Jedro

Ker tožnica ni pravočasno podala trditvene podlage ugovora zastaranja, se prvemu sodišču ob opozorilu na prvem naroku ni bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 58.447,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov vsakemu tožencu v višini 2.820,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče za prepričljive štelo popolnoma identične izpovedbe prič tožene stranke, ki so kot posnete na gramofonski trak navajale, da sta pokojni J. K. in toženka delovala kot normalna družina, da sta spala v zakonski postelji v eni sobi in da je oče kuhal ob vikendih. Toženca sta „skladno“ opisovala isti nov dogodek, ki ga v prejšnjem postopku nista navajala (o oblekah, ki jih je prinašala toženka J. K.). Toženca in K. K. so v postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2124/2007 zamolčali R., ki so jo omenjali v tem postopku, kar jim jemlje kredibilnost. Ob primerjavi izpovedb prič in tožencev z izpovedjo nepristranske priče S. R. bi sodišče lahko zaključilo, da med toženko in J. K. ni obstajala izvenzakonska skupnost. Med njima ni bilo čustvene navezanosti od leta 1991 dalje. S. R. je izpovedala, da je bil J. K. čustveno navezan nanjo. Po njem prejema vdovsko pokojnino. Asocialnost in odtujenost pokojnega J. K. v odnosu do tožencev, hčerke in vnuka dokazuje, da ni imel nobenega čustvenega odnosa do bivše družine. S toženko je zgolj souporabljal stanovanje. Neobstoj izvenzakonske skupnosti kaže tudi odpoved najemne pogodbe s strani J. K.. Hranil se je v službi, po upokojitvi pa je naročal hrano iz doma. Če bi med J. K. in toženko obstajala izvenzakonska skupnost, bi mu toženka kuhala dietno kosilo, vendar toženka ni čutila te moralne dolžnosti. Njegovo močno čustveno navezanost na S. R. izkazuje tudi dejstvo, da se je preselil k njej, ko je bil že zelo bolan. Izpoved toženke o čustveni navezanosti na J. K. je prazna. Proti obstoju njune izvenzakonske skupnosti govori tudi okoliščina, da sta bila nazadnje skupaj na dopustu leta 1988 ali 1989. V zadevi II P 2124/2007 je toženka izpovedala, da sploh ne ve, zakaj se je J. odselil, čeprav je dobro vedela za njegov odnos do R., kar kaže toženkino neverodostojnost, prav tako pa tudi njenih prič. Kriteriji za obstoj izvenzakonske skupnosti so v sodni praksi strožji. Takšna skupnost med toženko in J. K. leta 1991 ni obstajala, zagotovo pa ne pred njegovo izselitvijo leta 2001. Med njima ni obstajala ekonomska skupnost. Notornost zatrjevane izvenzakonske skupnosti ni bila dokazana. Prvo sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov za svoje stališče o odpovedi najemne pogodbe z dne 28. 4. 2001. Odpoved z dne 28. 4. 2001 je bila sestavljena in poslana lastniku stanovanja skladno s pogodbenimi določili in določili SZ. Volja J. K. je bila, da najemna pogodba preneha veljati. 19. člen pogodbe zato tožnice ne zavezuje. Tožnica je predlagala, da sodišče pridobi spis ZPIZ Slovenije št. 4055311 z odločbo o vdovski pokojnini S. R. ter zapisniki o njenem zaslišanju ter zaslišanju dveh prič, s čemer bi se sodišče lahko prepričalo o verodostojnosti izjav teh prič v sodnem postopku, prav tako pa tudi o verodostojnosti tožencev in njunih prič. Sodišče o tem dokazu sploh ni odločilo. Iz tega spisa je razvidno, da je imel J. K. močno čustveno razmerje z R. sedemnajst let. Napačen je zaključek prvega sodišča, da je najemna pogodba z dne 30. 11. 1993 predstavljala avtonomno materialno podlago, saj je denacionalizacijski upravičenec pogodbo s takšno vsebino moral skleniti z bivšim imetnikom stanovanjske pravice (125. člen SZ). Prvo sodišče je napačno uporabilo tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-128/08. Sodišče je vezalo obstoj izvenzakonske skupnosti izključno na izselitev partnerja, takšno stališče pa je v nasprotju s sprejeto sodno prakso. Tožnica je na obravnavi podala ugovor zastaranja pravice toženke do sklenitve najemne pogodbe, prvo sodišče pa o tem ugovoru ni odločilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je celovito in izčrpno obrazložilo dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP glede obstoja izvenzakonske skupnosti toženke in J. K. tudi v obdobju od leta 1991 do njegove izselitve v aprilu 2001. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so jasni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je v pretežni meri zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča v tem delu, v ostalem pa pritožbeno sodišče še dodaja, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Očitek, da so izpovedbe prič tožene stranke popolnoma identične, ni resničen. Ta očitek tožnica gradi na posameznih delih njihovih izpovedb, iztrganih iz njihovega celotnega konteksta. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta toženka in J. K. tudi po razvezi njune zakonske zveze v letu 1973 nadaljevala skupno življenje, pri čemer je njuna skupnost imela vse zunanje znake izvenzakonske skupnosti. Skupaj sta živela vse do aprila 2001 (do leta 1996 z obema otrokoma, po hčerkini odselitvi pa s sinom – tožencem), imela sta skupno gospodinjstvo oziroma ekonomsko skupnost, v očeh drugih sta veljala za zakonca. Glede na to, da sta tudi po razvezi zakonske zveze ostala skupaj, je očitno med njima obstajala tudi čustvena povezanost (ta glede na precejšnjo čustveno zadržanost J. K. navzven ni bila ravno vpadljiva), ki je z leti postopoma sicer bledela, vendar pa v dejanskih ugotovitvah prvega sodišča ni najti nobenega prelomnega dogodka, ki bi izkazoval prenehanje te izvenzakonske skupnosti že pred odselitvijo J. K. iz dotedanjega skupnega stanovanja v aprilu 2001. Čeprav se je v devetdesetih letih J. K. navezal na S. R., s katero je imel razmerje (predno se je aprila 2001 preselil k njej), njegova življenjska skupnost s toženko zato še ni prenehala. To kaže tudi okoliščina, da se je J. K. preselil k S. R. šele dve leti potem, ko je S. R. po odselitvi njenega sina že živela sama. Na presojo obstoja izvenzakonske skupnosti s toženko odpoved najemnega razmerja J. K. z dne 28. 4. 2001 v ničemer ne vpliva. Enako velja za okoliščino, da so J. K., potem ko je leta 1998 zbolel, dietno kosilo prinašali iz D. s. P., s čemer so očitno soglašali vsi trije (toženca in J. K.). Ker je bil J. K. po naravi bolj zadržan ni nič nenavadnega, če se s toženko nista pogovarjala o svojih odnosih. Na obstoj izvenzakonske skupnosti ne vpliva, da toženka ni vedela, zakaj se je J. K. odselil. 7. Neutemeljen je očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja z dne 28. 4. 2001, saj je prvo sodišče glede te izjave zavzelo stališče, da se lahko nanaša le na J. K. oziroma ima posledice le zanj, ne pa tudi za toženko. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega sodišča, saj je to odpoved podal le J. K. in velja le za razmerje med njim in najemodajalcem. V najemni pogodbi sta bila kot uporabnika stanovanja navedena tudi toženca. Če bi J. K. meril z odpovedjo tudi nanju, bi v tem primeru v odpovedi omenjal tudi oba toženca kot uporabnika ter čas izpraznitve stanovanja in izročitve najemodajalcu, pa tega ni storil. V odpovedi je sporočil le svojo odselitev. Takšna razlaga odpovedi z dne 28. 4. 2001 je tudi v skladu z 19. točko najemne pogodbe, po kateri mora lastnik stanovanja skleniti novo najemno pogodbo z nekdanjim zakoncem oziroma izvenzakonskim partnerjem ali ožjim družinskim članom najemnika, če slednji preneha uporabljati stanovanje zaradi razveze zakonske zveze (prenehanja izvenzakonske skupnosti). Glede na izselitev J. K. in prenehanje izvenzakonske skupnosti s toženko sta toženca obdržala upravičenje do nadaljevanja najemnega razmerja na podlagi 19. točke najemne pogodbe (na tej podlagi je toženka lahko zahtevala sklenitev nove najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino – prvo sodišče se pravilno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-128/08 v tej zvezi). Najemna pogodba z dne 30. 11. 1993 je zato predstavljala avtonomno pravno podlago za ureditev razmerja med najemodajalcem in tožencema (ki sta najemodajalca obvestila, naj sklene najemno pogodbo s toženko), kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. 8. Prvo sodišče je zaslišalo priče S. R., V. Š. in L. R. O., zato zapisniki o njihovih zaslišanjih v postopku pred Z. S. (zaradi priznanja vdovske pokojnine S. R. po pokojnem J. K. na podlagi njune izvenzakonske skupnosti) niso pomembni za to pravdo. Enako velja za odločbo o vdovski pokojnini S. R. po J. K. iz pokojninskega spisa (drugih listin tega spisa tožnica ni opredeljeno navedla). V. Š. in L. R. O. nista vedeli ničesar povedati o življenju J. K. pred aprilom 2001, S. R. pa o razmerju med toženko in J. K. tudi ni izpovedala ničesar pravno pomembnega, pri čemer je tožnica imela možnost navedenim pričam postavljati vprašanja, pomembna za to pravdo. Prvo sodišče je zato v smislu drugega odstavka 287. člena ZPP utemeljeno zavrnilo izvedbo teh dokazov kot nepomembnih (to je storilo konkludentno, s sklepom na zadnjem naroku, da se dokazni postopek zaključi).

9. Prvo sodišče je na prvem naroku opozorilo pravdni stranki, da kasnejših (prepoznih) navedb in dokaznih predlogov ne bo upoštevalo. Tožnica je prvič navedla trditve v zvezi z ugovorom zastaranja (tega je glede na njegov materialnopravni značaj sicer lahko podala tudi po prvem naroku) šele na naroku 25. 4. 2012, ko je zatrjevala dejstva v zvezi z začetkom teka zastaranja zahtevka tožene stranke za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino, kar je bilo prepozno (prvi odstavek 286. člena ZPP). Ker tožnica ni pravočasno podala trditvene podlage ugovora zastaranja, se prvemu sodišču ob prej omenjenem opozorilu na prvem naroku ni bilo treba ukvarjati s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja (četrti in šesti odstavek 286. člena ZPP).

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica ni uspela s pritožbo, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).