Jedro

Ker je bil tožnik v spornem obdobju hudo telesno in duševno bolan, mu ni mogoče očitati, da se izobraževanja, na katerega da je napotila tožena stranka, ni udeležil iz neutemeljenih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 (I. tč. izreka); ugotovilo je, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje z dnem 29. 12. 2009 ni prenehalo in še vedno traja (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove na delo, mu za obdobje od 29. 12. 2009 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračuna vsa zapadla bruto nadomestila plače, odvede prispevke in davke ter nato tožniku izplača neto nadomestila plače za čas od 29. 12. 2009 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto nadomestila plače; ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 29. 12. 2009 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, vse v roku 8 dni (III. a) tč. izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja (III. b) tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodbe dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.502,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je napačen zaključek sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnik svoje obveznosti kršil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožnik se je zagotovo zavedal, da z izostankom s strokovnega usposabljanja krši obveznosti iz delovnega razmerja, ter da utegne kršitev imeti določene posledice. Tožena stranka ne oporeka strokovnosti sodne izvedenke, izpostavlja pa, da je slednja mnenje podala zgolj na podlagi določenih podatkov iz spisa in psihiatričnega pregleda tožnika, ni pa upoštevala izpovedb prič, ki so njene zaključke ovrgle. Tožnik je tako po prvem dnevu izobraževanja odšel do psihiatra, nato pa z njegovim potrdilom na sedež tožene stranke, kjer je govoril tako s tajnico A.A. kot s AB.. Oba sta mu razložila, da izostanek z izobraževanja pomeni kršitev, kar pomeni, da se je tožnik gotovo zavedal, da krši obveznosti iz delovnega razmerja. Kljub temu se je odločil, da izobraževanja ne bo obiskoval. Tožnik v nobenem primeru ni mogel misliti, da je s pojasnilom in zdravniškim izvidom svojo odsotnost zadosti obrazložil oz. opravičil. Prvo izobraževanje je tožnik uspešno opravil. Nedvomno se je zato tudi pri obravnavanem usposabljanju zavedal, kakšne so njegove obveznosti, ter da izostanek z izobraževanja predstavlja kršitev. Ne drži zaključek sodišča, da je tožnik svojo obveznost skušal opraviti, vendar tega ni zmogel. Tožnik se je usposabljanja udeležil le prvi dan, tedaj pa se samo usposabljanje dejansko niti še ni začelo. Pa vendar se je tožnik takoj odločil, da tega ne zmore, in da izobraževanja ne bo več obiskoval. O trudu bi lahko govorili le, če bi tožnik obiskoval vsaj predavanja, četudi kasneje izpita ne bi opravil. Tožena stranka je od tožnika upravičeno pričakovala določeno prizadevanje za pridobitev dodatnih znanj, saj je konec koncev šlo za ohranitev njegove lastne zaposlitve. Takšnega prizadevanja tožnik ni pokazal. Psihiater tožnika ni napotil k osebnemu zdravniku, da bi mu odprl bolniški stalež, niti mu ni predlagal pregleda pred invalidsko komisijo, kar bi, če bi bil tožnik res tako nesposoben za vsakršno delo, lahko in moral storiti. Tožnikove intelektualne sposobnosti so ustrezne, tedaj pa je bil tudi povsem priseben in prišteven, zato se je kršitve zagotovo zavedal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Če pogodbo o zaposlitvi izredno odpoveduje delodajalec, mora on dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 28. 12. 2009 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 3. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR. Tožniku je očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko se v obdobju od 17. 11. 2009 do 27. 11. 2009 neupravičeno ni niti enkrat udeležil strokovnega usposabljanja za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije varnostnika, na katerega je bil napoten s strani delodajalca, ter da v obdobju od 17. 11. 2009 do 27. 11. 2009 devet dni zaporedoma neupravičeno ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo: - da je bil tožnik v spornem času doma na čakanju, - da se je usposabljanja sicer želel udeležiti, vendar se ga iz zdravstvenih razlogov ni bil sposoben udeležiti; - da je toženo stranko dne 17. 11. 2009 tudi obvestil, da se izobraževanja ni sposoben udeležiti, pri čemer ji je želel predložiti tudi potrdilo psihiatra.

Sodišče prve stopnje je osebnostni profil tožnika pridobilo s pomočjo sodne izvedenke doc. dr. A.C., dr. med., ki je pojasnila, da je tožnik zelo vesten človek, ki se poskuša izogniti vsaki napaki, vendar delovnih in učnih obveznosti ne zmore. Je hudo telesno in duševno bolan. Izvedenka je pojasnila tudi, da bi bil tožnik zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja od 17. 11. 2009 do 27. 11. 2009 upravičen do bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je glede prve kršitve sicer zaključilo, da je tožnik zagotovo huje kršil obveznost iz delovnega razmerja, ker se ni udeležil strokovnega usposabljanja, da pa tožena stranka ni dokazala, da je to storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S takšnim materialnopravnim zaključkom pritožbeno sodišče sicer ne soglaša popolnoma. Glede na ugotovljeno dejansko stanje namreč ni mogoče zaključiti, da je tožnik sploh kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je glede na izvedeniško mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke doc. dr. A.C., ki mu tožena stranka tudi v pritožbi ne oporeka, pravilno ugotovilo, da se tožnik izobraževanja ni mogel udeležiti iz utemeljenih razlogov (ker je bil v spornem času hudo telesno in duševno bolan). Glede na takšno situacijo je jasno, da se tožnik izobraževanja upravičeno ni udeležil in zato tudi ni kršil nobene obveznosti iz delovnega razmerja. Upoštevajoč navedeno je presoja o obliki krivde nepotrebna, pritožbeno sodišče pa tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se na to nanašajo, saj niso pravnorelevantne (360. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je materialnopravno pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala niti druge tožniku očitane kršitve. Tožnik ni prišel na delo, ker je bil doma na čakanju, izobraževanja pa se ni udeležil iz upravičenih razlogov. Tožnik je izpolnil svojo dolžnost obvestitve, saj je toženi stranki takoj dne 17. 11. 2009 sporočil razlog za svojo odsotnost. Dejanski stan, kot ga opredeljuje 3. alineja 1. odst. 111. čl. ZDR, ni podan, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga ni zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno vprašanje o tem, ali je psihiater tožnika v spornem času napotil k osebnemu zdravniku, da bi mu odprl bolniški stalež oz. predlagal pregled pred invalidsko komisijo, ni relevantno, saj je bilo tožnikovo zdravstveno stanje ugotovljeno s pomočjo sodne izvedenke v tem sporu. Njenim izsledkom pa tožena stranka ne oporeka. Tožena stranka izpostavlja zgolj, da je izvedenka mnenje podala izključno na podlagi določenih podatkov iz spisa in psihiatričnega pregleda tožnika, ni pa upoštevala izpovedb prič, ki so njene zaključke ovrgle. Ker so takšne navedbe pavšalne, saj tožena stranka ne pove, katerih izpovedb prič oz. česa konkretnega izvedenka ni upoštevala, jih pritožbeno sodišče niti ni moglo preveriti. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).