Jedro

Med ravnanjem tožene stranke (tožena stranka je tožnici (dvakrat) nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi) in zdravstvenimi težavami tožeče stranke oziroma nastalo škodno posledico ni vzročne zveze. Prav tako toženi stranki ni mogoče očitati krivde, saj ji ni mogoče očitati, da je v zvezi s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zavestno kršila zakon. Ker niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 35.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 5. 2005 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo; da je tožena stranka dolžna za čas od 18. 5. 2005 dalje tožeči stranki obračunavati mesečno razliko med neto plačo v višini 650,00 EUR, do katere bi bila upravičena, če bi delala in se ne bi 18. 5. 2005 invalidsko upokojila ter invalidsko pokojnino v znesku 290,49 EUR, ki jo tožeča stranka prejema, ter tako dobljeno razliko plačati na osebni račun tožeče stranke, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega plačila do plačila v zneskih in ob zapadlosti za posamezne mesece za čas od maja 2005 do aprila 2009, kot je razvidno iz izreka sodbe, vse v 8 dneh, pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške postopka v višini 4.264,90 EUR, v roku 15 dni, po tem roku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred nov senat ali pa spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodba neobrazložena oziroma ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012 zavzelo stališče, da je bilo v konkretni zadevi kršeno načelo kontradiktornosti z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, za potrebe ugotavljanja vzročne zveze med nezakonitima odpovedma pogodbe o zaposlitvi in psihičnimi težavami tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju upoštevalo napotilo Vrhovnega sodišča RS in je angažiralo izvedenca psihiatrične stroke dr. A.A., ki je izdelal pisno izvedeniško mnenje, prav tako je bil tudi zaslišan na obravnavi dne 27. 3. 2013. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu, da je izvedenec ugotovil vzročno zvezo med nezakonitima odpovedma pogodbe o zaposlitvi in invalidsko upokojitvijo, brez obrazložitve prezrlo mnenje izvedenca in ga pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo ugotovitve izvedenca A.A., ki nesporno potrjujejo navedbe tožeče stranke o obstoju vzročne zveze, kljub temu pa sodišče zaključuje, da vzročna zveza v konkretnem primeru ni izkazana. V kolikor bi Vrhovno sodišče RS menilo, da za odločitev o vzročni zvezi v predmetni zadevi zadoščajo izvedeniška mnenja, ki se nahajajo v listinski dokumentaciji v spisu in ki niso bila izdelana v tem postopku, potem v svojem sklepu ne bi navedlo, da je bilo v konkretni zadevi kršeno načelo kontradiktornosti z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke za potrebe ugotavljanja vzročne zveze med nezakonitima odpovedma pogodbe o zaposlitvi in psihičnimi težavami tožeče stranke. Opozarja, da tožena stranka ni dokazala, da za nastalo škodo ni odgovorna oziroma da s podajo izrednih odpovedi v njenih ravnanjih ni bilo protipravnosti. Izredni odpovedi je podala kljub temu, da se je zavedala, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odpoved in da so bili postopki odpovedi vodeni v nasprotju z zakonskimi določili. To je storila z izključnim namenom čim bolj prizadeti in oškodovati tožečo stranko. Do krivde oziroma do odgovornosti tožene stranke ter do vtoževane škode se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je nadalje brez obrazložitve zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v obvestila zdravnika z dne 24. 5. 2012 in 29. 11. 2012, s katerima je tožeča stranka želela dokazati, da se še vedno zdravi pri psihiatru ter da je njeno slabo psihično zdravstveno stanje trajne narave in ni pričakovati izboljšanja.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni ravnala protipravno, zaradi česar ni podana njena odškodninska odgovornost, pritožba navaja, da je sodišče upoštevalo izpovedbe prič ter direktorja tožene stranke B.B., ki o zadevi sploh ni bil seznanjen in o samem dogajanju niti ni mogel podati pravno relevantnih dejstev. Pričama C.C. in D.D. pa je sodišče prve stopnje verjelo zato, ker sta bili prepričljivi in dosledni, kar pa je logično, da sta izpovedala skladno in zanikala vse očitke, saj sta bila prav ona dva neposredno odgovorna za nedopustne psihične pritiske, žalitve in poniževanja, ki se je dogajalo tožeči stranki. V primeru, da bi se navedbe tožeče stranke izkazale za resnične, bi bila sankcionirana. