Jedro

Glede na člen 40(2) procesne direktive je bila tožena stranka v okviru presoje dopustnosti ponovne naknadne prošnje najprej dolžna preveriti, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je tožnik navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Ob ugotovitvi, da obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, bi morala tožena stranka obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje preveriti, ali novote znatno povečujejo verjetnost, da tožnik kot prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.

Tožnik ni uspel izkazati dejstev, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija ali RS).

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, iz katerih je razvidno, da je uveljavljal enake razloge kot ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito, navedel pa je tudi nove. Ponovno se je skliceval na svoje politične težave v Islamski republiki Iran (v nadaljevanju tudi Iran ali izvorna država), zaradi katerih njegove hčere niso sprejeli v višji letnik srednje šole in ne more nadaljevati šolanja. Dejali so ji, da jo bodo sprejeli, ko se bo tožnik vrnil nazaj. Njegovi ženi so odpovedale ledvice, zato mora hodili trikrat na teden na dializo v bolnišnico. Vse to mu povzroča stres. V Parizu se je udeležil obeležitve smrti A. A., ki je nasprotoval iranski vladi. Politična stranka B., katere član je bil A. A., je obeležitev fotografirala in fotografije objavila na družbenem omrežju Facebook. Na teh fotografijah je tudi tožnik, ki je po narodnosti Kurd. Bil je aktivni član stranke B., o čemer je potrdila predložil že v prejšnjem postopku. Zaradi navedenega bi bilo njegovo življenje v Iranu ogroženo.

3. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil dve prošnji za mednarodno zaščito. V prvi prošnji z dne 1. 12. 2017 je navedel, da je Iran zapustil, ker je bilo tam njegovo življenje ogroženo zaradi udeležbe na demonstracijah in zaradi spremembe vere v krščansko. Že naslednji dan je samovoljno zapustil azilni dom in nato še Slovenijo, zato je bil postopek dne 13. 12. 2017 ustavljen. Ko je bil tožnik vrnjen iz Republike Nemčije, je dne 17. 8. 2018 v Sloveniji vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ je v tistem postopku z njim opravil tri osebne razgovore, v katerih je tožnik navajal le politični razlog, verskega pa zanikal, češ da se je nanj skliceval le zaradi navodil tihotapca. Njegova druga prošnja je bila zavrnjena dne 10. 4. 2020, ta odločitev je bila potrjena s sodbo Upravnega sodišča RS I U 559/2020 z dne 28. 2. 2022, izvršljiva pa je postala dne 5. 5. 2022. Pet dni zatem (10. 5. 2022) je tožnik ponovno samovoljno zapustil azilni dom in iz Slovenije odšel v Francijo, kjer je 18. 5. 2022 zaprosil za mednarodno zaščito. Dne 6. 12. 2022 je bil s strani francoskih migracijskih organov vrnjen v Slovenijo, kjer je 15. 12. 2022 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju prvi zahtevek).

4. Tožena stranka je preučila in primerjala njegove izjave v prvem zahtevku, obeh prošnjah za mednarodno zaščito, zapisnikih o osebnih razgovorih in policijski depeši. Ugotovila je, da tožnik prvi zahtevek utemeljuje s političnimi težavami, na katere se je že skliceval v pravnomočno končanem predhodnem postopku. Takrat je zatrjeval, da je aktivno sodeloval s stranko C. in v zvezi s tem predložil številna potrdila te stranke. Tožena stranka je v odločbi z dne 10. 4. 2020 ugotovila, da so bile te dokazne listine polne nedoslednosti, protislovnosti in kontradiktornih podatkov, zato jim ni pripisala nobene dokazne vrednosti. Menila je, da so bile tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, neprepričljive in namerno zavajajoče ter ocenila, da z njimi ni uspel izkazati svoje strankarske aktivnosti in dogodkov, ki naj bi jim bil zaradi tega podvržen.

