Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4934-541349/2015-1 11 z dne 10. 9. 2015, o davčni izvršbi na dolžničina denarna sredstva, s katerim je prvostopenjski davčni organ odločil, da se revidentki opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 10. 9. 2015 glavnico v višini 37.186,20 EUR, zamudne obresti v višini 962,31 EUR in stroške sklepa v višini 25,00 EUR, torej skupaj 38.173,51 EUR. Odločil je tudi, da je banka ali hranilnica, ki bo izvrševala sklep, dolžna obračunati in plačati iz revidentkinih sredstev zamudne obresti za obdobje od 11. 9. 2015 do vključno dneva plačila za posamezne obveznosti, ki jih je prikazal v tabeli. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-29-903/2015-5 z dne 23. 12. 2015, revidentkino pritožbo zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom davčnih organov in navedlo, da so revidentkini tožbeni ugovori tožbena novota in jih zato v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. V obrazložitvi se je skladno z 71. členom ZUS-1 sklicevalo na ugotovitve tožene stranke. Poudarilo je, da se v obravnavanem primeru presoja le pravilnost sklepa o izvršbi ter da izvršilnih naslovov v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati, kar pomeni, da so revidentkine tožbene navedbe, v katerih se opredeljuje do postopka njenega moža, brezpredmetne.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo. V zvezi z dovoljenostjo revizije navaja vrednost spornega predmeta in se tako smiselno sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.1 Prvostopenjsko sodbo izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi nezakonito odločbo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe, presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

8. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja in je treba v njej argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se Vrhovno sodišče tudi opredeli. Revidentkina navedba, da se v izogib ponavljanju sklicuje na tožbene navedbe in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nosilnih pravnih oziroma tožbenih navedb in stališč, ne zadostuje. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče revidentkine ugovore glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe zavrača kot pavšalne.

9. Revidentka v reviziji navaja, da se obravnavana zadeva nanaša na napačno odločitev o temeljni stvari, to je o zavrnitvi davčno nevtralnega prenosa podjetja ob nadaljevanju dejavnosti, ki jo je revidentka prevzela in jo nadaljuje po svojem možu. Nadaljevanje dejavnosti in prenos podjetja naj bi tožena stranka upoštevala iz vseh vidikov, le z davčnega ne. Revidentka in njen mož namreč nista v roku predložila obrazca – priglasitev posebne davčne obravnave, to pa je imelo za posledico izdajo sklepa o izvršbi na revidentkina denarna sredstva. Zavrnitev priglasitve nevtralne davčne obravnave davčnega organa naj bi bila po mnenju revidentke napačna in birokratska, in naj ne bi sledila odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 18/2013 z dne 19. 9. 2003. Navaja tudi, da je davčni obračun vložila po napačnem navodilu uslužbenke tožene stranke.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pri večini revizijskih navedb za nedovoljene revizijske novote (87. člen ZUS-1). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je revidentka v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajala le, da ne ve, iz kakšnega pravnega naslova se opravlja izvršba, da v postopku ni bila izdana nobena odločba o ugotovitvi davčne obveznosti in da ni imela pravice sodelovati pri odmeri te obveznosti. Glede tega se je ustrezno opredelil že drugostopenjski organ, sodišče prve stopnje pa je njegovo stališče potrdilo. Presodilo je, da se je do teh revidentkinih pritožbenih navedb opredelil, pojasnil tako vsebino sklepa o davčni izvršbi, pojasnil, kaj so v zadevi izvršilni naslovi in da izhajajo iz obračunov obveznosti iz naslova akontacije dohodnine iz dohodkov iz dejavnosti, ki jih je vložila revidentka sama, kar pomeni, da je bila z njimi seznanjena in je pri obračunih tudi sodelovala. To potrjujejo tudi davčni obračuni v upravnem spisu. Šele v tožbi, in torej glede na 20. člen ZUS-1 prepozno, pa se je sklicevala na postopek, ki ga je davčni organ vodil z njenim možem ter zatrjevala povezanost tega postopka s predmetnim postopkom davčne izvršbe. Prav tako se je šele v tožbi sklicevala na domnevno nepravilno postopanje davčnih organov ter predlagala, da se pregleda dokumentacijo, ki se nanaša na postopek njenega moža, kot tudi, da naj se ga zasliši, prav tako zasliši tudi njo in računovodkinjo. Zaključkom, da je šlo za nedovoljene tožbene novote (20. člen ZUS-1), revidentka v reviziji ne nasprotuje.

11. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno presodilo, da se v obravnavanem primeru presoja le pravilnost sklepa o izvršbi ter da izvršilnih naslovov v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati. Peti odstavek 157. člena ZDavP-2 namreč določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (enako Vrhovno sodišče npr. v sklepu X Ips 449/2012 z dne 25. 4. 2013). Vse revidentkine revizijske navedbe, v katerih se opredeljuje do postopka njenega moža in torej postopka priglasitve nevtralne davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti, so tako tudi iz tega razloga v postopku davčne izvršbe nedopustne.

12. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.