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi imele izpovedbe prič tožene stranke večjo težo od tistih, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tudi priči E.E. in F.F., kateri je predlagala tožeča stranka, sta izpovedali skladno in celo potrdili navedbe tožeče stranke, nobena od njiju pa ni imela prav nobenega interesa izpovedovati v korist tožeče stranke ali v nasprotju z dejanskim stanjem. Sodišče je le neutemeljeno zaključilo, da nista izpovedali nič konkretnega glede zatrjevanje nematerialne in materialne škode. Namen njunega zaslišanja je bil dokazati resničnost očitkov o neprimernem odnosu in pritiskih s strani sodelavcev oziroma nadrejenih v razmerju do tožeče stranke, katere pa sta navedeni priči v celoti potrdili. V zvezi z nezakonitima odpovedima tožeča stranka navaja, da je tožena stranka dne 11. 2. 2003 prvič izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je sodbo opr. št. I Pd 280/2003 z dne 5. 6. 2003 zahtevku ugodilo in odločilo, da je izredna odpoved nezakonita. Sodbo je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 1224/2003 z dne 18. 12. 2003. Tožena stranka je zoper odločitev vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 87/2004 z dne 4. 5. 2006 zavrnilo. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka grobo kršila določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki določajo obveznost delodajalca in pravice delavcev v primeru uvedbe postopka izredne odpovedi in sicer je kljub temu, da je bila seznanjena z dejstvom, da so bili tožeči stranki s strani osebnega zdravnika priporočeni krajši sprehodi izvedla kontrolo bolniškega staleža na njenem domu in zaradi tega, ker tožeče stranke ni bilo doma, zoper njo uvedla postopek izredne odpovedi ter jo dne 3. 2. 2003 povabila na zagovor. Tudi iz sklepa ZZZS z dne 12. 2. 2003 izhaja, da je bilo tožeči stranki dovoljeno gibanje na prostem, v kraju svojega prebivališča. Tožena stranka je storila mnogo procesnih kršitev, naklepno ali pa iz hude malomarnosti. Tožeči stranki je neupravičeno onemogočila zagovor, skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, saj je poziv na zagovor prejela 3. 2. 2003, zagovor pa naj bi potekal že naslednji dan. Tožeča stranka je dne 4. 2. 2003 zahtevala, da se o nameravani izredni odpovedi obvesti sindikat, ki naj jo zastopa in ji nudi pravno pomoč, tožena stranka pa tega ni upoštevala.

V primeru druge nezakonite odpovedi z dne 8. 10. 2004 je tudi podana protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja tožene stranke, kar je sodišče ugotovilo s sodbo opr. št. I Pd 1123/2004 z dne 4. 7. 2006. Razsodilo je, da je izredna odpoved nezakonita. Odpovedi je nasprotoval sindikat, ki je celo predložil mnenje psihiatra z dne 9. 9. 2004, iz katerega je izhajalo, da je storilnost tožeče stranke huje okrnjena, da je njena vključitev v delu izničena ter da je tožeča stranka v spornem obdobju nezmožna za delo. Tožena stranka je tudi vedela, da je tožeča stranka zoper ZZZS vložila tožbo v socialnem sporu, pa je kljub temu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zavedala se je, da tožeča stranka ni neupravičeno odsotna z dela, temveč da je bila dejansko nezmožna za delo, kar izhaja iz obrazložitve sodbe opr. št. I Pd 1123/2004 z dne 4. 7. 2006. V sodbi je namreč sodišče povzelo izrecno priznanje tožene stranke, da je prejela izvid specialista psihiatra dr. G.G., v katerem je bilo zapisano, da tožeča stranka ni sposobna za delo ter da so ji priporočene sprostitvene aktivnosti, sprehodi ter izleti. Tožena stranka je načrtno zlorabila pravne institute. Glede vzročne zveze navaja, da je obstoj vzročne zveze med invalidnostjo oziroma duševno boleznijo tožeče stranke in protipravnimi ravnanji tožene stranke nedvomno izkazan iz listinske dokumentacije v spisu in sicer iz mnenja invalidske komisije z dne 18. 5. 2005. Le-ta je ugotovila, da je pri tožeči stranki podana I. kategorija invalidnosti zaradi depresivne motnje, ki je opredeljena kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost. Iz mnenja H.H., specialistke psihiatrinje z dne 9. 4. 2004 tudi izhaja, da je tožeča stranka zaradi izgube službe, medtem ko je bila na bolniškem staležu, doživela hude stresne situacije, zaradi česar je ocenila, da gre pri tožeči stranki za reaktivno anksiozno depresivno stanje. Iz poročila G.G., specialista psihiatra z dne 5. 3. 