5. Na osebnem razgovoru v postopku obravnave druge prošnje za mednarodno zaščito je tožnik izpostavil, da nikoli ni bil član kakšne stranke, ampak le simpatizer kurdske stranke C. Pojasnil je, da bi za to, da bi postal član stranke, moral skozi vojaško urjenje, česar pa ni nikoli storil. Zaradi te njegove izjave in pojasnil mu tožena stranka v tem postopku ni mogla verjeti, da je aktivni član stranke B. Poleg tega je v postopku obravnave druge prošnje za mednarodno zaščito govoril o simpatiziranju z eno kurdsko stranko C., ob podaji prvega zahtevka pa o članstvu v drugi kurdski stranki B. Če bi držalo, da je tožnik od nekdaj aktivni član stranke B. (in torej ne le simpatizer stranke C.), bi to lahko navedel že v prejšnjem postopku, saj je imel za to obilo možnosti.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka kot nove okoliščine štela tožnikovo domnevno prisotnost ob obeležitvi smrti A. A. in v zvezi s tem objavljene fotografije na Facebooku, vendar je ocenila, da tožnik teh trditev ni uspel izkazati. Četudi bi bil dejansko prisoten na tej obeležitvi, sam po sebi to ne bi mogel biti razlog za uvedbo ponovnega postopka. O tem dogodku namreč ni navedel nič konkretnega in v upravnem postopku ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi podprla njegove trditve. Ker svoje politične angažiranosti ni uspel izkazati, pa tudi zatrjevana nova okoliščina, da njegova hči zaradi njegove odsotnosti ne more nadaljevati šolanja v Iranu, ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

_Bistvene navedbe strank_

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da je zmotno uporabila materialno pravo in se pri tem sklicuje na 37. točko sodbe tega sodišča I U 324/2022 z dne 20. 4. 2022. Opozarja, da iz sodbe tega sodišča I U 1664/2022 z dne 13. 1. 2023 izhaja, da zakonodajalec prvega odstavka 4. člena Direktive 2011/951 (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) ni prenesel v notranji pravni red, določb drugega in tretjega odstavka 40. člena Direktive 2013/322 (v nadaljevanju Procesna direktiva) pa ni prenesel pravilno. Zahtevek gradi na svojem političnem udejstvovanju v Franciji in dejstvu, da organi v izvorni državi izvajajo pritiske na njegovo hčer, z namenom da bi ga prisilili, da se vrne v Iran. Teh novih dejstev tožena stranka ni raziskala, zato ni v celoti ugotovila dejanskega stanja. Ne drži, da njegov zahtevek temelji na simpatiziranju z drugačno politično stranko kot v prvotnem postopku. Stranki C. in B. (v odločbi navedeni kot stranka B.) sta se namreč združili v eno stranko, ki sedaj deluje pod imenom B. Glede tega je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje.

8. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da so ji sicer poznani nekateri zapisi o združitvi obeh navedenih strank, vendar ti v predmetni zadevi niso ključni. Bistveno je, da tožnik sedaj zatrjuje aktivno članstvo v stranki (in to od nekdaj, ne šele od nedavnega oziroma po izdaji predhodne odločitve), prej pa je več let izrecno izpostavljal samo simpatizerstvo s stranko, aktivno članstvo v stranki pa odločno zanikal. Po mnenju tožene stranke je pomembna okoliščina, da tožnik niti članstva v stranki niti svoje predhodne politične angažiranosti ni izkazal. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je upoštevala sodbo tega sodišča I U 324/2022 - trditveno in dokazno breme pri uvedbi ponovnega postopka vsekakor nosi tožnik, tožena stranka pa je opravila strogo in podrobno presojo navedenih dejstev, skrbno in natančno je ocenila tveganje za morebitno kršitev 3. člena Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter popolnoma ugotovila dejansko stanje v tej zadevi.

9. V prvi pripravljalni vlogi tožnik navaja, da se je njegova družina pritožila na dopis iranskega ministrstva za šolstvo, iz katerega izhaja, da njegova hči ne more v šolo, dokler se on ne vrne v Iran. Meni, da je omenjeni dopis posledica tega, da ga v izvorni državi išče policija. Prilaga fotografiji, iz katerih je razvidno, da se je udeležil obeležja ob obletnici pogreba A. A., visokega kurdskega političnega predstavnika, ki ga je režim umoril zaradi njegovega političnega udeleževanja.

10. V odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo tožena stranka nasprotuje tožnikovim navedbam in dokaznim predlogom.

11. V drugi pripravljalni vlogi tožnik ponavlja navedbe in dokazne predloge. Vztraja, da bo zaradi objave predloženih fotografij, na katerih je tudi sam, v Iranu ogrožen.

