Jedro

Ob izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja tožniki niso bili lastniki zemljišča, katero je bilo mejno in tudi drugih mejnih zemljišč, torej niso mogli biti stranke v postopkih izdaje teh dovoljenj, njihov pravni prednik pa je v teh postopkih sodeloval. Zato tudi v obravnavanem primeru niso upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo upravnega postopka glede teh dovoljenj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.10.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 30.5.2002, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopkov, ki so se končali z izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 3.7.1998 in izdajo gradbenega dovoljenja z dne 2.6.1999. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je po njegovi presoji izpodbijana odločba tožene stranke pravilna. Tožena stranka je hkrati tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče prve stopnje zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot jo je povzelo in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena ZUS).

V obravnavani zadevi je sporno, ali so tožniki upravičeni vložiti predlog za obnovo postopkov, končanih z izdajo navedenega lokacijskega dovoljenja z dne 3.7.1998 in v zadevi izdaje navedenega gradbenega dovoljenja z dne 2.6.1999, ki sta bili izdani prizadeti stranki: podjetju P.M. d.d. Predlog za obnovo postopka je pravno sredstvo strank proti odločbam, s katerimi je upravni postopek končan. Ker se s tem predlogom zahteva razveljavitev dokončne upravne odločbe, je to pravno sredstvo izredno in omejeno, njegova upravičenost pa vezana na obstoj zakonsko določenih razlogov. Položaj stranke v upravnem postopku ima po 1. odstavku 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000) lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, pravico udeleževati se postopka pa ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes (1. odstavek 43. člena ZUP). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Iz navedenega izhaja, da zakon položaja stranke ne daje vsakemu subjektu, ki se želi udeležiti konkretnega postopka, ampak le osebam, ki v postopku uveljavljajo oziroma varujejo svoje pravne koristi. V spornem primeru je po mnenju sodišča prve stopnje torej treba najprej oceniti, ali je izkazano (1. odstavek 267. člena ZUP), da gre pri predlagatelju obnove postopka (tožnikih) za osebo, ki je lahko ali bi morala biti udeležena v postopku, katerega obnovo zahteva kot stranka. Vprašanje, ali gre določeni osebi položaj stranke v postopku, običajno ne more biti sporno, kadar obnovo postopka predlaga oseba, na katere zahtevo je bil uveden prvotni upravni postopek, ali oseba, zoper katero je tekel prvotni upravni postopek. Drugače pa je, kadar obnovo postopka predlaga oseba, ki v končanih upravnih postopkih, katerih obnovitev se predlaga, ni imela lastnosti stranke, ne na aktivni, ne na pasivni strani in ne kot stranka, ki bi varovala svoje pravice in pravne koristi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniki menijo, da so si lastnost stranke in s tem pravico do vložitve predloga za obnovo navedenih upravnih postopkov pridobili z nakupom mejnega (in glede na služnostno pravico tudi služečega) zemljišča parc, št. ..., pri čemer ni sporno, da so tožniki postali lastniki navedenega zemljišča po pravnomočnosti izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje soglaša s sklepanjem tožene stranke, da tožniki v obravnavanem primeru niso aktivno legitimirane stranke oziroma upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo upravnega postopka, pač pa bi to lahko bil le prodajalec prej navedenega zemljišča. Obnovo upravnega postopka lahko torej predlaga le oseba, ki je sodelovala kot stranka oziroma bi morala sodelovati v prejšnjem upravnem postopku. Vprašanje položaja stranke se presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga. Ker po mnenju sodišča prve stopnje torej tožnikom ni moč priznati položaja stranke v postopku za obnovo dveh prej navedenih upravnih postopkov, se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo s tožbenim ugovorom, ki se nanaša na nova dejstva oziroma nove dokaze v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

Tožniki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo svoje tožbene navedbe in še dodajajo: Izkazujejo pravni interes, saj so z nakupom postali lastnik zemljišča, na katerega se nanaša obnova upravnega postopka in s tem varujejo svoje pravne koristi. Te pa so pridobili izključno na podlagi sklenjene prodajne pogodbe od svojega pravnega prednika, na podlagi katere so po njihovem mnenju pridobili tudi pravice, ki jih je zakon priznaval njihovemu pravnemu predniku. Ker v danem primeru G.G. kot njihov pravni prednik, ki je imel status stranke pri izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja za gradnjo investitorju P.M. d.d., pravnega interesa za sprožitev obnove postopka nima več iz razloga, ker ni več lastnik zemljišča in ker tudi ne izkazuje varovanja nobenih pravnih koristi, po njihovem mnenju, pravni prednik predloga za obnovo postopka ne more več vložiti. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi takšen predlog lahko vložil prodajalec, v nasprotju z zakonskimi določbami. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, ki naj jo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji vrne zadevo v ponoven postopek, v katerem naj tožena stranka odloči, da imajo pravico do vložitve predloga za obnovo postopka v tej upravni zadevi. Predlagajo tudi, da jim pritožbeno sodišče prizna povračilo vseh stroškov, ki se nanašajo na njihovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka: P.M. d.d. ki jo zastopa direktor N.M., v odgovoru na pritožbo ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Obnovo postopka lahko predlaga stranka, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem upravnem postopku. Tako tudi sodna praksa, ki pravi, da se vprašanje položaja stranke v upravnem postopku presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, za katerega se predlaga obnova (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 201/94-8 z dne 11.1.1996, VS 11811). Tožniki kot predlagatelji obnove v času izdaje obeh dovoljenj z dne 3.7.1998 in 2.6.1999, katerih obnova je predlagana, niso bili lastniki zemljišča parc. št... in tudi ne drugih mejnih zemljišč, torej niso mogli biti stranke v postopku za izdajo obeh dovoljenj. Njihov pravni prednik (prodajalec) pa je v teh postopkih sodeloval. Meni, da je izpodbijana sodba popolnoma pravilna, da je sodišče prve stopnje natančno in popolno utemeljilo svojo odločitev. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zoper izpodbijano sodbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklicuje na določbe 1. odstavka 42. člena, 1. odstavka 43. člena in 1. odstavka 267. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so tožniki postali lastniki navedenega zemljišča (parc. št...) po pravnomočnosti izdanega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Zato tudi pritožbeno sodišče soglaša s sklepanjem tožene stranke, da tožniki v obravnavanem primeru niso aktivno legitimirane stranke oziroma upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo upravnega postopka, saj se vprašanje položaja stranke presoja glede na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo v času izdaje odločbe, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga. Takrat pa tožniki niso bili lastniki zemljišča parc. št... in tudi ne drugih mejnih zemljišč, torej niso mogli biti stranke v postopku za izdajo obeh dovoljenj, njihov pravni prednik pa je v teh postopkih sodeloval. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožniki s pritožbo zoper izpodbijano sodbo niso uspeli, ni upoštevan njihov predlog, da jim pritožbeno sodišče prizna pritožbene stroške, za kar je podlaga v določbah 1. odstavka 16. člena, 1. odstavka 23. člena ZUS, v zvezi z določbama 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 1 26/99 in 96/2002).