Jedro

Bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP predstavljata kršitvi, ki se nanašata na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Tudi utemeljeni revizijski ugovori, ki se nanašajo na le enega od elementov odškodninskega delikta (v konkretni zadevi vprašanje vzročne zveze), sami po sebi, ob ugotovitvah, da ne obstajajo drugi elementi odškodninske obveznosti, ne bi mogli vplivati na zakonitost končne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Že če eden od elementov odškodninskega delikta ni podan, ni mogoče govoriti o odškodninski obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pd 1384/2008-38 z dne 7. 10. 2009 zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 40.000,00 EUR (iz naslova mobinga in dveh nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ter za plačilo premoženjske škode v višini 17.059,33 EUR (kot razlike med tožničino neto plačo in priznano invalidsko pokojnino), s sklepom pa je zavrglo tožničino tožbo v zvezi z zahtevkom, da ji je tožena stranka od 18. 9. 2015 dolžna plačevati razliko med višino starostne pokojnine, ki bi jo prejemala, če bi se prvič upokojila ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, in invalidsko pokojnino, ki jo prejema. Pri tem je glede zahtevka za plačilo odškodnine v posledici nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložilo, da je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito oziroma protipravno, vendar je v nadaljevanju sodbo utemeljilo s tem, da tožnica ni izkazala vzročne zveze med nezakonitimi oziroma protipravnimi ravnanji tožene stranke in škodno posledico.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 1243/2009 z dne 18. 3. 2010 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo in 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, pri čemer je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede neobstoja vzročne zveze med nezakonitima odpovedma pogodbe o zaposlitvi in tožničinimi psihičnimi težavami in se zato do drugih predpostavk odškodninskega delikta ni opredelilo.

3. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 167/2010 z dne 24. 1. 2012 tožničino revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi dalj časa trajajočega psihičnega nasilja na delovnem mestu (gre za odškodnino v zahtevanem znesku 5.000,00 EUR), sicer pa je reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanašata na plačilo odškodnin za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi in plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog razveljavitve je bil v ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker za dokazovanje vzročne zveze tožnici ni bila omogočena izvedba predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Ker pa sta dotedanji sodbi nižjih sodišč temeljili le na neobstoju vzročne zveze, sodba sodišča prve stopnje pa izrecno tudi na predpostavki obstoja protipravnega ravnanja tožene stranke, je revizijsko sodišče v napotkih izrecno opozorilo tudi na to, da naj sodišče v ponovnem postopku preveri, ali so sploh podane vse predpostavke odškodninske obveznosti in izpostavilo, da se glede na omejenost revizijskega preizkusa takrat izpodbijane sodbe ne spušča (in se tudi ni moglo spuščati) v presojo, ali je nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici res mogoče šteti že za protipravno ravnanje, kot ga določa odškodninsko pravo.

4. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem in po dopolnjenem dokaznem postopku zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 35.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilom mesečne razlike med tožničino neto plačo v višini 650,00 EUR, do katere bi bila upravičena, če bi delala in se dne 18. 5. 2005 ne bi invalidsko upokojila, ter invalidsko pokojnino v znesku 290,49 EUR, v skupnem znesku 17.059,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V zvezi z odpovedima pogodbo o zaposlitvi tožnici z dne 11. 2. 2003 in 8. 10. 2004 je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni nedopustnega ravnanja delodajalca oziroma ne more predstavljati protipravnega dejanja, ki bi imelo nujno za posledico odškodninsko odgovornost, da je delodajalec povsem normalno ukrepal pri tem, ko je preverjal eventualno zlorabo bolniškega staleža tožnice, da pri prvi odpovedi ne gre za naklepno povzročeno škodo, tudi pri drugi odpovedi pa ni ugotovilo nepravilnega ali protipravnega ravnanja delodajalca oziroma, da tožena stranka ob tej odpovedi ni ravnala krivdno. Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica tudi ni izkazala vzročne zveze med nezakonitim oziroma protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodno posledico, pri čemer je izhajalo iz izvedenih dokazov, zlasti iz izvedenskega mnenja dr. G. M. 6. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z vprašanjem vzročne zveze je med drugim navedlo, da naj bi izvedenec dr. G. M. v svojem pisnem izvedenskem mnenju vzrok za invalidnost pripisal tudi odpovedima pogodbe o zaposlitvi, kar pa naj bi ustno zaslišan bistveno spremenil, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke dr. M. R. v socialnem sporu zaradi ugotovitve bolniške odsotnosti in prav na podlagi tega mnenja pravilno ugotovilo, da ni podana vzročna zveza. V nadaljevanju je navedlo, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde. Sicer je pri prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici tožena stranka res ravnala napačno, vendar ni zavestno kršila Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), oziroma ni mogoče šteti, da bi iz naklepa ali hude malomarnosti kršila tožničine pravice. Tudi glede druge odpovedi ni ugotovilo krivdnega ravnanja tožene stranke, saj ta ni mogla vedeti, da bo sodišče v socialnem sporu odločilo drugače kot zdravniška komisija, na katere dokončno mnenje je tožena stranka oprla svojo drugo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Nato je presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati zavestne kršitve zakona oziroma krivdnega ravnanja in da je kljub dovoljenju osebnega zdravnika, da se tožnica lahko giblje na prostem in priporočenim sprehodom, lahko preverjala bolniški stalež tožnice, in da bi bilo tudi v primeru, če bi šteli, da nezakoniti odpovedi predstavljata protipravno ravnanje, treba potrditi ugotovitve sodišča prve stopnje, da pa ni podana krivda tožene stranke in s tem vsi elementi odškodninskega delikta.

7. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s tem da je protispisno ugotovilo, da je izvedenec bistveno spremenil svoje mnenje in se ni opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih navedb, materialno pravo pa je zmotno uporabilo s tem, ko je sodbo oprlo na nedovoljeno izvedene dokaze, ki jih je nepravilno ocenilo oziroma jih ni ocenilo in priredilo ugotovitve na podlagi teh dokazov. Med drugim navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca dr. G. M., ki nesporno potrjujejo navedbe tožnice o obstoju vzročne zveze med nezakonitima odpovedima in nastalo škodo, pri čemer ta sodba ne vsebuje razlogov za neupoštevanje ugotovitev izvedenca, kar pritožbeno sodišče navaja povsem neutemeljeno in pri tem svojo odločitev opira na izvedensko mnenje v drugem postopku. Pritožbeno sodišče se opre na mnenje izvedenke v drugem postopku, ker naj bi izvedenec dr. G. M. na ustnem zaslišanju svoje mnenje bistveno spremenil, čeprav iz prvostopenjske sodbe to ne izhaja; tudi sicer izvedenec svojega mnenja na glavno obravnavi ni v ničemer spremenil. V izvedenskem mnenju je le ocenil, v kolikšnem razmerju je bila invalidska upokojitev tožnice posledica njenih predhodnih telesnih stanj in osebnih značilnosti ter nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na glavni obravnavi pa je umaknil le oceno tega procenta, v ničemer pa ni spremenil svojega mnenja v zvezi z vzročno zvezo med izrednima odpovedma pogodbe o zaposlitvi in invalidsko upokojitvijo tožnice ter izrecno izpostavil, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi sprožilni dejavnik te upokojitve. Tudi če bi izvedenec spremenil mnenje, čeprav tega ni storil, pritožbeno sodišče ne bi smelo izhajati iz drugega izvedenskega mnenja, ki je bilo namenjeno izključno ugotavljanju dejstev tožničine zmožnosti za delo, temveč bi moralo postaviti drugega izvedenca. Nato navaja, da je odškodninska odgovornost podana ob ugotovljenih elementih civilnega delikta in da je tudi z izvedenskim mnenjem dokazala, da je tožnica utrpela škodo zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke v obliki naklepnih in grobih kršitev delovno pravne zakonodaje. Krivda povzročitelja se v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) domneva, tožena stranka pa ni predložila nobenega dokaza za to, da za nastalo škodo ni odgovorna, oziroma da v njenih ravnanj ni bilo protipravnosti. Tožena stranke naj bi se zavedala, da za odpoved niso bili podani zakonski pogoji in da so bili postopki v izrecnem nasprotju z zakonskimi določbami. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali so podane oziroma izkazane druge predpostavke odškodninske odgovornosti. Prav tako se ni opredelilo do pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka s tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnice za vpogled v obvestili zdravnika z dne 24. 5. 2012 in 29. 11. 2012, s katerima je tožnica želela potrditi svoje navedbe o tem, da se še vedno zdravi pri psihiatru in da je njeno slabo psihično zdravstveno stanje trajne narave.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

10. Iz prvega odstavka 184. člena ZDR izhaja, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec povrniti to škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Določba torej napotuje na določbe OZ in pri tem, glede na dosedanjo sodno prakso, na neposlovno (deliktno) odškodninsko obveznost. Za takšno obveznost morajo biti kumulativno podani vsi elementi - protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja. Če manjka le eden izmed elementov, odškodninske obveznosti ni.

