Jedro

Smisel ureditve instituta kapitalskega nadomestnega posojila je v tem, da se prepreči odlašanje s postopki zaradi insolventnosti na račun upnikov družbe. Ko je enkrat podana insolventnost družbe, so organi družbe tako ali tako zavezani k določenim ukrepom v skladu z določili ZFPPIPP, prav tako interesi upnikov v tem trenutku prevladajo nad interesi družbenikov družbe. Pred stanjem insolventnosti družbe pa so družbeniki tisti, ki so gospodarji njene pravne usode in so zaradi možnosti seznanjenosti z razmerami v družbi v boljšem položaju kot njeni upniki. Ta privilegiran položaj lahko prav s kapitalskim nadomestnim posojilom neupravičeno izrabijo na račun upnikov, ki jih je zakonodajalec zato z ureditvijo v ZGD-1 v okoliščinah gospodarske krize družbe posebej zaščitil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo tretjič. Ugodilo je tožbenemu zahtevku za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko iz naslova Pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 18. 11. 2009 v višini 1,591.248,67 EUR. Posledično je ugotovilo neobstoj ločitvene pravice tožene stranke iz naslova Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 18. 11. 2009, sklenjenega v notarskem zapisu, opr. št. SV 1089/09, na določenih poslovnih deležih, katerih imetnica je bila tožeča stranka. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožeči stranki v višini 90.757,11 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pravdnima strankama je naložilo, da sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega in vseh predhodnih postopkov tožene stranke.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017) 14. 9. 2017; zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7. Revizijsko sodišče je svojo odločitev oprlo na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Tožena stranka je s tožečo stranko dne 18. 11. 2009 sklenila Pogodbo o kratkoročnem posojilu v višini 1,591.248,67 EUR in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sklenjen v notarskem zapisu z opr. št. SV 1089/09. - V trenutku sklenitve pogodbe in sporazuma iz prejšnje alineje je bila tožena stranka delničarka tožeče stranke, in sicer je bila v kapitalu udeležena s 27,5595 %.

- Tožeča stranka na dan 18. 11. 2009 ni bila nelikvidna, saj je likvidnost zagotovilo zadevno posojilo. Sredstva, ki jih je tožeča stranka pridobila na podlagi posojila, so bila porabljena za plače delavcev. Delavci so napovedali stavko, če do 19. 11. 2009 ne bi prejeli plač. V kolikor tožena stranka tožeči ne bi zagotovila sredstev s posojilom in si tožeča stranka ne bi zagotovila drugega vira priliva za plače, ne bi mogla poravnati obveznosti do delavcev.

- Tožeča stranka je poslovno leto 2008 zaključila z izgubo 4,583.860,00 EUR. Do 18. 11. 2009 je poslovala s tekočo izgubo v višini 3,693.757,00 EUR. Obseg prodaje se je leta 2009 še dodatno zmanjšal, prišlo je tudi do zaostankov v plačevanju bančnih posojil in obveznosti do dobaviteljev.

- Na dan 18. 11. 2009 je bila tožeča stranka podkapitalizirana. Za dosego kapitalske ustreznosti bi morala povečati osnovni kapital za 2,702.873,60 EUR. Izguba tekočega leta je skupaj s prenesenimi izgubami presegala polovico osnovnega kapitala, zaradi česar je bila tožeča stranka po tem kriteriju prezadolžena. Ni pa bila prezadolžena po kriteriju vrednosti premoženja glede na vrednost obveznosti.

- Tožeča stranka je imela na dan 18. 11. 2009 zapadle obveznosti do dobaviteljev in finančne obveznosti za kredite v skupni višini 24,547.211,19 EUR ter je s plačilom več kot polovice (55,43 %) teh obveznosti zamujala za več kot 60 dni. Evidentirana je bila bančna izvršba za neporavnane obroke zapadlih anuitet v znesku 791.404,66 EUR.