2007 izhaja, da so pri tožeči stranki nedvomno neugodni obremenilni in travmatizirajoči psihosocialni dejavniki - odpoved delovnega razmerja - relevantno neugodno vplivali na potek uspešnega zdravljenja depresivne motnje in posledično invalidnost I. kategorije. Tožeča stranka je v svojem zaslišanju 3. 7. 2009 izpovedala, da do prve odpovedi ni imela težav s psihično boleznijo ter da je leta 2003, po odpovedi, prvič obiskala psihiatra. Obstoj vzročne zveze je dodatno potrdil izvedenec dr. A.A.. Iz pisnega mnenja izhaja, da je vzrok za invalidnost tožeče stranke, ki je bila ugotovljena z dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ št. ... z dne 27. 6. 2005, duševne težave, ki so nastale zaradi obeh nezakonitih izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovil je, da je nezakonita odpoved za tožečo stranko predstavljala hujši stresni dogodek, ki je sprožil depresivni odgovor in razvoj kasnejše hude depresivne klinične slike, ki je predstavljal tudi vzrok za njeno kasnejšo invalidsko upokojitev. Lečeči zdravnik je prvič postavil diagnozo anksiozni depresivni sindrom 29. 1. 2003, s tem v zvezi je izvedenec zapisal, da je diagnoza sovpadala z zapleti v delovnem okolju. Ugotovil je, da je v mesecu marcu 2003 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožničino reaktivno depresivno stanje poglobila, zaradi česar se od tedaj naprej redno zdravi pri psihiatru. Pojasnil je, da so glavni in poglavitni razlog za njeno invalidsko upokojitev predstavljale izključno duševne težave in sicer kronična depresivna motnja in osebnostni sindrom kronične bolečine. V zvezi s tem se je pri tožeči stranki duševna motnja v smislu depresije kronificirala v zelo kratkem času v roku dveh let in meseca dni, ob upoštevanju, da se je psihiatrično zdravljenje začelo v aprilu 2003. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da vzročna zveza ni podana tudi zato, ker naj to ne bi izhajalo iz mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke asist. dr. I.I. z dne 14. 9. 2005. Izdano je bilo v drugem postopku in sicer izključno za potrebe ugotavljanja dejstev, ali je bila tožnica v obdobju od 24. 8. 2004 do 18. 5. 2005 zmožna opravljati svoje delo pri toženi stranki, ne pa z namenom ugotavljanja samih vzrokov nastanka duševnih težav tožeče stranke, ki so pripeljale do njene invalidske upokojitve. Zato to mnenje za obravnavani spor ni upoštevno. Ne strinja se tudi z zaključkom prve stopnje, da vzročna zveza ni podana zato, ker iz invalidskega mnenja invalidske komisije ZPIZ-a z dne 18. 5. 2005 ni razvidno, da se je depresivna motnja, kot ena od dveh glavnih bolezni, ki je bila razlog za invalidsko upokojitev tožeče stranke, posledica prav podanih nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi. Mnenje invalidske komisije je bilo podano izključno za ugotavljanje dejstva, ali se bo tožeča stranka uvrstila v I. kategorijo invalidnosti, ne pa z namenom ugotavljanja vzrokov nastalih duševnih težav. Predlaga, da se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, saj meni, da sodišče ne obravnava stranke enakopravno oziroma je bolj naklonjen toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustrezno obrazložilo, da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji; OZ). Zato je mogoče pritožbo v tem delu razumeti kot nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa, kot je obrazloženo v nadaljevanju, tudi ni utemeljeno. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje verjelo le pričam, ki jih je predlagala tožena stranka, ne pa upoštevalo izpoved prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je verjelo posameznim pričam, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče verjelo neobjektivnim pričam, ki naj bi izpovedale tako, da ne bi sebe obremenile zaradi domnevnih nepravilnosti.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah OZ. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Delavec mora torej zatrjevati in dokazati nedopustno ravnanje, odgovornost na strani povzročitelja, škodo in vzročno zvezo med dogodkom in škodo, delodajalec pa, da ni podana krivda, ki je v skladu s 135. členom OZ podana, kadar delodajalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvotnem sojenju je s sodbo opr št. I Pd 1384/2008 z dne 7. 10. 2009 zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 40.000,00 EUR. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR iz naslova mobbinga na delovnem mestu, ter 35.000,00 EUR za negmotno škodo, od tega 10.