Jedro

Tožnik je s tem, ko kot voznik avtobusa ni zapeljal na avtobusno postajališče (na katerem je čakal kontrolor), ampak je peljal mimo, kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da je bil že predhodno pisno opozorjen, ker trem potnikom ni izdal vozovnic, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dane po odpovedni izjavi z dne 18. 3. 2009 in zagotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 26. 4. 2009 in še vedno traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 26. 4. 2009 vpiše v delovno evidenco delovno dobo, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo izplača zaostale plače, odvede davke in prispevke in od neto zneskov obračuna zakonske zamudne obresti od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške ponovljenega postopka.

Zoper takšno sodbo tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotavljalo ali so posnete fotografije pristne ali ne, temveč je zgolj na podlagi tehnične možnosti, da je mogoče poljubno prirediti datum in uro, štelo, da so zmanipulirane in da ne odražajo dejanskega stanja dne 3. 2. 2009 ob 14.00 uri. Pri tem je sodišče prve stopnje napravilo napačen dokazni sklep, ko je za dokaz, da so fotografije nepristne, uporabilo mnenje izvedenca. Sodišče ni raziskalo ali so bile posnete fotografije v resnici posnete 3. 2. 2009 ob 14.09 uri. Ni dokaza, da so fotografije zmanipulirane, brez tega pa ni mogoče ovreči ugotovitve iz prvega sojenje, na katerem je bilo sodišče prve stopnje prepričano, da je tožnik postajališče slikal navedenega dne ob 14.09 uri. Dokazni učinek tahografa bi bil prepričljiv le v primeru, če tožnik ne bi imel fotografije o spornem postanku in če bi tožena stranka dokazala, da so fotografije nepristne. Pristnost fotografij izhaja tudi iz tega, da tožnik naslednjega dne po domnevni kršitvi ni več vozil na tej progi in da je bil še dan kasneje umaknjen na dopust, kar pomeni, da tožnik fotografij izza kokpita avtobusa ni mogel posneti naslednjega dne. Sodišče prve stopnje je prezrlo izjavo priče B.M. o tem, da je tožnik nekaj fotografiral s telefonom. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da sodišče prve stopnje potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v pritožbi ugovarja le ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo storil 3. 2. 2009, ne pa tudi dejanskim ugotovitvam v zvezi s kršitvijo z dne 25. 10. 2008, zaradi katere je bilo tožniku dano opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovila vsa odločilna dejstva v zvezi z dogodki z dne 3. 2. 2009, ta pa so naslednja: - tožnik 3. 2. 2009 ob 14.10 uri ni zapeljal na avtobusno postajališče S., kjer je čakal kontrolor M.Š., temveč je odpeljal mimo tega postajališča proti postaji V.; - iz strokovne analize izvedenca, temelječe na tahografskem vložku in ogledu ceste izhaja, da je tožnik ob 14.04 z avtobusom odpeljal izpred Z., se po 20 – 30 sekundah vožnje ustavil za približno 10 sekund, kar ustreza ustavljanju ob STOP znaku in zavijanju na prednostno cesto, nato pa je do 14.07 nadaljeval vožnjo; - v tem obdobju (od 14.05 do 14.07) je tožnik prevozil 1285 m, kar ustreza razdalji mimo avtobusnega postajališča S.; tožnik je vozil s hitrostjo največ 60 km/h, na kar se je hitrost enakomerno spuščala do 0 km/h, kar ustreza ustavljanju na semaforiziranem križišču; - vozilo je na semaforiziranem križišču mirovalo od 40 do 50 sekund, nakar je sledila vožnja od 14.08 do 14.10 ure s povprečno hitrostjo 36 km/h, v tem času pa je vozilo opravilo 1400 m, kar ustreza razdalji do postaje V., kjer je bil evidentiran postanek 5 do 15 sekund; - na mobilnih telefonih je datum in uro (pri označevanju fotografskih posnetkov) možno poljubno nastaviti.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni sprejelo ustrezne dokazne ocene fotografskih posnetkov, napravljenih z mobilnim telefonom, s katerim je tožnik dokazoval, da je spornega dne avtobus ustavil na avtobusnem postajališču v S.. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz lahko ocenilo kot neverodostojno le v primeru, če bi bilo dokazano, da so fotografije „zmanipulirane“. V skladu z načelom proste presoje dokazov, kakor ga določa 8. člen ZPP, sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Prav to je storilo sodišče prve stopnje. Izvid in mnenje izvedenca, temelječe na tahografskem zapisu in ogledu terena, je ocenilo za prepričljivo in verodostojno, dokaz s posnetki napravljenimi z mobilnim telefonom pa za neprepričljiv. Takšna ocena je povsem utemeljena, saj je pooblaščenec tožene stranke na obravnavi demonstriral, da je možno datum in uro posnetka z mobilnim aparatom prirediti tako, da pokaže drug datum in čas, kot pa je tisti, v katerem je bil dejansko napravljen. Ugotovitve izvedenca temeljijo na prepričljivi analizi tahografskega vložka. Ob ugotovitvi, da iz te analize z gotovostjo izhaja, da tožnik v spornem času z avtobusom ni zavil na avtobusno postajališče S., temveč je zapeljal mimo njega, je zato pravilna in prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da dokaz s fotografskimi posnetki ni verodostojen in da ne dokazuje, da je tožnik v istih časovnih okoliščinah v resnici zapeljal na avtobusno postajališče v S.. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da izpovedbi prič M.L. in B.M., nista prepričljivi, saj ni verjetno, da bi si priči tako natančno spomnili relativno nepomembnega dogodka, kakršna je vožnja z lokalnim avtobusom, še devet mesecev po dogodku. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kdaj in kako bi tožnik fotografske posnetke lahko napravil, saj je bistvena okoliščina, da jih tožnik ni napravil takrat, ko bi z avtobusom moral ustaviti na avtobusnem postajališču v S., kjer je kontrolor čakal na avtobus.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sprejelo pavšalne analize tahografskega vložka, ki ga je napravila priča Z.B.. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na službeno poročilo o opravljeni kontroli z dne 5. 2. 2009. Namigovanja tožnika o diskriminatornem odnosu kontrolorja M.Š. do tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je na podlagi izpovedbe priče M.Z. ugotovilo, da kontrolor takrat niti ni vedel, kdo je vozil avtobus, ki ni zapeljal na avtobusno postajališče in je šele naslednjega dne zahteval, da se to preveri.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Ugotovljeno tožnikovo ravnanje prav gotovo pomeni kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 3. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršenje pogodbene pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s tem, ko ni ustavil na avtobusnem postajališču v S., temveč je zapeljal mimo proti V., kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja. V pogodbi o zaposlitvi je namreč opredeljena tožnikova dolžnost, da avtobus vozi v skladu z voznim redom, delovno nalogo in potnim nalogom.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi preverilo ali je bil izpolnjen v prvem odstavku 83. člena ZDR določen pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prvi odstavek 83. člena ZDR namreč določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožnika 20. 11. 2008 utemeljeno opozorila zaradi kršitve delovne obveznosti storjene s tem, da tožnik 25. 10. 2008 trem potnikom ni izdal vozovnic, čeprav so prevoznino plačali, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil izpolnjen pogoj predhodnega opozorila v smislu citirane določbe ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.