Jedro

Upiranje odredbi, da naj delavec prične opravljati delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi, predstavlja utemeljen in hkrati resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 20. 10. 2006, za vrnitev nazaj na delo, za vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas ter za izplačilo neizplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je kljub predhodnemu pisnemu opozorilu še naprej odklanjal delo po pogodbi o zaposlitvi in parkiral svoje vozilo na mestu, namenjenemu invalidom.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču, da je bil tožnik dolžan izpolnjevati delovne obveznosti po veljavni pogodbi o zaposlitvi, da neizpolnjevanje predstavlja kršenje pogodbenih obveznosti in razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje prezrlo, da so bili izvedeni le redki dokazi v njegovo korist, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Tožnik se je ves čas skliceval na spis Pd 289/2006, v katerem je tožena stranka trdila ravno nasprotno, kot v tej zadevi, namreč da dela iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi ni opravljal. Zato so zatrjevanja tožene stranke v nasprotju sama s sabo in ker se o tem sodišče ni izreklo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ta kršitev je po prepričanju revizije podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do vprašanja, kakšno delo naj bi tožnik na delovnem mestu pisarniški referent I sploh opravljal. O tožnikovih trditvah se sodišče ni izreklo in ni ocenilo vseh dokazov skupaj in vsakega posebej. Gre predvsem za trditev, da dve leti od podpisa pogodbe o zaposlitvi do redne odpovedi ni prejel navodil za delo in mu delo po pogodbi o zaposlitvi ni bilo zagotovljeno. Dokaza, da je vedel, kje je njegovo delovno mesto, tožena stranka ni ponudila. Razlogi sodbe glede tega so v nasprotju z izpovedjo priče N. D., saj iz nje ne izhaja, da je tožniku pokazala prostore. Delodajalec je delavcu dolžan zagotoviti delo, tožena stranka pa tožniku dve leti tega ni zagotavljala, ampak je dopuščala, da je še naprej delal na prejšnjem delovnem mestu. Tožnik je delal z računalnikom že na prejšnjem delovnem mestu, zakaj torej ni mogel nadaljevati z delom po novi pogodbi o zaposlitvi v dotedanjih prostorih. Po mnenju revizije zgolj nalog za selitev v drugo pisarno ne pomeni seznanitve z delovnimi nalogami. Katere naj bi bile delovne naloge, ki jih tožnik ni opravil, sodišče ni ugotovilo in tudi tega ne, kakšna navodila je od delodajalca prejel. V zvezi z očitkom, da je parkiral na nedovoljenem mestu pa revizija navaja, da je na parkirišču vladal splošen kaos. S tem se sodišči nista ukvarjali in zato njunih sodb v tem delu ni mogoče preizkusiti. Nista tudi presodili, ali napačno parkiranje predstavlja dovolj resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revident predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da bistvene kršitve niso podane in da tožnik uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze. Pravilno je ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti. V resnici jih ni izpolnjeval zato, ker je bil ves čas prepričan, da nova, podpisana pogodba o zaposlitvi, ni stopila v veljavo, ker ni bila realizirana. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Vezano je na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitek o kršitvi načela kontradiktornosti je neutemeljen. Kršitev naj bi bila podana s tem, da so bili v postopku „izvedeni le redki dokazi v korist tožnika“. Načelo kontradiktornosti je zajeto v 5. členu ZPP, ki v prvem odstavku določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Kršitev tega načela bi lahko pomenila očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni podana. Razlog, da bo bili v korist tožnika izvedeni le redki dokazi je v tem, da jih tožnik ni predlagal. Sodišče je namreč izvedlo vse z njegove strani predlagane (relevantne) dokaze, razen tistih, ki na odločitev ne bi mogli vplivati. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je za ta spor nepomembno, kakšne so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene pred kršitvijo zadnje, kakšna je razlika med opisi delovnih mest in kakšna je bila odločitev v zadevi Pd 289/2006, saj je pogodba o zaposlitvi, ki naj bi jo tožnik kršil, veljala neodvisno od prejšnjih pogodb in neodvisno od končne rešitve spora v navedenem delovnem sporu. Da naj sodišče izvede kakšen drug dokaz (oziroma vpogled v konkretno listino iz zadeve Pd 289/2006), tožnik ni predlagal. 8. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. S tem, da naj bi tožena stranka v zadevi Pd 289/2006 trdila eno, v tem sporu pa diametralno nasprotno, sodišči pa se do tega nista opredelili, očitana kršitev niti ne more biti storjena. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Tožnik med postopkom ni navajal, da naj bi ena od trditev tožene stranke v citirani zadevi dokazovala kakšno odločilno dejstvo v tem delovnem sporu. Zato je od sodišča nerazumno pričakovati, da se bo o taki domnevno nasprotni trditvi izrekalo.

9. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka se očita sodišču tudi v zvezi s kršitvijo nedovoljenega parkiranja. Izpodbijana sodba naj bi o odločilnih dejstvih v zvezi s to kršitvijo ne imela razlogov, zaradi česar naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti. Ker je tožnik s pritožbo napadal odločitev sodišča prve stopnje le v tistem delu, ki se nanaša na odklonitev pričetka dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi in glede navedene kršitve ni navedel ničesar, je razumljivo, da se izpodbijana sodba v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem ni spuščala, s pravnim zaključkom sodišča prve stopnje (da je nadaljnje kršenje, kljub že izrečenemu disciplinskemu ukrepu, dovolj resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi), ki mu tožnik v pritožbi tudi ni nasprotoval, pa je soglašala. Zato sodišče druge stopnje očitane kršitve ni zagrešilo. Bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zoper sodbo sodišča prve stopnje pa v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati.

10. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze skupaj in vsakega posebej. Rezultat tega je obrazložena dokazna ocena, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo. Nestrinjanje tožnika z njo pomeni le poskus uveljavitve nedovoljenega revizijskega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato njegovih navedb v tej smeri revizijsko sodišče ni upoštevalo.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, so naslednje: tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 9. 2004 za delovno mesto referent I na področju zavoda; tožena stranka ga je dne 20. 9. 2006 pozvala, naj prične z delom na delovnem mestu v kadrovski službi z dnem 22. 9. 2006; tožnik se s tem ni strinjal, ampak se je vrnil na prejšnje delovno mesto v avtoparku; tožniku sta bila pisarna in delo zagotovljena; dne 4. 10. 2006 je bil pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi; ker kljub opozorilu z delom ni pričel, je bila dne 20. 10. 2006 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

13. Po 3. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Delavec mora po prvem odstavku 31. člena ZDR vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja delodajalca. Kot izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, je tožnik odklonil opravljanje dela po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi na kraju, ki ga je določil delodajalec. Dejstvo, da je tožena stranka neizpolnjevanje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tolerirala kar dve leti, je sicer nenavadno, ne opravičuje pa delavca, da z izpolnjevanjem po tem, ko je k temu izrecno pozvan, ne prične in tudi ne more imeti za posledico ponovno oživitev prejšnje, odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Upiranje odredbi, da naj delavec prične opravljati delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja utemeljen in hkrati resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.