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR za strah in 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna za čas od 18. 5. 2005 dalje obračunati mesečno razliko med neto plačo v višini 650,00 EUR, do katere bi bila tožnica upravičena, če bi delala in se ne bi z 18. 5. 2005 invalidsko upokojila, ter invalidsko pokojnino v znesku 290,49 EUR, ki jo tožnica prejema. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnica zahteva, da ji je tožena stranka dolžna za čas od datuma izpolnitve pogojev za starostno upokojitev dalje, t.j. od 19. 5. 2005 dalje, plačevati mesečno razliko med višino starostne pokojnine, ki bi jo tožnica prejemala, če bi se prvič upokojila ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev, in invalidsko pokojnino, ki jo prejema. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso podani vsi elementi odškodninskega delikta. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka sicer ravnala protipravno, saj sta bili obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ju je podala tožeči stranki, nezakoniti, vendar pa je zaključilo, da med tem ravnanjem tožene stranke in zdravstvenimi težavami tožeče stranke oziroma nastalo škodno posledico, ni vzročne zveze.

Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1243/2009 z dne 18. 3. 2010 zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (2. točka oziroma odločitev o stroških postopka).

Zoper odločitev pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012 revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi dalj časa trajajočega psihičnega nasilja na delovnem mestu (t.i. mobbinga). Sicer je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanašata na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi in na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pojasnilo je, da je revizija utemeljena v delu, kjer graja neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala za dokazovanje vzročne zveze. Poudarilo je, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP in tudi pravica do izjave, ki je neposredni izraz ustavnega načela enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, to pa se nanaša tudi na dokazni postopek. Stranka ima pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici po stališču Vrhovnega sodišča RS ustreza tudi obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer pa ta obveznost ni absolutna. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki je po pravni presoji sodišča irelevantno ali če gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku tudi ni dolžno izvesti dokaze za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Štelo je, da niso utemeljeni razlogi sodišča druge stopnje za zavrnitev dokaza z izvedencem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča RS ter angažiralo izvedenca prim. A.A., dr. med., sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ki je v svojem pisnem mnenju z dne 24. 10. 2012 poudaril, da sta vzrok za nastalo motnjo pri tožnici izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje potem, ko je na glavni obravnavi dne 27. 3. 2013 tudi ustno zaslišalo izvedenca, ki je dopolnil svoje mnenje, upoštevalo tudi celotno listinsko dokumentacijo v spisu in ugotovilo, da ni povezave med odpovedma pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi z izvajanjem kontrole bolniške na domu in tožničinim osebnim potencialom, ki se kaže med drugim tudi v pretirani občutljivosti. Pri njej je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravno zaradi interakcije med objektivno težkimi somatskimi stanji ter njenim osebnim potencialom prišlo do simptomov disfunkcionalnosti, osebne neprilagojenosti in anksioznosti, kar je trajalo več let, tožnica pa je zaradi psihične spremenjenosti bistveno bolj prizadeta na storilnostnem področju, kot bi sicer bila zaradi samih somatskih težav. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve izvedenke dr. I.I., dr. med, spec. psihiatrije, podane v priloženem socialnem spisu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2507/2004. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da tožnica v socialnem sporu ni nasprotovala ugotovitvam izvedenke, saj je v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2005 navedla, da se z mnenjem v celoti strinja (list. št. 41 v pridruženem spisu), prav tako pa tudi ni nasprotovala izvedbi tega dokaza (priloga C1 v obravnavani zadevi oziroma priložen spis Ps 2507/2004) v tem delovnem sporu.

