Jedro

Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pisarniški referent, ker ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti na tem delovnem mestu, v zvezi s čim je bil tudi predhodno pisno opozorjen. Neizvrševanje pogodbenih obveznosti in upiranje izvajanju nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ter vztrajanje pri izvajanju nalog po predhodno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (ki ni več veljala) predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 20. 10. 2006 in da pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko ni prenehalo po izteku 30-dnevnega odpovednega roka in še traja za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo in mu vpisati delovno dobo za čas od 21. 11. 2006 do ponovnega sprejetja na delo in mu za isti čas plačati plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodba ni obrazložena in da ni odločeno o vseh tožbenih zahtevkih. Sodišče se je osredotočilo zgolj na obstoj pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki podpisali 23. 9. 2004 in zavzelo stališče, da je delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko v celoti odvisno od obstoja veljavnosti navedene pogodbe, čemur ni tako. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko traja že najmanj 30 let in da je nastalo na povsem drugi pravni podlagi. Tožnik je jasno opisal okoliščine, v katerih je dne 23. 9. 2004 podpisal pogodbo o zaposlitvi proti svoji volji. Sodišče tako ni upoštevalo dejstva, da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 ni nikoli stopila v veljavo, ker ni bila nikoli realizirana. Zato je delovno razmerje teklo izključno po določbah pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004, zaradi česar bi sodišče moralo odločiti tudi o tožbenem zahtevku za reintegracijo v delovno razmerje, vendar o tem zahtevku sploh ni odločilo. Tožena stranka ni bila upravičena od tožnika zahtevati izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal 23. 9. 2004 in ga je vezala zgolj pogodba o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004, katere pa ni kršil in ni ravnal v nasprotju z njo. Zato je materialno-pravno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2006 nezakonita in sodba sodišča prve stopnje v tem pogledu nepravilna in nezakonita. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik v mesecu septembru 2006 s svojim ravnanjem odklonil delo na delovnem mestu pisarniški referent I. Tožeča stranka in tožnik, zaslišan kot stranka, sta dovolj natančno prikazali stanje tekom septembra 2006 in tudi z dne 22. 9. 2006. Tožnik zaradi slabe organizacije in slabega pristopa tožene stranke ni mogel začeti z delom na delovnem mestu pisarniški referent in ni odklonil dela. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi N.D., da je tožnik odklonil delo, ko niti ne pove, oziroma konkretizira besed in dejanj, ki naj bi predstavljale odklonitev. Navedbe priče I.V. za odločitev o tem, ali je tožnik odklonil delo, sploh niso pomembne, saj le-ta priča ni bila neposredno navzoča pri pogovorih med pričo N.D. in tožnikom. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je mogoče zaključiti, da je treba verjeti tožniku in ne priči N.D.. V kolikor bi sodišče ravnalo drugače, bi moralo okoliščine, dejstva in indice, zaradi česar tožniku ne verjame in verjame priči N.D. natančno in dosledno opisati, kar pa ni storilo. Sodišče tudi ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in tega v sodbi ni obrazložilo. Tožeča stranka je predlagala, da tožena stranka predloži opisa delovnih mest za pisarniškega referenta I in pisarniški referent – tehnični režiser, da bi se ugotovilo, da gre v bistvu za povsem enake naloge in obveznosti, česar pa sodišče ni izvedlo. Po določbah ZDR je mogoče odpovedati pogodbo zaposlitvi le tedaj, če je ravnanje pogodbene stranke tako, da dejansko in resno onemogoča nadaljnji obstoj delovnega razmerja in ravnanja delavca povzročijo škodo delodajalcu in ga ovirajo pri nadaljnji dejavnosti, mu povzročajo ovire ter nevšečnosti v delovnem procesu. V konkretnem primeru to ni podano. Zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevkom tožnika, oziroma podredno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je zmotno stališče tožnika, da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 ni nikoli stopila v veljavo, ker ni bila realizirana ter da je zato odpoved pogodbe materialno-pravno nezakonita in ker je sodišče v postopku pod opr. št. 289/2006 pravnomočno odločilo, da je bila odpoved predhodne pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2004 neutemeljena. Zaradi česar naj bi sodišče „jasno sodno odločilo“, da ta pogodba še vedno velja in da „delovno razmerje in vse kar se na to navezuje, velja po tej pogodbi in ne le (samo) pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004“. Od teh pritožbenih navedb je točno samo to, da je sodišče odločilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2004 neutemeljena, kar pa ne pomeni, da je ta pogodba ponovno stopila v veljavo, ker je tožnik kasneje 23. 9. 2004 podpisal in s tem sklenil, sedaj sporno, pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana. S sklenitvijo kasnejše pogodbe je nehala veljati prejšnja. Z odločbo sodišča ni oživela prejšnja pogodba, saj je sodišče le ugotovilo, da je odpoved prejšnje pogodbe neutemeljena. S sklenitvijo nove pogodbe je tožnik prevzel nove obveznosti po novi pogodbi in jih je bil dolžan spoštovati. Ni res, da je tožnik dejansko še naprej opravljal delo po prejšnji pogodbi, kar izhaja tudi iz izpovedi priče N.D., vodje kadrovske službe, ki je bila tožniku nadrejena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. V prvotnem odpravku sodbe je res izpadel stavek, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo za čas od 21. 11. 2006 do ponovnega sprejetja na delo in mu za isti čas plačati plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja, vse v osmih dneh pod izvršbo. To pa je sodišče prve stopnje popravilo z izdajo popravnega sklepa z dne 6. 9. 2007, ki je postal pravnomočen 26. 9. 2007. Zato je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem tožbenem zahtevku in ga v celoti zavrnilo.