_Presoja sodišča_

12. Dne 29. 3. 2023 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zaslišalo je tožnika.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

15. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Po presoji sodišča tožnikov pavšalni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V zvezi s tem v tožbi ni nobenih konkretnih trditev, zgolj citiranje obsežnega 37. odstavka3 sodbe tega sodišča I U 324/2022 z dne 20. 4. 2022 pa ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Sklicevanje na omenjeno sodbo ni pravilno tudi zato, ker je bilo v njej ugotovljeno dejansko stanje drugačno kot je v obravnavani zadevi4, vsak primer pa zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja terja individualno obravnavo. Iz tožbe tudi ni razvidno, kako naj bi obrazložitev iz sodbe tega sodišča I U 1664/2022 z dne 13. 1. 2023 „da zakonodajalec prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive ni prenesel v notranji pravni red, določb drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive pa ni prenesel pravilno“, vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sklicevanje na izluščen del obrazložitve druge sodbe, v kateri se je presojal drugačen dejanski primer5, ne more omajati izpodbijane odločitve tožene stranke.

17. Vrhovno sodišče RS je v 15. točki obrazložitve sodbe I Up 45/2023 z dne 15. 3. 2023 izpostavilo stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z naknadno prošnjo (to je slovenski zakonodajalec v ZMZ-1 poimenoval kot ponovno prošnjo), iz katerega je razvidno, da je za to prošnjo upoštevaje člen 2(q) Procesne direktive značilno, da je podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na člen 40(2) navedene direktive je bila tožena stranka v okviru presoje dopustnosti take naknadne prošnje najprej dolžna preveriti, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je tožnik navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Ob ugotovitvi, da obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, bi morala tožena stranka obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje na podlagi člena 40(3) iste direktive nadaljevati z drugim korakom, torej preveriti (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da tožnik kot prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.6 Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zgoraj navedeno presojo tožnikovih trditev in dokazov v obeh korakih opravila pravilno.

18. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na politične težave, s katerimi utemeljuje prvi zahtevek, skliceval že v pravnomočno končanem predhodnem postopku. Sedaj v zvezi s tem istim razlogom navaja nova dejstva in sicer, da so ga v Parizu na obeležitvi smrti A. A. fotografirali člani politične skupine B. in fotografije, na katerih je bil tudi on, objavili na družbenem omrežju Facebook. Nova navedena okoliščina je tudi ta, da zaradi tožnikove politične angažiranosti njegovi hčeri v Iranu niso dovolili nadaljevanja šolanja in da to pogojujejo z njegovo vrnitvijo v izvorno državo. V zvezi s tem je tožnik predložil dokazne listine (priloge A3 in A4 v sodnem spisu) in predlagal svoje zaslišanje.

19. Vrhovno sodišče RS je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.7 To stališče je skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Navedena izhodišča so skladna tudi z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče RS presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.8

20. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 izkazal, da novote znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 se dejansko stanje preizkusi le v okviru tožbenih navedb. Sodišče pritrjuje prepričljivi in argumentirani ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ni uspel dokazati, da je član iranske politične stranke (B.) oziroma da tega dejstva v predhodnem postopku ni mogel dokazati brez svoje krivde, zaradi česar pogoj iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 ni izpolnjen. V zvezi s tem se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (prim. 4. in 5. točko obrazložitve) in ugotavlja, da tožnik na naroku za glavno obravnavo glede te okoliščine ni izpovedoval konsistentno, svoje izjave je tekom zaslišanja večkrat spremenil; od tega, da je (bil že od nekdaj) aktivni član stranke, do tega, da je le njen (aktivni) simpatizer. Ker mu sodišče ni verjelo, da je (bil kdaj) član iranske politične stranke, so tožbene navedbe glede istovetnosti iranskih političnih strank in njihovega združevanja, nerelevatne.

