Jedro

Tožnik ni huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko se ni udeležil izobraževanja, na katerega ga je napotila tožena stranka, saj razlog za izostanek ni bil neupravičen.

Prav tako ni bila storjena kršitev, ki se tožniku očita po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta odpovedni razlog je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Bistveno pri tej kršitvi je torej, da delavec delodajalca ne obvesti o razlogu za svojo odsotnost. Ali je odsoten upravičeno ali ne, ni pomembno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (pravilno: ugotovilo nezakonitost) z dne 28. 12. 2009, ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 29. 12. 2009 ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove na delo, mu za obdobje od 29. 12. 2009 do reintegracije v delovno razmerje obračuna vsa zapadla bruto nadomestila in plače, odvede prispevke in davke in tožniku izplača neto nadomestila plače za čas od 29. 12. 2009 do vzpostavitve delovnega razmerja ter ga prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 29. 12. 2009 dalje do reintegracije v delovno razmerje. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se strinjalo z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko se ni udeležil izobraževanja, na katerega ga je napotila tožena stranka, huje kršil obveznost iz delovnega razmerja, da pa slednja ni dokazala, da je to storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, zaradi česar je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zaključilo je, da tožnik sploh ni kršil obveznosti iz delovnega razmerja, saj se izobraževanja ni mogel udeležiti iz upravičenih razlogov, ker je bil v tem času hudo telesno in duševno bolan. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, je bila po mnenju sodišča druge stopnje končna odločitev pravilna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je bil tožnik v obravnavanem času prišteven in se je zavedal svojih dejanj. Vedel je, da neudeležba na izobraževanju predstavlja kršitev delovnih obveznosti, kar mu je bilo pojasnjeno tudi tedaj, ko je k toženi stranki prinesel potrdilo psihiatra. Tožnik v času trajanja izobraževanja ni bil v bolniškem staležu oziroma opravičeno odsoten z dela zaradi bolezni, niti ni bil s tem namenom napoten k svojemu osebnemu zdravniku. Tožena stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je tožnikovo odsotnost štela za neupravičeno, saj sama ni pristojna za ugotavljanje hude telesne in duševne bolezni oziroma za odobritev bolniškega staleža. Sodišče toženi stranki očita nepoznavanje dejstev, ki so se ugotovila šele tekom predmetnega individualnega delovnega spora, ki pa jih tožena stranka tedaj še ni mogla poznati, saj zdravniki tožnika niso napotili na nobeno zdravljenje. Ker odločitev osebnega zdravnika oziroma komisije velja le za naprej, tožnik v obravnavanem primeru ni bil opravičeno odsoten z dela. Podana je hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, tožnikovo kršitev pa je treba šteti za naklepno oziroma najmanj za storjeno iz hude malomarnosti, saj se izobraževanja ni udeležil navzlic temu, da je vedel, da mu pristojni osebni zdravnik ni odobril bolniškega staleža. 4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) izhaja, da: - je bil tožnik s strani tožene stranke poslan na izobraževanje za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije varnostnik – čuvaj, ki je trajalo od 16. 11. 2009 do 27. 11. 2009, - se je tožnik udeležil usposabljanja zgolj prvi dan, t.j. 16. 11. 2009, je tožnik drugi dan izobraževanja (17. 11. 2009) odšel k svojemu psihiatru, ki je v zdravniškem potrdilu napisal, da tožnik ne razpolaga z zadostno učno sposobnostjo, - je tožnik istega dne odnesel potrdilo psihiatra na sedež tožene stranke, kjer ga niso hoteli vzeti in povedal, da izobraževanja ne zmore, - da je bil tožnik v spornem času hudo telesno in duševno bolan, - je tožena stranka tožniku dne 28. 12. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko se v obdobju od 17. 11. 2009 do 27. 11. 2009 neopravičeno ni udeležil strokovnega usposabljanja (razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) in ker v obdobju od 17. 11. 2009 do 27. 11. 2009 devet dni zaporedoma neopravičeno ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR).

5. Glede na zgoraj navedene dejanske zaključke revizijsko sodišče soglaša z materialnopravno ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da tožnik ni huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko se ni udeležil izobraževanja, na katerega ga je napotila tožena stranka, saj razlog za izostanek ni bil neupravičen. Na podlagi izvedeniškega mnenja psihiatrinje dr. Š. je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnik v tistem času hudo telesno in duševno bolan. Zaradi tega tožnik ni storil kršitve, ki mu je bila očitana po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

6. Prav tako ni bila storjena kršitev, ki se tožniku očita po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta odpovedni razlog je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Bistveno pri tej kršitvi je torej, da delavec delodajalca ne obvesti o razlogu za svojo odsotnost. Ali je odsoten upravičeno ali ne, ni pomembno (1). V obravnavanem primeru je tožnik toženo stranko osebno obvestil, da se izobraževanja ni sposoben udeležiti in ji želel predložiti tudi potrdilo svojega psihiatra, ki pa ga tožena stranka ni sprejela.

7. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 105/2012 z dne 5. 11. 2012