gre določeni osebi položaj stranke v postopku običajno ne more biti sporno, kadar obnovo postopka predlaga oseba, na katere zahtevo je bil uveden prvotni postopek, ali oseba, zoper katero je tekel prvotni postopek. Drugače pa je, kadar obnovo postopka predlaga oseba, ki v končanih upravnih postopkih, katerih obnovitev se predlaga, ni imela lastnosti stranke, ne na aktivni ne na pasivni strani in ne kot stranka, ki bi varovala svoje pravice in pravne koristi. Tožniki menijo, da so si lastnost stranke in s tem pravico do vložitve predloga za obnovo navedenih upravnih postopkov pridobili z nakupom mejnega (in glede na služnostno pravico tudi služečega ) zemljišča parc. št. 1317/2 k.o. .., pri čemer ni sporno, da so tožniki postali lastniki navedenega zemljišča po pravnomočnosti izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Sodišče soglaša z zaključkom tožene stranke, da tožniki v obravnavanem primeru niso aktivno legitimirane stranke oziroma upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka, pač pa bi to lahko bil le prodajalec prej navedenega zemljišča. Navedeno še zlasti velja iz razloga, ker je za pravice in pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku, kar velja tudi za predlog za obnovo postopka v tem primeru, značilno, da so po svoji naravi strogo osebne pravice in ne pravice, ki bi izhajale iz stvari, in jih med živimi niti ni mogoče prenašati. Obnovo postopka lahko torej predlaga samo oseba, ki je sodelovala kot stranka oziroma bi morala sodelovati v prejšnjem postopku. Vprašanje položaja stranke se presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga. Ker torej tožnikom ni moč priznati položaja stranke v postopku za obnovo dveh prej navedenih upravnih postopkov, se sodišče ni posebej ukvarjalo s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na nova dejstva oziroma nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnikov za povračilo stroškov postopka.