Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje ima prepričljive razloge o vseh izvedenih dokazih, tako da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tako pomenijo tožnikove revizijske navedbe dejansko res zgolj poskus uveljavljanja drugačnega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 18. 3. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 26. 3. 2009 dalje in za priznanje delovne dobe ter pravic na podlagi delovnega razmerja, vključno s plačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neto zneskov ter zahtevek za vrnitev tožnika na delo. Presodilo je, da je podan utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik, kot voznik avtobusa v javnem potniškem prometu, dne 3. 2. 2009 ob 14.10 uri na redni progi v nasprotju z voznim redom zapeljal mimo avtobusnega postajališča v Strunjanu, kjer ga je čakal kontrolor in se tako izognil kontroli izdaje vozovnic.

2. Sodišče druge stopnje je ob hkratni ugotovitvi, da je bil tožnik že predhodno dne 20. 11. 2008 pisno opozorjen na kršitev pogodbenih obveznosti zaradi napak pri izdaji vozovnic z opozorilom na odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev, tožnikovo pritožba kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče ob sklicevanju na izvedeniško mnenje izvedenca J. C. neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za pribavo izvedeniškega mnenja drugega izvedenca in je verodostojnost izvedeniškega mnenja J. C. brez navedb ustreznih razlogov utemeljevalo tudi s primerjavo tahografov voznikov drugih avtobusov, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljeno zavrnilo. Ob dokazni oceni sodišče ni upoštevalo vrste drugih dokazov, da na avtobusni postaji v Strunjanu ni bilo potnikov, ne da bi navedlo, katerih izpovedb prič in zakaj jih ni upoštevalo, tako da tudi v zvezi s tem uveljavlja enake kršitve določb pravdnega postopka.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da tožnik dejansko uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja je uveljavljal tudi v pritožbenem postopku, ne pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Ker tožnik bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP v pritožbenem postopku ni izrecno uveljavljal, se v reviziji ne more sklicevati na tovrstne kršitve v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, saj lahko bistvene kršitve določb postopka, ki so sicer relativnega značaja, v revizijskem postopku stranka uveljavlja le, v kolikor so bile storjene (tudi) v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato sodišče tovrstnih revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

8. Sodišče je svoje dokazne zaključke, da se tožnik dne 3. 2. 2009 ob 14.10 uri z avtobusom, ki ga je pripeljal iz smeri Zdravilišča Krka v Strunjanu, v nasprotju z voznim redom ni ustavil na avtobusni postaji v Strunjanu pred zavijanjem na magistralno cesto proti Valeti oziroma Portorožu in da je s tem preprečil vstop kontrolorja tožene stranke, ki ga je čakal na avtobusni postaji, gradilo na prepričljivem izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca za tahografe in tahografske zapise J. C., ki je bil pred sodiščem tudi zaslišan, in na izpovedbi priče M. Š., kontrolorja pri toženi stranki ter na drugih listinskih dokazih. Pri tem pa se je sodišče decidirano opredelilo tudi do drugih izvedenih dokazov z obrazložitvijo, zakaj jim ni moglo slediti. Pri tem je primerjavo s tahografskimi zapisi drugih avtobusov v javnem prometu v podanem izvedeniškem mnenju obravnavalo zgolj v smislu pojasnila izvedenca, da so za ustavljanje avtobusa na avtobusni postaji v Strunjanu glede na lokacijo postaje in prometno ureditev pri vožnji značilni manevri, ki so razvidni tudi iz tahografskih zapisov, na tahografskem zapisu tožnikovega avtobusa v času sporne vožnje pa taki manevri niso bili razvidni, temveč je izvedenec na podlagi tahografskega zapisa prepričljivo ugotovil, da je tožnik zapeljal mimo avtobusne postaje in se za krajši času ustavil le pred semaforjem pred vključitvijo in zavijanjem na magistralno cesto in po njej vožnjo nadaljeval. 9. Glede na navedeno ima dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljive razloge o vseh izvedenih dokazih, tako da revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tako pomenijo tožnikove revizijske navedbe dejansko res zgolj poskus uveljavljanja drugačnega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

10. Očitka zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe tožnik v reviziji ni vsebinsko obrazložil, tako da zgolj formalnega očitka sodišče ni moglo upoštevati in z vidika tega revizijskega razloga zato izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.