Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi 285. člena ZPP je dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, sodna praksa pa je zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde).
I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča drugem stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.
1. Pravdni stranki sta sestri in edini zakoniti dedinji po pokojni materi A.A.. Ta je za oporočno dedinjo določila toženko B.B. C.C. je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi, (1) da je oporoka neveljavna, (2) da denarni zneski, ki so bili dvignjeni z zapustničinega računa za časa njenega življenja in znesek, ki ga je podedovala po svoji sestri D.D., predstavljajo darilo B.B. in spadajo v zapuščino po A.A., (3) da solastninski deleži zapustnice na točno naštetih nepremičninah ne spadajo v zapuščino in so last C.C., ter (4) da je oporoka v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala z nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, nična.
2. Sodišče prve stopnje je ugodilo dvema zahtevkoma: ugotovilo je, da denarni zneski predstavljajo zapustničino darilo B.B. in da spadajo v zapuščino ter da je oporoka v delu, v katerem je razpolagano z nepremičninami iz zaščitene kmetije, nična. Ostala dva zahtevka je zavrnilo.
3. Sodišče druge stopnje je odločitev, da denarni zneski predstavljajo darilo S. G. in spadajo v zapuščino, spremenilo tako, da je zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Odločitev o ničnosti oporoke v delu, ki se nanaša na zaščiteno kmetijo, je potrdilo. Razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje pa je zavrnilno odločitev o zahtevku, da solastninski deleži na posameznih nepremičninah ne spadajo v zapuščino in so last C.C. 4. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje (zavrnjen zahtevek, da denarna sredstva spadajo v zapuščino in so darilo zapustnice B.B.) vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi kršitve 285. člena istega zakona, kar v nadaljevanju opredeljuje kot absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč tožnice ni opozorilo na nesklepčnost tožbe oziroma na napačno formulacijo tožbenega zahtevka, drugostopenjsko sodišče pa te pomanjkljivosti ni odpravilo, pač pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, s čimer je tožnici odvzelo možnost obravnavanja. Drugostopenjska sodba je bila tako za tožnico presenečenje, še posebej, ker toženka ni nikoli uveljavljala nesklepčnosti in je sodišče druge stopnje to vprašanje načelo samo, tožba pa tudi po presoji sodišča prve stopnje ni bila nesklepčna, saj je zahtevku ugodilo. Poudarja, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da mora biti stranka zato, da lahko izkoristi svojo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo za odločilna, da mora sodišče zadevo preizkusiti po vseh pravnih podlagah, ki bi lahko prišle v poštev, in da mora, če je dejansko stanje pomanjkljivo, stranko spodbuditi k dopolnitvi in k odpravi nesklepčnosti. Opozarja še na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 42/2013, v kateri je zavzeto stališče, da mora sodišče v okviru nalog iz 285. člena ZPP razkriti svoj pravni pogled na zadevo in opozoriti stranke na možnost drugačne pravne kvalifikacije ter jo spodbuditi k dopolnitvi trditev; s tem, ko razkrije svoj pravni pogled na zadevo, sodišče v diskurzu s pooblaščencem razkrije tudi vprašanje morebitne nesklepčnosti in pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka. Če bi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z navedenim, bi bila nesklepčnost odpravljena. Posebej poudarja, da je v isti odločbi sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o zahtevku za izločitev deleža posameznih nepremičnin iz zapuščine in za ugotovitev, da je njihova (so)lastnica tožnica, prav zato, da bi se odpravila nesklepčnost zahtevka. Izpodbijana odločitev je zato v protislovju s pravkar navedeno.
5. Toženka je na tožničino revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne. Po njenem prepričanju procesne kršitve ni bilo. Vsaka nesklepčnost ni odpravljiva in vsaka sodba o zavrnitvi nesklepčnega zahtevka ni sodba presenečenja. V konkretnem primeru ne gre za sodbo presenečenja, ker dejstva, ki so podlaga za odločitev o zahtevku, jasno izhajajo iz Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in bi morala tožeča stranka ob zadostni skrbnosti na ta dejstva pomisliti. Na to je pritožbeno sodišče v 9. točki obrazložitve tudi opozorilo. Sodna praksa (na primer sodba II Ips 642/2009) razlikuje odpravljivo nesklepčnost od neodpravljive in v konkretnem primeru je nesklepčnost neodpravljiva. V takih primerih bi njena sanacija presegla dolžno materialno procesno vodstvo ter bi sodišče s spodbujanjem stranke k spremembi istovetnosti zahtevka prekršilo dolžnost nepristranskosti sojenja in s tem porušilo ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi.