21. Po presoji sodišča tudi tožnikovo trditveno gradivo glede objavljenih fotografij ob obeležitvi obletnice smrti A. A. in domnevnega preprečevanja tožnikovi hčeri, da nadaljuje izobraževanje ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Dokumentacija v spisih, njegove izjave v upravnem postopku in izpovedba na naroku ne dokazujejo niti da je bil politično angažiran niti da je bil s strani politične stranke osebno povabljen, da se te obeležitve udeleži. Priloženo vabilo (priloga A3 sodnega spisa) je splošno in ni naslovljeno na nikogar konkretno. Tožnik je v zvezi s tem zaslišan izpovedal, da naj bi mu to vabilo izročila gospa, ki jo je spoznal v Franciji in katere identitete sodišču ni želel razkriti. Iz priloženih fotografij v prilogi A4 sodnega spisa pa ni mogoče razbrati kdaj in kje so bile posnete ter ali je tožnik na teh fotografijah. Tožena stranka je glede na ugotovljeno dejansko stanje zato pravilno zaključila, da tožnik ni uspel izkazati dejstev, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Na zaslišanju sta bili ti dve fotografiji tožniku predočeni, vendar tudi sam ni znal pokazati, kje na teh fotografijah se (približno) nahaja, češ, da nima očal. Zaslišan ni vedel povedati, ali sta bili kdaj objavljeni na spletu (poslala naj bi mu jih neimenovana gospa iz Francije), potrdil pa je, da mu po tej obeležitvi ni nihče grozil. 22. Na drugačno odločitev kot izhaja iz izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da tožnikova hči zaradi njega ne more nadaljevati s šolanjem in da bi to lahko storila samo, če se on vrne v Iran. Sodišče v zvezi s tem pritrjuje oceni tožene stranke, da a priori ne gre za dejstvo, ki bi bilo povezano z razlogi preganjanja ali resne škode, torej da ta okoliščina ne opravičuje uvedbe ponovnega postopka. Iz priloženega dopisa šole (priloga A4 v sodnem spisu) je namreč razvidno, da razlog, da se E. E. ni mogla vpisati v drugi letnik srednje šole ni le v tem, da bi moral biti ob tem prisoten njen oče, temveč tudi zato, ker zanjo ni bila predložena originalna šolska dokumentacija. Tudi sicer pa izražena zahteva šole, da mora biti v strogi patriarhalni družbi Islamske republike Iran ob vpisu dekleta v naslednji letnik srednje šole prisoten njen oče, sama po sebi še ne pomeni, da bo tožnika v izvorni državi iskala policija oziroma da bo tam preganjan ali pa mu bo grozila resna škoda.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 3 V njem se sodišče sklicuje na 4. člen Listine o temeljnih pravicah EU, 3. člen EKČP, sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede dokazovanja v tovrstnih zadevah, na sodbo tega sodišča I U 1156/2021 z dne 18. 8. 2021, določila Procesne direktive in Kvalifikacijske direktive, razlaga pa tudi pravila dokaznega postopka in glede dokaznega bremena strank. 4 V zadevi I U 324/2022 z dne 20. 4. 2022 je namreč tožnik prošnjo za mednarodno zaščito utemeljil s strahom pred smrtjo zaradi zemljiškega spora med njegovo družino in šestimi bratranci. V zahtevku za ponovno uvedbo postopka je navedel novo dejstvo – zaradi tega zemljiškega spora naj bi bila njegova družina v izvorni državi (Pakistanu) umorjena. S tem povezanih pomembnih dejstev ni mogel pravočasno navesti, ker je bil v zaporu, od koder so bili klici v njegovo izvorno državo zelo dragi. 5 Tudi v zadevi I U 1664/2022 z dne 13. 1. 2023 je šlo za to, da naj bi tožniku v izvorni državi (Pakistan) zaradi zemljiškega spora ubili ženo, v izvorni državi pa so ostali njegovi otroci. Tožnik je trdil, da je prošnjo za mednarodno zaščito umaknil, ker naj bi v zapor, v katerem je prestajal kazen, prišel inšpektor iz Centra za tujce, mu „pomahal“ s 400 evri in dejal, da bo dobil denarno pomoč v tej višini, ko bo spet svoboden. Ko je bil čez tri dni iz zapora izpuščen, so ga poskušali pristojni organi preko Avstrije deportirati v izvorno državo. 6 Sodba v zadevi LH (C-921/19) z dne 10. 6. 2021 (točke 31. do 38.) in sodba v zadevi XY (C-18/20 z dne 9.9. 2021 (točki 33. in 34.). 7 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 8 Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve.