Jedro

Kršitev posojilne pogodbe, ki je bila sklenjena med tožnikom (delavcem) in toženo stranko (delodajalcem), ki je bila v tem, da tožnik posojila ni vrnil v dogovorjenem roku, ni mogoče šteti za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere bi tožena stranka kot delodajalec lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 12. 4. 2010 podala tožena stranka tožniku, nezakonita. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje 16. 4. 2010 ni prenehalo in da mu še traja, poleg tega pa je v celoti ugodilo njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. V 3. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške tega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove sodne stroške v višini 777,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo le o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi o njeni razveljavitvi, zato tudi ne bi smelo ugoditi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka. S takšnim odločanjem je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi nadalje navaja, da tožnik niti v tožbi niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni zatrjeval, da bi tožena stranka pri podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila prekluzivni rok, zato sodišče prve stopnje teh dejstev samo ne bi smelo ugotavljati. Ker je to storilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla vse znake kaznivega dejanja, zato je nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje neutemeljena. Iz opisa dejanja, ki se glasi, da tožnik v času od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009 ni položil na blagajno tožene stranke gotovine iz dnevnega izkupička prodajalne, kjer je delal, v višini 751,00 EUR in prav tako ni položil na blagajno dnevnega izkupička prodajalne za čas od 1. 1. 2010 do 31. 1. 2010 v višini 8.080,90 EUR, skupaj torej 8.831,96 EUR, izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209/1 člena KZ RS. Dejanje je v celoti konkretizirano in očitek povsem razumljiv. To bistveno kršitev pa je opredeliti tudi kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je jasno že samo po sebi, zato ne more vzdržati stališče prvostopenjskega sodišča, da razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil v zadostni meri konkretiziran. Razen tega je obstajal tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR, kar je razvidno že iz samega pomena in teže kršitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V tej izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4) z dne 12. 4. 2010 je bilo navedeno, da naj bi bilo pri toženi stranki 23. 3. 2010 ugotovljeno, da tožnik v času od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009 ni položil na blagajno tožene stranke gotovine iz dnevnega izkupička prodajalne, kjer je delal, v višini 751,00 EUR in prav tako ni položil na blagajno dnevnega izkupička prodajalne, za čas od 1. 1. 2010 do 31. 1. 2010 v višini 8.080,90 EUR, skupaj torej 8.831,96 EUR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo prav tako navedeno, da je bilo tega dne (torej 23. 3. 2010) ugotovljeno, da tožnik ni plačal posojila v roku, ki je opredeljen v posojilni pogodbi št. ... z dne 31. 12. 2006. Ta posojilna pogodba je bila s tožnikom sklenjena za znesek glavnice 7.826,00 EUR in se nanaša na nepoloženo gotovino, ki predstavlja izkupiček prodajalne in ki bi jo tožnik moral dnevno polagati na blagajni tožene stranke, pa tega ni storil. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke, pričo V.Z., prebralo listine, ki sta jih v spis vložila tožnik in tožena stranka, utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Posledično je pravilno ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje z dnem vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in da mu še traja ter na reintegracijo in na reparacijo.

Kot je bilo že ugotovljeno, sta bili tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, očitani dve kršitvi. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo (kar sicer pritožba tožene stranke le pavšalno izpodbija), da očitana kršitev, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da ni plačal posojila v roku, opredeljenem v posojilni pogodbi z dne 31. 12. 2006 (ki je bila sklenjena za znesek glavnice v višini 7.826,00 EUR in se nanaša na nepoloženo gotovino, ki predstavlja izkupiček prodajalne in ki bi jo tožnik moral dnevno polagati na blagajni tožene stranke, pa tega ni storil), ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Posojilna pogodba, ki sta jo tožnik in tožena stranka sklenila dne 31. 12. 2006, je civilnopravna pogodba, za kršitve katere veljajo splošna pravila civilnega prava, ki jih opredeljuje Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Če delavec in delodajalec skleneta med seboj pogodbo civilnega prava (kar posojilna pogodba, ki sta jo tožnik in tožena stranka sklenila dne 31. 12. 2006 prav gotovo je) se morebitne kršitve takšne pogodbe ne morejo obravnavati kot kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih med drugim ureja delovnopravna zakonodaja. Pri sklenitvi takšne pogodbe namreč delavec in delodajalec nastopata v svojstvu pogodbenih strank, za katera veljajo določbe obligacijskega zakonika in ne ZDR (kljub temu, da sicer med delavcem in delodajalcem obstaja pogodba o zaposlitvi, ki ureja njune medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja). Glede na to očitane tožnikove kršitve v zvezi z posojilno pogodbo, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko, tožena stranka nikakor ni mogla obravnavati v okviru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo tožnik izpodbija v tem individualnem delovnem sporu.

Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v zvezi s prvo očitano kršitvijo (opustitev položitve določenih zneskov gotovine na blagajno tožene stranke) nezakonita in sicer že zato, ker jo je tožena stranka podala po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je tožniku tudi podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, najkasneje 1. 3. 2010 seznanjen z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To izhaja tako iz izpovedbe zakonitega zastopnika, kot tudi iz dopisa z dne 3. 3. 2010 (B4) in kar je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pri obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s kršitvijo seznanjena zgoraj navedenega dne, še posebej ob dejstvu, da tožena stranka tej dejanski ugotovitvi v pritožbi niti ne oporeka. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s pravočasnostjo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjuje le, da je sodišče prve stopnje do teh ugotovitev prišlo mimo pravil pravdnega postopka, ki se nanašajo na trditveno in dokazno breme, s čimer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. 30 – dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je materialnopravni rok prekluzivne narave, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava oziroma pravilne materialnopravne presoje zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku po izteku 30 – dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca – izredna odpoved pogodbe je bila podana po prvi alinei člena 111/1 ZDR), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Razen tega je potrebno tudi ugotoviti, da je tožnik že v okviru svojih tožbenih navedb izrecno navajal, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR (tako da pritožbeni očitek tožene stranke – tudi če bi bila presoja sodišča prve stopnje o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odvisna od trditvenega bremena tožnika – o relativni bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen). Razen tega tožena stranka ni z ničemer dokazala, da se je z utemeljenim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila šele 23. 3. 2010 (kot to izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), čeprav je tožnik izrecno ugovarjal pravočasnosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in čeprav je bilo dokazno breme za njeno zakonitost na strani tožene stranke (člen 82/2 ZDR).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da kršitev pogodbenih obveznosti v izredni odpovedi, ki je navedena brez znakov nekega kaznivega dejanja, ne zadošča za opredelitev te odpovedi, kot odpovedi iz odpovednega razloga po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) stori kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Za to kaznivo dejanje se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Tožena stranka v pritožbi navaja, da iz opisa dejanja „da tožnik v času od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009 ni položil na blagajno tožene stranke gotovine iz dnevnega izkupička prodajalne, kjer je delal, v višini 751,00 EUR in prav tako ni položil na blagajno dnevnega izkupička prodajalne za čas od 1. 1. 2010 do 31. 1. 2010 v višini 8.080,90 EUR, skupaj torej 8.831,96 EUR“ izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po členu 209/I KZ-1, kar pa ne drži. Glede na zgoraj navedeno besedilo te določbe iz opisa dejanja ne izhaja protipravnost prilastitve teh denarnih zneskov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je ob ugotovitvi nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo tudi preostalemu delu njegovega tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ni odločilo tudi o razveljavitvi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V izpodbijani sodbi ni podane nobene od naštetih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožene stranke na to, da za vložitev ugotovitvene tožbe niso bili izpolnjeni pogoji po 181. členu ZPP, pritožbeno sodišče navaja, da je tretji odstavek 204. člena ZDR dal delavcu podlago za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem. Že na podlagi te določbe lahko delavec uveljavlja od tožene stranke le ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in reintegracijski zahtevek ter reparacijske zahtevke), ne da bi ob tem zahteval še razveljavitev takšne odpovedi. V primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved, ki jo je delodajalec podal delavcu, nezakonita, ima delavec pravico do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo, vključno s pravico do vrnitve na delo k delodajalcu in priznanjem, obračunom ter izplačilom vseh prejemkov iz delovnega razmerja (seveda v okviru obsega presoje tožbenega zahtevka, ki ga delavec v individualnem delovnem sporu postavi).

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.