- Delničarjem, upravi in nadzornemu svetu tožeče stranke je bilo avgusta 2009 znano, da je tožeča stranka pred insolventnostjo in jo je zato treba sanirati. Dva meseca pred sklenitvijo sporne posojilne pogodbe je bilo nadzornemu svetu jasno, da je poslovni model tožeče stranke nevzdržen, zaradi česar bi bilo treba upravi družbe naložiti izdelavo načrta finančnega prestrukturiranja. Na dan 19. 10. 2009 je nadzorni svet podal oceno, da bo tožeča stranka najkasneje v mesecu decembru 2009 insolventna, saj 30-odstotni upad prodaje ne generira dovolj denarnega toka za servisiranje finančnih obveznosti. Dva dni pozneje (slab mesec pred sklenitvijo posojilne pogodbe) je bilo nadzornemu svetu tožeče stranke znano, da največji kupec tožeče stranke ne želi več sodelovati z upravo tožeče stranke in da se bo v roku tedna dni začel umikati iz tožeče stranke.

- Tožeči stranki v trenutku sklenitve posojilne pogodbe banke niso bile pripravljene odobriti novih kreditov.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja posojilo tožene stranke tožeči stranki opredelili kot kapitalsko nadomestno posojilo po četrtem odstavku 227. člena v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Tožeča stranka se je namreč v času prejetega posojila nahajala v gospodarski krizi in je potrebovala dodaten kapital, tožena stranka pa ji je namesto tega v kritičnem obdobju zagotovila posojilo. Zakonska ureditev jasno predvideva, da v tem primeru v stečajnem postopku ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila, posledično pa tudi ne obstaja ločitvena pravica na poslovnih deležih tožeče stranke, na katerih je tožena stranka z zastavno pravico zavarovala svojo terjatev do tožeče stranke za vrnitev posojila.

9. Z revizijo tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje zagrešili pri presoji okoliščine, ali bi bila družba v trenutku prejema posojila sposobna vire financiranja pridobivati na finančnih trgih po običajnih tržnih pogojih. Sodišči naj tekom postopka za takšen zaključek ne bi izvedli relevantnih dokazov, poleg tega naj bi bili razlogi za zaključke sodišč iz hipotetičnega testa kreditne sposobnosti nejasni oziroma naj ne bi bili pojasnjeni v sodbah sodišč nižje stopnje. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje v 26. točki obrazložitve njegove sodbe, zakaj je sledilo sklepu izvedenca B. J. Sodišče prve stopnje mu je zastavilo vprašanje o kreditni sposobnosti tožeče stranke v trenutku prejema posojila, tožena stranka pa temu ni nasprotovala, prav tako po predložitvi izvedenskega mnenja ni predlagala zaslišanja izvedenca niti ni predlagala drugega izvedenca. Revizijski očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz tega naslova so zato neutemeljeni. Tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava se nanaša na neustreznost hipotetičnega testa kreditne sposobnosti družbe, saj ga zakonodaja na nobenem mestu izrecno ne ureja. Vrhovno sodišče zato na tem mestu dodaja, da sta sodišči ustrezno zapolnili pravni standard, kdaj se družba nahaja „v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital“. Pri tem je sodišče druge stopnje zaključke sodišča prve stopnje podkrepilo z navedbo dognanj pravne teorije in obstoječe sodne prakse.1 Po stališču revizijskega sodišča bi utegnilo vsako natančnejše zakonsko opredeljevanje meril za uporabo instituta kapitalskega nadomestnega posojila v praksi povzročiti tveganje za njegovo neustrezno izključitev glede na konkretne okoliščine primera. Tudi ne drži revizijska navedba, da je bil institut kapitalskega nadomestnega posojila v nemški zakonodaji v celoti odpravljen – ureditev je bila nekoliko spremenjena in se uveljavlja na drugih pravnih podlagah.2

