Jedro

V 621. členu ZOR je določen zgolj način opredelitve znižanja plačila zaradi stvarne napake in ne predstavlja samostojne določbe, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o utemeljenosti pobota.

Pobotni ugovor je bil podan 15. 03. 2006, njegovo dopustnost je zato potrebno presojati po zakonu, ki je bil v trenutku podajanja pobotnega ugovora v veljavi, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.306,72 EUR stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v višini 8.810,44 EUR (2.111.333,84 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 09. 1999 do plačila (1. točka izreka izpodbijane sodbe) ter da obstoji terjatev tožene stranke v razmerju do tožeče stranke v enaki višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 09. 1999 do plačila (2. točka izreka sodbe). Upoštevajoč ugotovljeno, je zato odločilo, da se zaradi medsebojnega pobotanja zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati zgoraj navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 09. 1999 do plačila (3. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo obveznost povrnitve pravdnih stroškov nasprotne stranke v višini 2.280,74 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ključnega vprašanja v konkretnem primeru, to pa je, kdaj so se stekli pogoji za eventualni pobot s strani tožene stranke uveljavljane terjatve, oziroma, kdaj je sploh nastala nasprotna terjatev tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi zgolj sklicuje na določbe ZOR glede odgovornosti za napake (621. člen ZOR), ne opredeli pa se do vprašanja, ki je ključno za presojo, ali je s strani tožene stranke v pobot uveljavljana terjatev zastarala ali ne. Pri tem sodišče ugotovi, da se tožena stranka ne more sklicevati na preostala določila istega oddelka, ker se po izteku enoletnega roka ne more več uspešno sklicevati na dejstvo, da naj bi o napaki pravočasno obvestila nasprotno stranko. Sodišče torej jasno zaključi, da tožena stranka prevzetega dela ni reklamirala. Toženec je šele v letu 2006, torej po 7 letih od prevzema objekta pridobil poročilo izvedenca o domnevni manjvrednosti gradnje. Ta terjatev je bila zato že zastarana. V ponovnem zaslišanju je tožena stranka jasno izjavila, da je o okoliščini, da v kletni etaži manjkajo tri vrste opek, tožnika obvestila šele na sodišču. Iz gradbenega dnevnika, ki ga je podpisal nadzornik izhaja zgolj, da je v kleti ena vrsta opek manj in da bo zato v pritličju ena vrsta opek več. Posledično je po mnenju tožnika nesporno, da je v konkretnem primeru tožeča stranka svoje delo opravila v skladu s projektom in navodili nadzornika in statika. Iz same predložene dokumentacije so razvidne tudi spremembe glede višine kleti in zamika objekta, kar kaže na to, da se je tožeča stranka vseskozi prilagajala investitorju. Priglaša stroške za pritožbo.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopje. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec o napaki pri gradnji kleti tožnika ni ustrezno in pravočasno obvestil ter je posledično izgubil pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Kljub temu je štelo, da je pobotni ugovor toženca, ki se nanaša na manjvrednost objekta, mogoč in utemeljen na podlagi 621. člena ZOR. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je v tem členu določen zgolj način opredelitve znižanja plačila zaradi stvarne napake in ne predstavlja samostojne določbe, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek o utemeljenosti pobota. V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določbo 617. člena ZOR, po kateri se prevzemnik posla ne more sklicevati na določbe prejšnjih členov, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu znana ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Toženec je trdil, da je tožnik za napako vedel, saj je zatrjeval, da bo klet namesto 235 cm visoka vsaj 210 cm, nazadnje ko se je izkazalo, da bo njena višina zgolj 185 cm, pa je tožnik pobegnil. Toženec je prav tako trdil, da ne more biti dvoma, da je tožnik za napako vedel, saj je to razvidno iz zapisa v gradbenem dnevniku z dne 11. 08. 