11. Izhajajoč iz teh pravnih podlag je mogoče ugotoviti, da sta se sodišči druge in prve stopnje ukvarjali tako z vprašanjem vzročne zveze (ki naj ne bi bila podana), vprašanjem krivde tožene stranke in smiselno (sicer nekoliko nejasno) tudi z vprašanjem protipravnosti. Pri tem krivde oziroma protipravnosti nista ugotovili.

12. Tožnica v reviziji poudarja in uveljavlja predvsem bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem obstoja vzročne zveze med nezakonitima odpovedima pogodbe o zaposlitvi in nastalo škodo - na duševnem zdravju, kar naj bi privedlo do njene invalidske upokojitve. Kljub spornim razlogom obeh sodišč (še posebej sodišča druge stopnje) v zvezi z vprašanjem vzročne zveze, je pri tem glede uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravnega postopka treba upoštevati, da bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP predstavljata kršitvi, ki se nanašata na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temu dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Tako bi tudi utemeljeni revizijski ugovori, ki se nanašajo na le enega od elementov odškodninskega delikta (v konkretni zadevi vprašanje vzročne zveze), sami po sebi, ob ugotovitvah, da ne obstajajo drugi elementi odškodninske obveznosti, ne mogli vplivati na zakonitost končne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Že če eden od elementov odškodninskega delikta ni podan, (kot navedeno) ni mogoče govoriti o odškodninski obveznosti.

13. Navedene ugotovitve so v tej zadevi pomembne zato, ker tožnica revizijske razloge konkretno in dovolj določno utemeljuje le glede vprašanja vzročne zveze, medtem ko glede vprašanja krivde oziroma protipravnosti zgolj navaja, da naj bi tožena stranka ravnala protipravno in krivdno, da naj bi bilo takšno dejansko stanje ugotovljeno, da naj bi se tožena stranka zavedala, da za odpovedi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, oziroma so bili postopki vodeni izrecnem nasprotju z zakonski določbami - kar pa ne drži. Iz dokaznih in pravnih zaključkov sodišč druge in prve stopnje izhaja ravno obratno, in sicer da glede na konkretne okoliščine prve in druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki ni mogoče očitati krivde oziroma, da odpovedi že samo zaradi ugotovitve njune nezakonitosti v sodnem postopku ni mogoče šteti tudi za protipravni. Tožnica v reviziji konkretno sploh ne izpodbija teh zaključkov niti pravne presoje sodišč, temveč izhaja iz zaključkov, ki so drugačni od obrazložitve obeh sodb, te obrazložitve pa konkretno ne napade. Glede na citirano določbo prvega odstavka 371. člena ZPP to pomeni, da revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz teh razlogov sploh ni moglo in smelo preizkusiti. To pa nadalje pomeni, da je zaključek sodišč o nekrivdnem ravnanju tožene stranke v zvezi z sicer nezakonitima odpovedima pogodbe o zaposlitvi tožnici neprerekan (enako presoja, da odpovedi ne predstavljata protipravnega ravnanja), kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev revizije - brez potrebe, da bi se revizijsko sodišče tudi konkretno opredelilo do obrazložitve sodišč prve in druge stopnje glede vzročne zveze in s tem v zvezi upoštevanjem izvedenskega mnenja dr. G. M. (in druge izvedenke).

14. Tožnica v reviziji sicer uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka zaradi zavrnitve njenega dokaznega predloga za vpogled v obvestili zdravnika iz leta 2012, s katerimi bi želela potrditi navedbe o tem, da se njeno zdravstveno stanje ne izboljšuje, vendar je glede na ugotovitve o neobstoju vseh elementov odškodninske obveznosti, izvedba tega dokaza povsem nepomembna za odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP), torej v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb postopka.

15. Glede na navedeno in na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.