10. Sodišči prve in druge stopnje naj bi bistveno kršitev določb pravdnega postopka zagrešili tudi s tem, da nista utemeljili, zakaj naj razmerja med delničarji ne bi bila relevantna za odločitev o konkretnem primeru. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da ta okoliščina ne more vplivati na odločitev v konkretni zadevi, saj se tudi določba 498. člena ZGD-1 kot odločilna pravna podlaga v tem sporu v ničemer ne dotika vprašanj razmerij med družbeniki. Tako iz obrazložitve sodišča prve kot sodišča druge stopnje izhaja, da sta sodišči v ponovljenem postopku kot odločilno in edino relevantno šteli ugotovitev ekonomsko-finančnega stanja družbe v času prejema posojila, kar nedvomno izključuje relevantnost drugih okoliščin. Sodišče druge stopnje v 10. točki obrazložitve svoje sodbe pojasni, da takšen zaključek temelji na namenu, ki ga je skušal zakonodajalec doseči z ureditvijo instituta kapitalskega nadomestnega posojila. Ker se tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava nanaša na opustitev upoštevanja razmerij med družbeniki, Vrhovno sodišče dodaja, da je zakonodajalec za reševanje težav med delničarji, ki jih tožena stranka pojasnjuje v reviziji, predvidel druge mehanizme (npr. odškodninsko odgovornost, uveljavljenje prenehanja družbe po tretjem odstavku 402. člena ZGD-1). Posledic tovrstnih sporov ne smejo trpeti upniki družbe v korist njenih delničarjev.

11. Tudi revizijski očitek o nasprotju med listinskimi dokazi – izvedenskim mnenjem – in zaključki sodišča druge stopnje glede ugotovljene podkapitaliziranosti in plačilne nesposobnosti tožeče stranke ni utemeljen. Revidentka namreč neskladnost v nadaljevanju pojasnjuje s pojmom prezadolženosti, ki ni sinonim podkapitalizironosti ne plačilne nesposobnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje nedvomno izhaja, da se je družba v trenutku prejetega posojila nahajala v gospodarski krizi, v kateri ji je tožena stranka kot delničar posodila sredstva, katerih vračilo je zavarovala in s tem vso nadaljnje poslovno tveganje te finančne pomoči prevalila na upnike.

12. Revidentka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ugovarja zaključku sodišč prve in druge stopnje, da se je tožeča stranka v času sklenitve posojilne pogodbe nahajala v položaju, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lasten kapital, ker naj bi bilo pri sprejemu takšnega zaključka nepravilno uporabljeno bilančno pravo. Izvedenec naj namreč ne bi upošteval, da je tožeča stranka na dan sklenitve posojilne pogodbe imela možnost zmanjšanja izgube iz naslova rezerv iz dobička in rezervacij. Revizijsko sodišče pri tem pojasnjuje, da oblikovane rezervacije ne tvorijo lastnega kapitala družbe, temveč so del dolžniškega kapitala.3 Četudi bi se pri izračunu podkapitaliziranosti na dan 18. 11. 2009 že upoštevale rezerve iz dobička, pa so te znašale 1,233.642,00 EUR, kar ne bi vplivalo na pravilnost zaključka sodišč prve in druge stopnje o finančnem položaju tožeče stranke na ta dan.