1999. V njem je vpisano, da manjka ena vrsta opek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni ugovarjala tem dejstvom, ugovarjala je le, da zapis v gradbenem dnevniku ne pomeni grajanja napake ter da je toženec napako grajal šele s pripravljalno vlogo z dne 14. 03. 2006. Iz navedenega sledi, da je tožnik dejansko vedel za napake pri gradnji kleti, izostanek grajanja s strani toženca pa glede na določbo 617. člena ZOR ne vpliva na tožnikovo odgovornost za ugotovljeno stvarno napako. Kot to izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 162/2010 z dne 08. 09. 2011, s katerim je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožene stranke in zadevo vrnilo tukajšnjemu višjemu sodišču v novo sojenje, praviloma sicer velja, da je pravočasno obvestilo o napakah pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana. Zakonodajalec za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemnikove odgovornosti ne omejuje z obveznostjo po notifikaciji napak. Za napako odgovarja, četudi ga naročnik o njej ni pravočasno obvestil. Tožena stranka je navedla, da so se pogoji za pobot stekli na dan izstavitve računa tožeče stranke toženi stranki, to je 10. 09. 1999, saj je že takrat nastala tudi škoda toženi stranki zaradi manjvrednosti kleti. Pobotni ugovor je bil podan 15. 03. 2006, njegovo dopustnost je zato potrebno presojati po zakonu, ki je bil v trenutku podajanja pobotnega ugovora v veljavi, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) (glej sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 179/2006 z dne 24. 04. 2007). 314. člen OZ dovoljuje pobotanje nezastarane terjatve z nasprotno terjatvijo, ki je bila v trenutku, ko je bila podana pobotna izjava, že zastarana. Predpostavka za pobotanje z zastarano nasprotno terjatvijo je, da nasprotna terjatev še ni bila zastarana takrat, ko so se stekli pogoji za pobot (glej zgoraj navedeni sklep Vrhovnega sodišča RS, enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 21/98 z dne 04. 03. 1998). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so se pogoji za pobot stekli takrat, ko terjatev tožene stranke še ni bila zastarana. Škoda je toženi stranki nastala v obdobju po vpisu dejstva manjkajočih opek v gradbeni dnevnik dne 11. 08. 1999 do izdane začasne situacije z dne 10. 09. 1999. Kot izhaja iz navedb tožene stranke, ki jih tožeča stranka sprejema in je to dejstvo med pravdnima strankama nesporno, je toženec za uveljavljano škodo vedel ob izstavitvi računa z dne 10. 09. 1999. Ker dejstvo nastanka škode ni sporno, tudi ni sporna zapadlost odškodninske obveznosti tožeče stranke v skladu s 186. členom ZOR. Kot to smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (čeprav v delu sodbe na strani 7, kjer prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so se pogoji za pobot stekli takrat, ko terjatev tožene stranke še ni bila zastarana, to ni izrecno navedeno), je nedvomno ugotovljeno, da je odškodninska terjatev tožene stranke zapadla v zgoraj navedenem časovnem okviru. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da znaša manjvrednost nepremičnine zaradi neprimerne višine kletnih prostorov skupaj 2.696.682,00 SIT, tožena stranka pa je zatrjevala manjvrednost nepremičnine v višini 2.344.937,00 SIT, toliko torej znaša terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Nadalje je ugotovilo terjatev tožeče stranke, ki jo je od tožene stranke terjala z začasno situacijo z dne 10. 09. 1999, v višini 2.111.333,84 SIT. Z ozirom na te ugotovitve, je pravilno pobotalo nasproti si stoječi terjatvi pravdnih strank, in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

6. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) in te stroške krije tožena stranka sama. Pritožbeno sodišče pa je toženi stranki priznalo stroške za predlog za dopustitev revizije v višini 750 točk in za revizijo v višini 750 točk, ne pa za poročilo stranki o rešitvi, saj ne gre za samostojno opravilo. Priznalo ji je nadalje materialne stroške v višini 30 točk, kar skupaj znese 1.530 točk, z upoštevanjem 20% DDV pa 1.836 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 842,72 EUR. Skupaj s takso za dopustitev revizije v višini 116,00 EUR in takso za revizijo v znesku 348,00 EUR znašajo potrebni stroški tožene stranke 1.306,72 EUR, kar ji mora tožeča stranka povrniti, kot to izhaja iz izreka te sodbe.