Zmotno je stališče tožnika, da pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004, ki je bila tožniku redno odpovedana dne 20. 10. 2006, ni veljavna in zato tudi ni mogla biti zakonito odpovedana. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 podpisana s strani obeh pogodbenih strank in da ni bila nikoli izpodbijana. Dejstvo, da je sodišče v sodnem sporu ugotovilo, da je bila odpoved predhodne pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2004 neutemeljena, na veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 nima nobenega vpliva. Tožnik bi moral namreč posebej v sodnem postopku izpodbijati veljavnost pogodbe z dne 23. 9. 2004, česar pa ni storil. Prejšnja pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana na podlagi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in mu je bila istočasno ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, to je pogodba, ki je bila sklenjena dne 23. 9. 2004, katere odpoved se presoja v tem individualnem delovnem sporu. Višje delovno in socialno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 1505/2006 z dne 31. 5. 2007, ko je presojalo v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2004 s ponudbo nove, pojasnilo, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po 90. členu ZDR že sama sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje prejšnje, ker dve pogodbi med istima strankama ne moreta veljati, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tako je sodišče že v navedenem sporu pojasnilo, da kljub ugotovitvi neutemeljenosti odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi, to ne pomeni, da odpovedana pogodba oživi na podlagi ugotovitve sodišča, kot to zmotno še vedno uveljavlja tožnik. Posebej je tudi izpostavilo, da mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi, česar tožnik ni zahteval, zato velja nova sklenjena pogodba o zaposlitvi, to je pogodba z dne 23. 9. 2004. Tako je zmotno vztrajanje tožnika, da je pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 neveljavna.

Glede na to, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 za delovno mesto pisarniški referent I, je bil dolžan izvajati tudi obveznosti prevzete s to pogodbo in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati, na kateri podlagi je tožnik sklenil delovno razmerje pri toženi stranki pred 30-imi leti. Tožnik, tako kot vsak delavec v delovnem razmerju, je namreč dolžan izpolnjevati obveznosti po veljavni pogodbi o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izpolnjeval obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar izhaja iz izpovedi priče N.D., ki je bila vodja splošno kadrovske službe in nadrejena tožniku. Zakaj je sodišče poklonilo vero izpovedi navedene priče, je tudi ustrezno obrazložilo in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedi te priče. Z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožnik sam izpovedal, da se je vrnil na delovno mesto v A., ker mu po njegovem vodja N.D. ni ustrezno pojasnila, kje je njegova pisarna in katera dela bo opravljal. Da je bila za tožnika zagotovljena pisarna in delo, izhaja tudi iz izpovedi priče I.V.. Iz celotnega izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik ni želel izvajati dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004, temveč je vztrajal, da zanj velja prejšnja pogodba o zaposlitvi ter želel izvrševati le obveznosti po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Tako stališče tožnika pa je materialno-pravno nepravilno, saj kot je bilo že povedano, ga je zavezovala sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004, katero je bil dolžan izvrševati glede na določbe 31. in 32. člena ZDR. Zato sodišču tudi ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka v smeri, kakšne so razlike med opisom del in nalog prejšnjega delovnega mesta in delovnega mesta, za katerega je tožnik imel sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi. Delavec namreč ne more diktirati delodajalcu, katera dela in na katerem delovnem mestu bo opravljal, saj ga zavezuje, tako kot tudi seveda delodajalca veljavna pogodba o zaposlitvi.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih zahteva zakon. Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker ni izpolnjeval obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu pisarniški referent I, v zvezi s čimer je bil predhodno tudi pisno opozorjen. Neizvrševanje pogodbenih obveznosti in upiranje izvajanju nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ter vztrajanje na izvajanju nalog po predhodno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi prav gotovo pomeni kršenje pogodbenih obveznosti, kar predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodb o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Neizvrševanje obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi vsekakor pomeni resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato so pritožbene navedbe, da ni šlo za resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.