Jedro

Ustanovitev nujne poti na solastni stvari je izključena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi predlagateljic delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „ I. Nujno pot peš hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist parcel št. 64/0, 65/1, 66/1, 92/1, 94/0, 95/1, vpisanih v k. o. ..., v solasti predlagateljic, vsake do ½, za dostop do javne poti na parc. št. 1111/3, k. o. ..., v lasti Mestne občine ..., se določi preko parc. št. 62/2, k. o. ..., v lasti nasprotnega udeleženca do celote, na način razviden iz skice na strani št. 7 dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 21. 6. 2011 (list. št. 80 spisa).

II. Predlagateljici morata nasprotnemu udeležencu plačati nadomestilo v znesku 3.525,50 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Skica na list. št. 80 spisa je sestavni del tega sklepa.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je nujno pot peš hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist šestih parcel v solasti predlagateljic, vsake do ½, za dostop do javne poti na parc. št. 1111/3, k. o. ..., v lasti Mestne občine ..., določilo preko parc. št. 63/4, k. o. ..., v solasti nepravdnih strank, vsake do 1/3, in preko parc. št. 62/2, k. o. ..., v lasti nasprotnega udeleženca do celote. Hkrati je predlagateljicama naložilo, da morata nasprotnemu udeležencu plačati nadomestilo v znesku 5.182,10 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljic in nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Odločilo je, da predlagateljici sami krijeta svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožilstvo) vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča druge stopnje izpodbija v delu o določitvi nujne poti preko nepremičnine parc. št. 63/4, k. o. ..., ki je v solasti nepravdnih strank, vsake do 1/3, in glede obveznosti predlagateljic plačati denarno nadomestilo za določitev nujne poti preko parc. št. 63/4 v znesku 1.656,60 EUR z obrestmi. Navaja, da odločitev sodišča druge stopnje o dovolitvi nujne poti po solastnem zemljišču nepravdnih strank odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (VS SRS II Ips 21/84 z dne 17. 5. 1984(1)) in višjega sodišča (VSL II Cp 3600/2009 z dne 13. 1. 2010). Poudarja, da sta predlagateljici predlagali ustanovitev nujne poti peš hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili od javne ceste čez parcelo nasprotnega udeleženca št. 62/2 do parc. št. 63/4. Ustanovitev nujne poti je bila predlagana za (dostop na) vsa stavbna zemljišča v solasti predlagateljic in tudi za parc. št. 63/4 (ki je v solasti tudi nasprotnega udeleženca). Sodišče pa je nujno pot določilo tako, da poteka od javne ceste po že obstoječi poti na parceli nasprotnega udeleženca št. 62/2, nato pa preko solastne parcele nepravdnih strank št. 63/4 do šestih parcel v solasti predlagateljic. To pomeni, da je nujno pot določilo tudi v breme parc. št. 63/4, v solasti nepravdnih strank, česar pa predlagateljici nista predlagali (kot protispisno izhaja iz 7. točke izpodbijanega sklep). V nadaljevanju poudarja, da je nujna pot stvarna služnost, ki je po vsebini stvarna pravica lastnika, da za potrebe svoje gospodujoče nepremičnine izvršuje določena dejanja na tuji služeči nepremičnini ali zahteva od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini, in da je v prej navedeni zadevi II Ips 21/84 že bilo sprejeto stališče, da solastnik ne more zahtevati ustanovitve stvarne služnosti hoje in vožnje po solastni stvari, ki je v naravi pot, saj v takem primeru ne gre za tujo stvar. Zaradi nepravilne uporabe prvega odstavka 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je sodišče z določitvijo nujne poti preko solastnega zemljišča nepravdnih strank nepravilno uporabilo določbi 88. in 89. člena SPZ. Posledično je sodišče materialnopravno zmotno predlagateljicama naložilo tudi plačilo nadomestila za uporabo nujne poti preko solastne parcele nepravdnih strank. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Uvodoma velja pojasniti, da Vrhovno sodišče pritrjuje tezi tožilstva, da je sodišče druge stopnje v sklepu (delno) napačno povzelo vsebino predloga za določitev nujne poti, vendar to za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno. Zato zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Tožilstvo nepravdnemu sodišču (prve in) druge stopnje očita, da je materialnopravno zmotno dovolilo nujno pot (tudi) po solastnem zemljišču nepravdnih strank.

8. Nujna pot, čeprav je v SPZ urejena v poglavju o sosedskem pravu, v bistvu predstavlja posebno obliko stvarne služnosti in zanjo veljajo enaka pravila kot za ostale stvarne služnosti. Stvarna služnost je po svoji vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari. Za tujo stvar pa ne gre, če je potencialni služnostni upravičenec oziroma imetnik nujne poti sam solastnik služečega zemljišča. Zato je ustanovitev stvarne služnosti oziroma nujne poti na solastni stvari že pojmovno izključena. Ob tem velja še dodati, da ima vsak solastnik pravico do (so)posesti solastne stvari, in da soposest solastniki lahko izvršujejo tudi hkrati, če je to glede na naravo solastne stvari mogoče (na primer posest poti ali športnega igrišča). Tako je, če je več solastnikov parcele, po kateri poteka pot, vsak solastnik upravičen to pot uporabljati kot bi bil izključni lastnik te poti, ker to izhaja že iz narave solastne stvari. Zato je stališče sodišča druge stopnje, da je nujno pot mogoče dovoliti tudi na zemljišču v solasti nepravdnih strank, materialnopravno zgrešeno(2).

9. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej utemeljena. Vrhovno sodišče je zato pravnomočni sklep ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP) in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa, pri čemer je tej odločitvi skladno v proporcionalnem delu znižalo tudi denarni znesek nadomestila, naloženega v plačilo predlagateljicama.

Op. št. (1): Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. II/84, str. 24-26. Op. št. (2): Primerjaj drugi odstavek 89. člena SPZ.