6. Revizija je utemeljena.
7. Tožničin tožbeni zahtevek se je glasil: »Ugotovi se, da so sredstva, ki so bila dvignjena ali prenakazana z računov, ki jih je imela pokojna A.A. pri Banki .... ali s hranilnih knjižic, ki jih je imela pokojna pri isti banki, in sicer dne 13. 3. 2001 znesek 3.000.000,00 SIT, dne 5. 9. 2003 znesek 11.000 USD, dne 13. 4. 2001 znesek 4.100,00 EUR, dne 9. 5. 2002 znesek 15.000,00 EUR in dne 26. 6. 2002 znesek 15.853,20 EUR, ter znesek 24.644,26 EUR, ki ga je pokojna podedovala po sestri D.D.. ter ga je prejela v novembru 2002, darilo pokojne A.A. toženki B.B. in zato vsi navedeni zneski sodijo v zapuščinsko maso po pokojni A.A..«
8. Tožba s takim zahtevkom je res nesklepčna. Premoženje, ki ga zapustnik za časa življenja odtuji, ne spada v zapuščino: po določbi 2. člena ZD se deduje stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom. Ugotovitev, da denarna sredstva predstavljajo darilo zapustnice toženki, tako res izključuje pripadnost teh sredstev zapuščinski masi, saj so last obdarjenke. Pravne posledice, ki jih ima zapustnikovo obdarovanje, so po ZD drugačne. Če darilo prejme zapustnikov (darovalčev) zakoniti dedič, imajo njegovi sodediči pravico zahtevati, naj se mu darilo vračuna v dedni delež (prvi odstavek 46. člena ZD), če zapustnikova volja ni nasprotna (tretji odstavek istega člena zakona); darilo se vračuna tako, da dobijo drugi dediči iz zapuščine ustrezno vrednost in se šele po tem ostanek zapuščine razdeli med dediče (prvi odstavek 48. člena ZD). Če zaradi velikosti darila ostanka zapuščine sploh ni ali pa ne zadošča za pokritje nujnega deleža zakonitega dediča, se darilo vrne v obsegu, potrebnem za dopolnitev nujnega deleža (prvi odstavek 34. člena ZD). Če zapustnik s svojim premoženjem neodplačno razpolaga s pogodbo, nato pa napravi še oporoko, prikrajšani nujni dedič najprej zahteva zmanjšanje oporočnih daril, če njegov nujni delež ni dopolnjen na ta način, pa še vrnitev daril (prvi odstavek 34. člena ZD).
9. V konkretnem primeru je zapustnica toženki podarila denarna sredstva, z oporoko pa ji je zapustila vse svoje ostalo premoženje. Tožnica je v zvezi z oporoko uveljavljala dva, zgoraj že navedena zahtevka: zahtevala je ugotovitev neveljavnosti (pravilno: razveljavitev) oporoke v celoti zaradi zatrjevane oporočiteljičine oporočne nesposobnosti ter ugotovitev ničnosti oporoke v delu, v katerem je predmet razpolaganja premoženje, ki spada v zaščiteno kmetijo, zaradi razpolaganja v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Uspela je z zahtevkom za ugotovitev ničnosti oporoke v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s premoženjem, ki spada v zaščiteno kmetijo.(1)
10. O dedovanju zapustničinega premoženja bo sodišče odločalo po dveh pravnih podlagah: o zakonitem dedovanju njenega deleža na zaščiteni kmetiji po ZDKG in o oporočnem dedovanju ostalega dela zapuščine po ZD. Denarna sredstva, ki so predmet pravde, ne spadajo v zapuščino, če predstavljajo darilo; če ga ne, potem spadajo v zapuščino in se dedujejo na podlagi oporoke po ZD.(2) V obeh primerih je bistveno, ali je tožnica upravičena do dela teh sredstev, to je, ali je bil njen nujni delež prikrajšan.
11. Po razlogih pritožbenega sodišča je zahtevek, kakršnega je v zvezi z denarnimi sredstvi uveljavljala tožnica, »notranje nesklepčen.« Za odločitev o reviziji, ki je bila osredinjena na vprašanje, ali je bilo kršeno pravilo o materialnem procesnem vodstvu, je pomembno, ali bi jo moralo sodišče prve stopnje na to opozoriti (pa je ni, saj nesklepčnosti ni prepoznalo in je zahtevku ugodilo), in ali je smelo drugostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek iz razloga nesklepčnosti tožbe zavrniti. Stališče pritožbenega sodišča je, da je to smelo storiti, in sicer zato, ker da je bila nesklepčnost tožbe neodpravljiva.
