Jedro

Nujno pot je mogoče določiti na nepremičnini v solasti, še posebej v predmetni zadevi, ko je ugotavljanje sorazmernosti, usklajevanje ter tehtanje nepremičninskih interesov med nepravdnima strankama, ki sta v postopku N 43/1990 razdružila solastne nepremičnine, zagotovo najbolj smiselna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljici krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom za potrebe parc. št. A, B, C, D, E, F vse k.o. X, v solasti predlagateljic, vsake do ½, določilo nujno pot v skupni površini 70,51 m² preko celotne nepremičnine parc. št. Z k.o. X v solasti nepravdnih strank, vsake do 1/3 in nato preko parc. št. Y k.o. X, v lasti nasprotnega udeleženca do celote tako, da se priključi na v naravi že obstoječo pot na parc. št. Y k.o. X na način, razviden iz skice dopolnitve izvedenskega mnenja, vse do priključka na javno pot na nepremičnini parc. št. O k.o. X, last MOSG. Uporabo nujne poti je dovolilo za peš hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili. Predlagateljicama je naložilo, da sta dolžni nasprotnemu udeležencu v roku 30 dni plačati denarno nadomestilo v enkratnem znesku 5.182,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklenilo, da so skice na list. št. 79 in 80 v spisu sestavni del tega sklepa.

2. Zoper navedeno odločitev so se pritožili tako predlagateljici kot nasprotni udeleženec.

3. Predlagateljici se v pravočasni pritožbi po pooblaščencu pritožujeta iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi izpostavljata, da sodišče ni imelo podlage za ureditev nujne poti čez parc. št. Z k.o. X, ker imata na tej parceli večinski 2/3 solastniški delež predlagateljici in da je pravno nemogoče ustanoviti stvarno služnost na nerazdeljeni solastninski nepremičnini. Grajata odločitev sodišča, ki ni odredilo vknjižbe ustanovljene služnosti v zemljiški knjigi. Nedopustno je, da bi morali predlagateljici sedaj ponovno tožiti nasprotnega udeleženca na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Ne strinjata se z višino denarnega nadomestila, saj predlagateljici kot večinski solastnici nista dolžni solastniku, nasprotnemu udeležencu, ničesar plačevati. Izvedenec je zemljišče ocenil po tržni vrednosti, 50 EUR/m², medtem ko se stavbišča prodajajo po 20 EUR/m². Nadomestilo po mnenju pritožbe ne pomeni zneska kupnine, ugotovljene po tržni vrednosti, saj predlagateljici ne kupujeta parcele, temveč prosita le za stvarno služnost, ki je po svoji vsebini nujna pot. Parc. št. Y k.o. X ima boniteto 0, po namembnosti pa je označena kot dvorišče, kot tudi parc. št. Z ista k.o., ki statusa stavbnega zemljišča sploh nima. Izvedenec je vrednost navedel brez pridobitve potrdila o namenski rabi. Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da odredi vknjižbo nujne poti v zemljiško knjigo, zmanjša vrednost denarnega nadomestila in nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka in stroške izvedeništva, ki jih je po nepotrebnem povzročil nasprotni udeleženec. Priglašata stroške pritožbe.

4. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je kršilo postopek, ker v zadevo ni pritegnilo mejaša obeh nepravdnih strank, I.B., lastnika parc. št. K k.o. X, preko katere slednji predlagateljem ponuja ustreznejšo služnost po I. varianti izvedenskega mnenja in tako nujna pot preko parcel nasprotnega udeleženca sploh ni potrebna. Denarno nadomestilo je prenizko, saj ne upošteva vlaganj v traso poti. Nasprotni udeleženec je pred 16 leti v izgradnjo poti vložil 20.000,00 DEM, kar je danes okoli 10.000,00 EUR, kasneje pa še uredil kanalizacijo, za kar je plačal okoli 2.000,00 EUR.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)). Nepremičnine predlagateljic potrebne povezave z javno cesto nimajo, zato je sodišče pravilno odločalo o določitvi nujne poti. Sodišče prve stopnje je nujno pot določilo v skladu z merili in pogoji 89. člena SPZ, torej tako, da se z njo ne bo onemogočilo ali znatno oviralo nepremičnin, po katerih bo nujna pot potekala, oziroma tako, da se bo tuja nepremičnina čim manj omejila. Pri tem se je utemeljeno oprlo na strokovno in jasno mnenje izvedenca in lastne ugotovitve ob ogledu, s čimer je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je skrbno pretehtalo ugotovljene okoliščine in jih ocenilo tako, da je kot najmanj obremenjujočo za tujo nepremičnino ocenilo pot, ki je predlagateljicama dovoljena kot nujna pot. 7. V obravnavani zadevi sta predlagateljici podali predlog za določitev nujne poti, po zemljišču nasprotnega udeleženca parc. št. Y k.o. Z in po zemljišču v solasti nepravdnih strank, vsakega do 1/3, parc. št. Z k.o. X. Sodišče je predlog predlagateljic in ostale variante (izvedenec je v izvedenskem mnenju predlagal štiri variante) presojalo glede na kriterije za določitev nujne poti iz 89. člena SPZ. Ker sta predlagateljici predlagali določitev nujne poti po poti, ki jo je kasneje sodišče sodno določilo, pritožbeno sodišče ne razume nestrinjanja predlagateljic z odločitvijo sodišča. 8. Pritožbene navedbe predlagateljic o nedovoljenosti ustanovitve nujne poti na solastniškem deležu nepremičnin so neutemeljene. Nujno pot je mogoče določiti na nepremičnini v solasti, še posebej v predmetni zadevi, ko je ugotavljanje sorazmernosti, usklajevanje ter tehtanje nepremičninskih interesov med nepravdnima strankama, ki sta v postopku N 43/1990 razdružila solastne nepremičnine, zagotovo najbolj smiselna.

9. Pritožnici se nadalje pritožujeta, ker sodišče ni odredilo vknjižbe ustanovljene služnosti v zemljiški knjigi, predlagateljici pa bi morali nasprotnega udeleženca tožiti na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Takšna pritožbena navajanja so zgrešena. Ker se nujna pot ustanovi z odločbo sodišča, ki je torej konstitutivne narave, zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno. Nujna pot, ki je omejitev lastninske pravice v obliki posebne stvarne služnosti, se ustanovi prisilno s pravnomočno sodno odločbo (1), neodvisno od volje nasprotnega udeleženca. Vknjižbo nujne poti bosta predlagateljici dosegli na podlagi pravnomočnega ugotovitvenega sklepa (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, ZZK - 1).

10. Nepravdni stranki se ne strinjata z višino odmerjenega denarnega nadomestila. Pritožnici menita, da je izvedenec zemljišče ocenil po previsoki tržni vrednosti, brez pridobljenega potrdila o namenski rabi zemljišča. Nasprotni udeleženec pa je mnenja, da je višina denarnega nadomestila prenizka, saj ne upošteva njegovih vlaganj. Pritožniki s takšnimi trditvami ne morejo uspeti, te trditve so neobrazložene in predstavljajo zgolj nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča, ki imajo podlago v ugotovitvah in mnenju izvedenca, ki je na podlagi strokovnega znanja podal oceno, potem ko je opravil ogled nepremičnin v naravi, ob upoštevanju solastniškega deleža na parc. št. Z k.o. X in vseh ostalih okoliščin primera. Za dovoljeno nujno pot je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo in ne kakršnokoli drugo vrednost zemljišča, in o tem je pravilno odločeno.

11. Pritožbeno sodišče glede določitve nujne poti po varianti I. preko parc. št. K k.o. X, last I.B., ki jo izpostavlja pritožba nasprotnega udeleženca ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločalo v okviru predloga predlagateljic, tega pa glede nepremičnine I.B. predlagateljici nista postavili. Izvedenec je sicer kot eno izmed variant predstavil to, vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje. Načelo sorazmernosti in čim manjše obremenitve tuje nepremičnine z določitvijo poti, kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, ni kršeno.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe predlagateljic o stroških izvedeništva, ki bi jih naj po nepotrebnem povzročil nasprotni udeleženec, saj o tem s predmetnim sklepom ni bilo odločeno. Zgolj v pojasnilo pa po določbi 146. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) v postopku za dovolitev nujne poti trpi stroške predlagatelj, ki mora sam trpeti svoje stroške in ne glede na izid postopka povrniti nasprotnim udeležencem stroške.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP). Pri tem tudi ni zaslediti kršitev, na katere mora ob pritožbenem preizkusu pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP).

14. Ker predlagateljici s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 37. člena ZNP).

Op. št. (1) : Juhart, M. in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 462.