Jedro

Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da je bila trditvena podlaga za ugovor zastaranja podana prepozno, je (zaradi česar vprašanja zastaranja ni obravnavalo) kršilo določbi 286. in 286.a člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo od tožencev solidarno zahtevala plačilo uporabnine za čas od vključno marca 2004 do vključno marca 2009, kasneje je obdobje razširila do vključno novembra 2010. Tožnica je lastnica stanovanja, ki naj bi ga toženca uporabljala brez pravne podlage vse od izselitve in odpovedi najemne pogodbe J. K. (bivšega imetnika stanovanjske pravice in bivšega zakonca prve toženke - v nadaljevanju najemnik). Tožnica je zatrjevala, da sta se najemnik in prva toženka razvezala v letu 1971. Niti na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS; št. 18/91 in ostali; v nadaljevanju SZ) niti na dan izselitve najemnika nista bila v zunajzakonski skupnosti.

Toženca sta ugovarjala, da tožnica ni izpolnila svoje dolžnosti skleniti najemne pogodbe. Po 19. členu najemne pogodbe, ki jo je z najemnikom sklenil tožničin pravni prednik, je bila tožnica namreč dolžna skleniti s prvo toženko oziroma drugim tožencem najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino, saj sta bila prva toženka in najemnik kljub razvezi v letu 1971 vse do najemnikove izselitve iz stanovanja v aprilu 2001 zunajzakonska partnerja.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 58.447,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju (od marca 2004 do novembra 2010) lastnica stanovanja; da je bil J. K. (najemnik) bivši imetnik stanovanjske pravice na stanovanju in da je imel sklenjeno najemno pogodbo z dne 30. 11. 1993 za nedoločen čas in za neprofitno najemnino s tožničinim pravnim prednikom; da je bil najemnik (umrl je 24. 10. 2008) bivši zakonski partner prve toženke (razvezala sta se v letu 1971) in oče drugega toženca; da se je najemnik aprila 2001 izselil iz stanovanja; da sta toženca v stanovanju živela skupaj z najemnikom vse do njegove izselitve in tudi po tem, v celotnem vtoževanem obdobju; da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena najemna pogodba in da toženca za uporabo stanovanja plačujeta tožnici neprofitno najemnino v mesečni višini 208,88 EUR. Ugotovilo je, da je bilo v 19. točki najemne pogodbe določeno, da, če najemnik stanovanje preneha uporabljati zaradi razveze zakonske zveze, mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo z zakoncem oziroma osebo, s katero je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti oziroma enim od ožjih družinskih članov navedenih v najemni pogodbi. Toženca sta tožnico obvestila, naj sklene najemno pogodbo s prvo toženko, vendar je tožnica hotela skleniti pogodbo s profitno najemnino. Drugi toženec je sin najemnika in prve toženke ter stanovanje uporablja kot njen uporabnik. Zaključilo je, da je bila tožnica s prvo toženko dolžna skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, saj je prva toženka z najemnikom bivala v stanovanju kot zunajzakonska partnerica tako v času uveljavitve SZ (to je dne 19. 10. 1991) kot v času odselitve najemnika iz stanovanja (v aprilu 2001). Ker tožnica tega ni storila oziroma ji ni ponudila ustrezne pogodbe, do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na njeni strani, zaradi česar bivanje prve toženke v stanovanju ni nezakonito. Zato ni podano tožničino prikrajšanje in zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožnica dolžna s prvo toženko skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas in neprofitno najemnino (19. točka najemne pogodbe). Glede pritožbenih navedb o ugovoru zastaranja je pojasnilo, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati s presojo njegove utemeljenosti, saj tožnica pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala trditvene podlage. Tožnica je prvič navedla trditve v zvezi z ugovorom zastaranja šele po prvem naroku, in sicer na naroku 25. 4. 2012, ko je zatrjevala dejstva v zvezi z začetkom teka zastaranja zahtevka tožencev za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da ugodi reviziji in s sodbo spremeni sodbo sodišča druge stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške postopka. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili odločbo Ustavnega sodišča U-I-128/08 z dne 7. 10. 2009 in 19. točko najemne pogodbe, saj bi se morala toženca izseliti iz stanovanja skupaj z najemnikom po 102. členu SZ, glede na to, da je zunajzakonska skupnost ob sami izselitvi najemnika še trajala. Uveljavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče napačno zaključilo, da se sodišču prve stopnje ni treba ukvarjati s presojo utemeljenosti zastaranja. Ni res, da tožnica ni pravočasno navedla dejstev o začetku teka zastaranja. Med strankama ni bilo sporno, da se je najemnik izselil iz stanovanja v aprilu 2001; da sta toženca živela v stanovanju vse do njegove izselitve in tudi še potem (v celotnem vtoževanem obdobju) ter da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nobena najemna pogodba. Iz navedenih nespornih dejstev obeh pravdnih strank, povzetih z glavne obravnave 6. 10. 2010, in ob tožničinem zatrjevanju, da sta bila toženca pasivna in nista od leta 2001 vložila tožbe za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino, je ugovor zastaranja pravočasen in utemeljen. Tožnica prvi toženki ni priznala pravice skleniti najemne pogodbe, prva toženka pa od leta 2001 ni vložila tožbe za sklenitev najemne pogodbe. Prva toženka bi morala, potem ko je bila med tekom zastaralnega roka seznanjena s stališčem tožnice, uveljavljati pravico sklenitve najemne pogodbe s tožbo v splošnem zastaralnem roku (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 292/2007 in II Ips 669/2008. 5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnica pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno podala dejanske podlage ugovora zastaranja, ker naj bi trditve v zvezi z zastaranjem prvič podala šele na naroku 25. 4. 2012, prvi narok pa je bil končan že pred tem.