13. Z revizijo tožena stranka razlog zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi z razlogom, da naj bi bilo institut kapitalskega nadomestnega posojila mogoče uporabiti samo za posojilo, dano v stanju insolventnosti posojilojemalca. Glede tega očitka revizijsko sodišče pritrjuje pojasnilom sodišča druge stopnje v 15. točki obrazložitve njegove sodbe in dodaja, da je smisel ureditve instituta kapitalskega nadomestnega posojila prav v tem, da se prepreči odlašanje s postopki zaradi insolventnosti na račun upnikov družbe. Ko je enkrat podana insolventnost družbe, so organi družbe tako ali tako zavezani k določenim ukrepom v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prav tako interesi upnikov v tem trenutku prevladajo nad interesi družbenikov družbe. Pred stanjem insolventnosti družbe pa so družbeniki tisti, ki so gospodarji njene pravne usode in so zaradi možnosti seznanjenosti z razmerami v družbi v boljšem položaju kot njeni upniki. Ta privilegiran položaj lahko prav s kapitalskim nadomestnim posojilom neupravičeno izrabijo na račun upnikov, ki jih je zakonodajalec zato z ureditvijo v ZGD-1 v teh okoliščinah posebej zaščitil. 14. Revidentka navaja, da je ureditev kapitalskega nadomestnega posojila neustrezna pri pravnoorganizacijski obliki delniške družbe in naj bi celo nasprotovala ustavnemu načelo svobodne gospodarske pobude ter pravu družb Evropske unije. Očitek zakonodajalcu utemeljuje z idejo o bistvu delniške družbe, v kateri ima delničar praviloma le naložbeni interes, zaradi česar ga ni mogoče siliti k nobenim dodatnim denarnim dajatvam v družbo. Slednje sicer drži, ni pa to v nasprotju z idejo kapitalskega nadomestnega posojila. Tudi tega posojila delničarju – toženi stranki – ne bi bilo treba zagotoviti, vendar se je zavedal tveganja izgube celotne naložbe, če bi se nad družbo začel stečajni postopek, kot so kazale okoliščine in razvoj dogodkov v družbi. Bojazen je bila utemeljena, saj se je družba pozneje res znašla v stanju insolventnosti. Z zagotovitvijo posojila in zavarovanja za njegovo vračilo bi tožena stranka ob odsotnosti ureditve kapitalskega nadomestnega posojila tožeči stranki za nekaj časa zagotovila nadaljnje poslovanje, pri katerem bi bil položaj upnikov ob nadaljevanju obstoječega trenda slabega poslovanja le še bolj ogrožen (vedno slabši), interes delničarja (kreditodajalca – tožene stranke) pa zavarovan z izničenjem tveganja izgube posojenih sredstev. S tem bi si lahko torej delničar zaradi poznavanja okoliščin v družbi neupravičeno zagotovil netvegano pozicijo za primer reševanja obstoječega vložka v družbi, ki bi jo plačali njeni upniki. Neutemeljen je očitek, da imajo delničarji le naložbeni interes v družbi, saj prav konkreten primer kaže, da temu ni nujno tako; zakonodajalec pa je moral ustrezno urediti tudi kavtele za tovrstna tveganja.4

15. V reviziji se tožena stranka obširno sklicuje na ameriško sodno prakso glede kapitalskih nadomestnih posojil, ki pa je naši ureditvi prava družb vsebinsko tako tuja, da revizijsko sodišče argumentov v pojasnjenih sodnih odločbah ni moglo šteti kot relevantnih za odločanje v konkretni zadevi.

16. Revidentka pritožbenemu sodišču očita kršitev določil pravdnega postopka, ker ni odločilo o predlogu za prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče. Revizijski očitek je neutemeljen, saj imajo stranke v teh primerih na razpolago drug procesni institut (67. člen ZPP).

17. Glede na navedeno razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani; zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

18. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, sama krije stroške revizije (II. točka izreka).

1 Dr. Saša Prelič, Posojilo družbe družbeniku – kapitalsko posojilo?, Podjetje in delo, št. 5/2010, str. 896. Glej 9. in 15. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v tej zadevi. 2 Več Dr. Peter Podgorelec, Sodobni trendi v razvoju prava d.o.o. in izzivi za ZGD-1, Podjetje in delo, št. 3-4/2009, str. 572-573. Prim. Dr. Mathias Habersack v Dr. Ulmer Peter, Dr. Habersack Mathias, Dr. Löbbe Marc, GmbHG – Gesetz betreffend die Gesellschaften mit beschränkter Haftung Großkommentar, Band II, 29-52, Mohr Siebeck, Tübingen, 2014, § 30, r. št. 120. 3 Dr. Marijan Kocbek v Dr. Šime Ivanjko, Dr. Marijan Kocbek, Dr. Saša Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, Druga, dopolnjena in predelana izdaja, Univerza v Maribor, Pravna fakulteta, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 254. Glej tudi odločbo VS RS III Ips 35/2017 z dne 19. 2. 2019. 4 Pred izrecno ureditvijo tega instituta za d. d. se je v praksi postavljalo vprašanje o smiselni uporabi instituta kapitalskega nadomestnega posojila tudi za d.d., kar je zlasti spodbujala nemška sodna praksa – ta je takrat kljub neurejenosti tega instituta v delniškem pravu v mnogih primerih institut smiselno razširila tudi na d. d. in kontrolne delničarje. Dr. Marijan Kocbek v Dr. Marijan Kocbek (redaktor), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2., dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, 1. knjiga, 1. do 252. člen, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 751.