Jedro

ZPIZ-1 je v 394. členu zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine, in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se morala starostna pokojnina odmeriti po ZPIZ/92.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 14. 12. 2015 in 10. 11. 2015 in priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-92 ter da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni izdati ustrezno odmerno odločbo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Ugotovilo je, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil dne 30. 9. 2014, v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2). 394. člen ZPIZ-2 omogoča za določene skupine zavarovancev, med katere spada tudi tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti, upokojitev po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1). Pravilno je bila izračunana tožnikova najugodnejša pokojninska osnova, ki je bila preračuna s faktorjem 0,732 in pojasnilo zakaj za tožnika ni mogoče upoštevati ZPIZ-92. 2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da mu je bilo z odločbo z dne 30. 9. 1999 priznano nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ter tako sodi v krog oseb, ki se jim po določbah ZPIZ-1 odmeri pokojnina po predpisih, veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Ni podlage za kleščenje pokojninske osnove z raznovrstnimi faktorji, bodisi 0,732 bodisi 0,52. Najugodnejša osnova pri tožniku za 18-letno obdobje znaša 958,41 EUR in bi morala pokojnina znašati vsaj 488,00 EUR, brez upoštevanja valorizacije. Če pa bi upoštevali valorizirano vrednost nadomestila iz leta 1999 bi tožnikova pokojnina morala znašati skoraj 580,00 EUR. Tožnik je od 30. 12. 1999 do 1. 11. 2014 prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na delo in bi se mu moralo navedeno obdobje vštevati v pokojninsko dobo. Ne strinja se s tem, da mu je bila pokojnina odmerjena bistveno nižje kot nadomestilo, ki ga je pred tem prejemal, saj to pomeni poseg v ustavne pravice tožnika in mu ne omogoča preživetja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 12. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 10. 11. 2015. S slednjo je bilo ugotovljeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 364,80 EUR na mesec od 2. 11. 2014. 6. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče izhaja, da je tožnik dne 30. 9. 2014 vložil zahtevek za starostno pokojnino, ki se je obravnaval po slovensko - bosansko-hercegovskem sporazumu o socialnem zavarovanju ob upoštevanju določbe Uredbe sveta EGS št. 883/2004. Ugotovljeno je bilo, da znaša skupna slovenska zavarovalna doba 23 let, 9 mesecev in 18 dni. Tožnik je bil zavarovan tudi v Bosni in Hercegovini v trajanju 3 mesecev in 2 dni ter na Hrvaškem v trajanju 8 mesecev in 7 dni.

7. Tožnik je po odločbi tožene stranke z dne 27. 10. 1999 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo in mu je bila z odločbo toženke z dne 20. 12. 1999 priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Tožniku je v pokojninsko dobo šlo obdobje do 7. 1. 2000, ko je bil obvezno zavarovan po 17. členu ZPIZ/92. Pokojninska doba po tem obdobju mu zgolj na podlagi tega, da je prejemnik nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo ne gre, saj ne gre za zavarovalno ali posebno dobo. Tožnik ni bil vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti za navedeno obdobje niso bili plačani prispevki.

8. Prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da je toženka pri odmeri starostne pokojnine tožnika pravilno upoštevala ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, upoštevajoč 394. člen ZPIZ-2, kateri se nanaša na varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Pri tožniku gre za invalida III. kategorije invalidnosti, ki mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj.

9. Tožnik meni, da bi se mu morala pravica do starostne pokojnine odmeriti po predpisu veljavnem pred letom 1999, to je po ZPIZ/92, saj je v tem času bil prejemnik nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. 394. člen ZPIZ-1 je zagotavljal varstvo pravic po prejšnjih predpisih za brezposelne zavarovance. Določal je, da zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 1999 užival pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti ali je bil na ta dan nezaposlen brez svoje krivde, ter mu je do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, manjkalo 5 let starosti in pokojninske dobe ali manj, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi 39. člena ZPIZ/92 so bili določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine in sicer starost 63 let in 20 let pokojninske dobe. Tožnik tako na dan 31. 12. 1999 ni izpolnjeval starostnega pogoja, saj mu je do potrebne starosti 63 let manjkalo več kakor 5 let starosti (tožnik je rojen 2. 1. 1954).

10. Tožena stranka je za odmero pokojnine pravilno uporabila ZPIZ-1. Glede na podatke o plačah je pri tožniku najugodnejša 18-letna pokojninska osnova iz obdobja 1971 do 1992 in znaša 958,41 EUR. Tako izračunana pokojninska osnova se je najprej preračunala s faktorjem 0,732 in znaša 701,55 EUR. Pri tem je tožena stranka za preračun in s tem za uporabo faktorja 0,732 pravilno upoštevala določbo 391. člena ZPIZ-2. 11. Pravna podlaga za to je osmi odstavek 394. člena ZPIZ-2, ki določa, da upravičencem iz prejšnjih odstavkov tega člena, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do tega zakona, se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. V tem odstavku je določen način odmere pravice oseb, ki se bodo lahko na podlagi varstva pričakovanih pravic upokojili po ZPIZ-1 in bodo imeli odmerjene svoje pravice po ZPIZ-1, 18-letno najugodnejšo zaporedje plač, odmerne odstotke, bonuse, maluse, itd. Ob preračunu pokojnin po ZPIZ-1 se uporabljajo valorizacijski količniki, ki veljajo za izračun pokojninske osnove po tem zakonu (po 53. členu ZPIZ-2). Ker je tako izračunana pokojninska osnova precej višja kot bi bila, če bi bila izračunana po ZPIZ-1, posledično pa bi bila višja tudi starostna pokojnina, odmerjena ob upoštevanju višjih odstotkov za njeno odmero po ZPIZ-1, se ta osnova preračuna s korektivnim količnikom 0,732. Ta je enak zadnjemu valorizacijskemu količniku za preračun plač iz leta 2011 pri določanju pokojninskih osnov za upokojene v letu 2012 (enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi opr. št. Psp 86/2016 z dne 1. 6. 2016).

12. Tožnik je vso obdobje pokojninske dobe dopolnil pred letom 2000 in mu tako gre za 15 let pokojninske dobe 35 % pokojninske osnove, nato se za vsako nadaljnjo leto pokojninske dobe poveča za 2 %, tako da tožniku gre, za dopolnjenih 23 let in 6 mesecev, 52 % pokojninske osnove. Navedeno pomeni, da je potrebno prej navedeno pokojninsko osnovo v višini 701,55 EUR odmeriti v odstotkih, ki so odvisni od pokojninske dobe, v konkretnem primeru v višini 52 % tako da tožnikova pokojnina znaša 364,80 EUR.

13. Tožniku je bila pokojnina pravilno odmerjena. To, da je tožnik pred tem dobival nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo v večji višini ne pomeni poseg v njegove ustavne pravice. Ni pravne podlage za drugačno odmero starostne pokojnine iz prej navedenih razlogov. Tožniku pa je bilo s strani prvostopenjskega sodišča pravilno pojasnjeno, da odmera starostne pokojnine po citiranih predpisih ni enaka odmeri nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Nadomestilo je bilo izračunano na podlagi ZPIZ/92 in se je odmerilo na podlagi 10-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov v višini 80 % pokojninske osnove po določbah 126. člena ZPIZ-92 in je iz navedenega razloga večje od same pokojnine, pri kateri se uporablja popolnoma drugačen način izračuna.

14. Končno pritožbeno sodišče meni, da izpodbijana sodba omogoča preizkus pravilnosti izračuna in ne gre za pomanjkljivost, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb postopka, saj sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti in ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju in tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

16. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.