8. Tožnica je namreč že v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2009 (list. št. 20 - 22) zatrjevala, da se je najemnik J. K. izselil v letu 2001; da sta toženca živela v stanovanju skupaj z najemnikom vse do njegove izselitve in tudi še po njegovih izselitvi v celotnem vtoževanem obdobju; da med pravdnimi strankami ni bila sklenjena nobena najemna pogodba in da sta bila toženca popolnoma pasivna vse od izselitve najemnika. Toženca sta na te navedbe odgovorila v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2009 (list. št. 23 - 25 ) in izrecno prerekala njuno pasivnost, tožnico pa sta obvestila o tem, kdo bo novi najemnik. Tožnica je nato v drugi pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2009 (list. št. 27-30) navedla, da toženca nista storila ničesar, da bi do sklenitve najemne pogodbe prišlo, niti nista vložila nasprotne tožbe za sklenitev najemne pogodbe v zadevi I P 2464/2009 zaradi izpraznitve stanovanja. Toženca sta v drugi pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2009 (list. št. 31 - 34) navedla, da je prva toženka ves čas od tožnice zahtevala sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino ter sta napovedala vložitev tožbe za sklenitev najemne pogodbe v tej vsebini.

9. Navedene pravočasne trditve so po presoji Vrhovnega sodišča zadostne za presojo tožničinega ugovora zastaranja obligacijskega upravičenja tožene stranke zahtevati sklenitev najemne pogodbe. Ugovor zastaranja je materialnopravne narave in kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. in 286.a člena ZPP, s takšnim ugovorom ni prekludiran (enako tudi sodbe VSRS II Ips 174/2009, III Ips 22/2009 in II Ips 121/2006).

10. Ker je pritožbeno sodišče nepravilno štelo, da je bila trditvena podlaga za ugovor zastaranja podana prepozno, je (zaradi česar vprašanja zastaranja ni obravnavalo) kršilo določbi 286. in 286.a člena ZPP, ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovnem postopku presoditi tožničine pritožbene navedbe glede ugovora zastaranja.

11. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.