Zaključki sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju dr. I.I., so skladni tudi z ugotovitvami izvedenca prim. A.A. v delu, v katerem ta ugotavlja, da je datum prvega zapisa o duševnih težavah tožeče stranke z dne 24. 12. 1997, pri čemer je izvedenec sklepal, da je šlo za slabo počutje, ki je bilo povezano z nezadovoljstvom in razočaranjem zaradi izvida IK. Na pregledu dne 19. 1. 1998 pa je ponovno zapisana diagnoza „anksiozna motnja, neopredeljena (F 41.9)“, predpisano pa ji je bilo pomirjevalo. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi mnenja izvedenca prim. A.A. ugotovilo, da je imela tožeča stranka veliko telesnih zdravstvenih težav, ki so pripeljale do kroničnega bolečinskega sindroma. Torej tudi izvedenec prim. A.A. opozori, da se se že pred letom 2003 (tožnica se je prvič zdravila zaradi psihičnih težav že v letu 1997) nakazovale in bile prisotne duševne motnje v smislu tesnobnosti in depresivnosti in težke telesne težave. Zato te ugotovitve izvedenca prim. A.A. ne izpodbijejo pravilnega zaključka, da tožničina osebna struktura kaže na njeno nagnjenost, rizičnost in specifičnost reagiranja na obremenitve, ki jih ona doživlja kot stresne. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela vpliva na tožničin osebnostni potencial in tudi ne druga fizična oziroma težka bolezenska stanja. Svojo dokazno oceno je sodišče ustrezno obrazložilo kljub temu, da je izvedenec prim. A.A. v svojem pisnem izvedeniškem mnenju vzrok za invalidnost pripisoval odpovedma pogodbe o zaposlitvi, ki pa ga je ustno zaslišan na glavni obravnavi bistveno spremenil. Izvedenec je v pisnem mnenju razmejil vzroke oziroma dejavnike, ki so vplivali na razvoj duševnih težav tožnice tako, da so predhodna telesna stanja, osebne značilnosti in partnerske težave prispevale 40%, odpovedi pogodb o zaposlitvi pa 60%. Torej je v pisnem mnenju odgovornost razmejil oziroma štel, da odpovedi nista izključni razlog za nastale psihične težave tožeče stranke, tega svojega stališča pa zatem ni več zagovarjal, temveč ga je na naroku, na katerem je bil zaslišan, umaknil. To je utemeljeval s tem, da se za takšno oceno ne čuti kompetentnega in je to stvar izvedencev pri zavarovalnicah, številke pa je podal po svoji približni presoji, potem ko mu je bilo takšno vprašanje (pisno) postavljeno s strani sodišča. Ne gre spregledati, da je izvedenec prim. A.A. ugotovil vsa tista bolezenska stanja pri tožnici, ki jih je sicer ugotovila tudi izvedenka dr. I.I.. V svojem zaslišanju na glavni obravnavni je izvedenec prim. A.A. pojasnil, da je bila že v letu 1997 in zlasti v letu 1998 pri tožnici diagnosticirana anksiozna motnja, torej 5 let pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Izvedenec se ni spuščal v utemeljenost obiska oziroma kontrole bolniškega staleža na domu tožnice dne 17. 1. 2003, povedal pa je, da je to sprožilo simptomatiko. Vendar pa izvedenec nadalje opozori na že prej nakazane in prisotne duševne motnje pri tožnici, ki so se kazale v smislu tesnobnosti in depresivnosti, pri čemer je šlo pri tožnici za pomanjkanje volje in energije, ne pa za izgubo volje do življenja. To pa po oceni izvedenca pomeni, da gre pri tožnici za spremembo oziroma padec njene kvalitete življenja.

Ker je izvedenec prim. A.A. bistveno spremenil svoje pisno mnenje na zaslišanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenke dr. I.I.. S tem v zvezi pritožbeno sodišče dodaja, da ni odločilno, da je bilo mnenje izvedenke dr. I.I. podano v socialnem sporu zaradi ugotavljanja bolniške odsotnosti. Izvedenka je, enako kot izvedenec prim. A.A., ugotavljala razloge za psihične težave tožnice. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni vezano na nobena dokazna pravila v smislu, da je en dokaz „močnejši“ od drugega, temveč v skladu z 8. členom ZPP odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje zato ni dolžno opreti sodbe zgolj na tisto mnenje, ki ga izdela sodni izvedenec, ki je imenovan v konkretnem sporu. Sodišče prve stopnje mnenja izvedenca prim. A.A. torej ni prezrlo, kot to očita pritožba, temveč je glede na to, da je izvedenec prim. A.A. bistveno spremenil svoje mnenje na zaslišanju, utemeljeno upoštevalo mnenje izvedenke dr. I.I.. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da če bi listinski dokazi v spisu zadoščali za pravilne zaključke sodišča v prvotnem sojenju, Vrhovno sodišče RS ne bi reviziji ugodilo. Vrhovno sodišče je namreč le ugotovilo, da je bila tožeči stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic zaradi neizvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca, ni se pa opredeljevalo o pravilnosti zaključkov nižjih sodišč glede vzročne zveze. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenke dr. I.I. pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza kot eden izmed elementov odškodninskega delikta.

Že na podlagi teh ugotovitev bi lahko sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde. Odškodninska odgovornost tožene stranke za negmotno škodo bi bila, ob izpolnjenih ostalih predpostavkah, podana le, če bi bilo ugotovljeno, da je pri svojem odločanju zavestno ali iz hude malomarnosti ravnala zoper predpise (glej npr. sodbe VS RS opr. št. II Ips 16/2008 z dne 10. 9. 2009, VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011). Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zaradi česar je pravilno zaključilo, da tožena stranka ne more odgovarjati za nematerialno škodo, ki naj bi tožnici nastala v posledici nezakonitih izrednih odpovedi.

Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dvakrat izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sicer prvič dne 11. 2. 2003, zaradi nespoštovanja navodil lečečega zdravnika v času bolniškega staleža in nato še drugič 8. 10. 2004, zaradi neupravičene odsotnosti z dela in neopravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Obe odpovedi je tožnica izpodbijala pred sodiščem in v obeh postopkih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je odpoved nezakonita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede odpovedi tožena stranka res ravnala napačno, vendar pa je pri tem ugotovilo, vezano na prvo odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je tožena stranka tožnico pozvala na zagovor dne 4. 2. 2003, da je ta poziv tožnica prejela 3. 2. 2003, da se pogovora ni udeležila ter je zahtevala sodelovanje sindikata. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da tožena stranka s tem, ko je določila tožnici le enodnevni rok za zagovor, ni zavestno kršila ZDR. Poudarilo je, da takšne razlage, kot je danes, torej, da mora imeti delavec najmanj tri delovne čase med vabilom na zagovor in zagovorom, takrat še ni bilo, tožnica pa tudi ni zahtevala dodatnega roka za pripravo na zagovor ali pa preložitev tega. Zato ni upoštevalo navedb tožeče stranke, da je šlo za mnoge procesne kršitve in naklepno povzročeno škodo ter ravnanje delodajalca. Ker je tožeča stranka 4. 2. 2003 zahtevala sodelovanje sindikata, ko je bil zagovor, tudi ni mogoče šteti, da je zaradi tega naklepno ali iz hude malomarnosti kršila pravice tožeče stranke. Ne gre tudi prezreti, da je po takrat veljavnem ZDR imel delodajalec kratek čas za izvedbo vseh opravil pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato bi vsako podaljševanje in prelaganje zagovora, bodisi zaradi sodelovanja sindikata ali pa zaradi zdravstvenih težav tožeče stranke, lahko pomenilo, da je odpoved podana prepozno v smislu takrat veljavne določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, po katerem je morala pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Kasneje veljavni tekst zakona (po noveli ZDR-A iz leta 2007), je določil 30 dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved.

Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede druge izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 10. 2004. Tožnica je bila nezmožna za delo od 26. 5. 2004, kar je izhajalo iz ugotovitev za to pristojnih komisij zdravnikov oziroma iz predloženih odločb ZZZS do vključno 24. 8. 2004. Datum zmožnosti s strani pristojnih zdravnikov je bil večkrat spreminjan. Tožnica pa se tudi po dokončni odločbi ZZZS št. ... z dne 24. 9. 2004 (priloga B30), s katero je bilo ugotovljeno, da je začasno nezmožna za delo do 24. 8. 2004, ni vrnila na delo. Glede na to je sodišče prve stopnje štelo, da toženi stranki v konkretni situaciji ni preostalo drugega, kot da je sprožila postopek odpovedi, saj je zdravstvena komisija kot strokoven organ za presojo delazmožnosti ugotovila, da tožnica lahko dela. Tudi v tem primeru tožena stranka ni bila dolžna čakati na izid socialnega spora zardi ugotovitve nezmožnosti za delo, ki ga je zoper ZZZS sprožila tožnica. Ob izdaji redne odpovedi z dne 8. 10. 2004 tožena stranka ni mogla ravnati krivdno in tudi ni ravnala. Nikakor namreč ni mogla vedeti, da bo sodišče v socialnem sporu opr. št. Ps 2507/2004 odločilo drugače, kot je zdravstvena komisija odločila v zgoraj navedeno odločbo. V socialnem sporu je bila sodba opr. št. Ps 2507/2004 z dne 3. 3. 2006 delno odpravljena odločba zdravstvene komisije ZZZS in sicer glede datuma zaključka tožničine začasne nezmožnosti za delo in ugotovljeno je bilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni do 18. 5. 2005. Tožena stranka tudi ni imela nobenega vpliva na ugotovitev v socialnem sporu. Do odprave strokovne zdravniške ocene oziroma odločitve, pa tudi sicer številnih sprememb odločitve imenovanega zdravnika ZZZS, oziroma tudi zdravstvene komisije ZZZS, kot je sodišče ugotovilo za primere z dne 24. 6. 2004, 24. 8. 2004, 3. 9. 2004 in 14. 9. 2004, je prišlo iz vzroka, za katerega tožena stranka ni imela po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nobenega vpliva. Ni mogla pričakovati in se mu tudi ne izogniti. Tudi ni mogla posegati v ta razlog, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za te odločitve pristojna zdravstvena stroka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi zavestno kršila zakon ter da ni ravnala krivdno. Tega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje ne omajajo pritožbene navedbe, da je imela tožena stranka, glede prve izredne odpovedi, dovoljenje osebnega zdravnika za gibanje na prostem in so ji bili priporočeni krajši sprehodi v naravi. Kljub temu lahko delodajalec preverja bolniški stalež delavca in ugotavlja neupoštevanje navodil zdravnika. Tudi če bi šteli, da nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavljata protipravno ravnanje, pa so ugotovitve sodišča prve stopnje glede ravnanja tožene stranke pri odpovedi obeh pogodb o zaposlitvi takšne, da je na podlagi njih pravilno sklepalo, da ni podana krivda tožene stranke, zato niso podani elementi odškodninskega delikta.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).