12. Če je nesklepčnost neodpravljiva, je z materialnim procesnim vodstvom ni mogoče sanirati. Neodpravljiva pa je, tako teorija, ko je ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka: ko iz popolnega opisa življenjskega primera ne izhaja nobena pravna posledica, ali pa ne tista, ki jo uveljavlja tožnik s tožbenim predlogom, temveč druga pravna posledica, ali ko s tožbenim predlogom uveljavljana posledica ne »pripada« tožniku pač pa nekomu drugemu.(3)
13. Nesklepčnost je torej neodpravljiva tudi v primeru, ko v tožbi opisan življenjski primer terja spremembo tožbe (ko zatrjevana dejstva po materialnem pravu utemeljujejo drugačno varstvo od zahtevanega). V konkretnem primeru na prvi pogled niti popoln opis življenjskega primera (pa ta ni bil tak) po materialnem pravu ne bi privedel do odločitve, ki jo z zahtevkom uveljavlja tožnica: da bi bilo darilo zapustnice toženki del zapuščinske mase. V resnici pa je jasno, da tožnica s tožbo poskuša doseči, da denarnih sredstev ne bi v celoti zadržala toženka kot obdarjenka, pač pa, da bi delež na njih ali njegov ekvivalent na drugih stvareh iz zapuščine pridobila tudi sama. Je pa res, da je zahtevek neustrezno oblikovala glede na aktualno sodno prakso, po kateri mora biti zahtevek oblikovalen (s predlaganim izrekom sodbe, da darilna pogodba glede določenega dela darila ne učinkuje v razmerju do tožnika) in dajatven (s predlaganim izrekom sodbe, da je dolžan toženec določen del darila vrniti v zapuščino zaradi odprave prikrajšanja nujnega deleža tožnika ali da je dolžan dopustiti vštevanje darila v zakoniti dedni delež toženca).
14. Pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde ne pomeni spremembe tožbe;(4) tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko spodbuditi k dopolnitvi morebiti pomanjkljivih navedb o relevantnih dejstvih in tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka. Po določbi 285. člena ZPP je dolžan predsednik senata med drugim postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, sodna praksa pa je zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde).(5)
15. Tožnica je, logično, izhajala iz predpostavke, da bo z zahtevkom za razveljavitev materine oporoke uspela. Če bi bilo tako, bi nastopilo dedovanje celotne zapuščine na podlagi zakona, svoje prikrajšanje zaradi toženki danega darila pa bi tožnica sanirala z oblikovanjem zahtevka za vračunanje darila (prvi odstavek 46. člena ZD). Toda konkretna zadeva je, upoštevaje izid pravde o (ne)veljavnosti oporoke, specifična: del zapuščine bo predmet dedovanja na podlagi zakona, del pa na podlagi oporoke, pri čemer dedinja zaščitene kmetije še ni določena in o izločitvenem zahtevku po 32. členu ZD še ni odločeno, kar vse je pomembno za izračun morebitnih prikrajšanj in oblikovanje zahtevka za njegovo odpravo.
16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so denarni zneski, navedeni v izreku sodbe, materino darilo toženki, in odločilo, da spadajo v zapuščino. Nesklepčnost tožbe je spregledalo, toženka pa je tudi ni uveljavljala, pač pa je do zaključka glavne obravnave in nato še v pritožbi le prerekala dejanske trditve tožnice v zvezi s tem. Sodba pritožbenega sodišča, ki je zahtevek zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo, ne da bi pred tem tožnici omogočilo, da jo odpravi (drugače je v okviru iste pravde v primerljivem procesnem položaju postopalo v zvezi z izločitvenim zahtevkom), je zato zanjo sodba presenečenja in je obremenjena z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
17. Revizija je torej utemeljena. Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).
18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP.
(1) Lastnica polovice zaščitene kmetije je tožnica, ki je svoj solastninski delež pridobila od očeta pravdnih strank. Če bi drugo polovico zaščitene kmetije na podlagi izpodbijane oporoke pridobila toženka, bi nastopil položaj, ko bi bili solastnici kmetije sorojenki, sestri. Tak položaj pa je po presoji sodišča prve stopnje glede na določbo 21. člena ZDKG nedopusten.
(2) Iz razlogov v 14. točki sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sedaj pokojna A.A. v oporoki z dne 10. 2. 2003 izrazila voljo in željo, da vse njeno premoženje deduje druga hči, toženka v tej pravdi.
(3) Primerjaj Zobec, J., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 139. (4) Po čisti procesni teoriji se sicer objektivna identiteta spora (kaj se zahteva) presoja le po zahtevku (dejanska in pravna podlaga nista predmet spora): dve pravdi sta identični, če se v obeh uveljavlja vsebinsko isti tožbeni zahtevek), sodna praksa pa se je opredelila za teorijo ekvivalence – za stališče, po katerem je za ugotovitev identitete potrebna identiteta zahtevka in dejanskega stanja, glede na katero se tak zahtevek uveljavlja. Predvsem zahtevki za izročitev generično določenih stvari so spremenjeni že, če se zahtevek ne spremeni, spremeni pa se dejanska podlaga (če se ista pravna posledica zahteva na podlagi drugega življenjskega primera). Pravnomočnost zajame vsa dejstva, s katerimi je utemeljena odločitev o zahtevku in tudi tista, ki sodijo v isti življenjski primer, pa jih stranke niso navedle. Glej Triva. S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 2004, stran 646 in naslednje.
(5) Primerjaj odločbi II Ips 1213/2008, II Ips 141/2010.