Jedro

Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajala, da ne ve, iz kakšnega pravnega naslova se opravlja izvršba, da v postopku ni bila izdana nobena odločba o ugotovitvi davčne obveznosti in da ni imela pravice sodelovati pri odmeri te obveznosti. Drugostopenjski organ se je do teh tožničinih pritožbenih navedb opredelil, pojasnil tako vsebino sklepa o davčni izvršbi, pojasnil, kaj so v zadevi izvršilni naslovi in da izhajajo iz obračunov obveznosti iz naslova akontacije dohodnine iz dohodkov iz dejavnosti, ki jih je vložila tožnica sama, kar pomeni, da je bila z njimi seznanjena in pri obračunih tudi sodelovala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je iz izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da se tožnici opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 10. 9. 2015 glavnico v višini 37.186,20 EUR, zamudne obresti v višini 962,31 EUR in stroške sklepa v višini 25,00 EUR, torej skupaj 38.173,51 EUR. Prvostopenjski organ je določil tudi, da je banka ali hranilnica, ki bo izvrševala sklep, dolžna obračunati in plačati iz tožničinih sredstev zamudne obresti za obdobje od 11. 9. 2015 do vključno dneva plačila za posamezne obveznosti, ki jih je prikazal v tabeli. V obrazložitvi sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa in da je zato na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Pojasnil je tudi, da je tožnica, kot zavezanka za davek, dolžna plačati tudi zamudne obresti od neporavnanih obveznosti, izvršba pa se bo opravila z rubežem njenih denarnih sredstev, ki jih ima na računih banke A., d.d. in banke B., d.d., do višine davčnega dolga, sredstva pa se bodo nakazala na prehodni podračun prvostopenjskega organa, ki ga je določil v sklepu.

2. Tožnica je zoper sklep prvostopenjskega organa vložila pritožbo, v kateri je navajala, da ne ve, iz kakšnega pravnega naslova se opravlja izvršba, saj ji v postopku ni bila izdana nobena odločba o ugotovitvi davčne obveznosti. Navedla je tudi, da ni imela pravice sodelovati pri odmeri te obveznosti, zaradi česar je sklep protipraven, saj ne temelji na izvršilnem naslovu.

3. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je drugostopenjski organ uvodoma pojasnil, da začne davčni organ izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanimi z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov ali v rokih, predpisanimi z zakonom o obdavčenju. Pojasnjuje, kaj mora vsebovati sklep o davčni izvršbi, kot tudi, da je izvršilni naslov, na podlagi katerega se izda tak sklep, med drugih izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep in izvršljiva odmerna odločba. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se terja tožnico. Navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti, kot tudi zneski davka in zamudnih obresti, prav tako stroški izdaje sklepa. V nadaljevanju drugostopenjski organ pojasnjuje, da se tožnico terja za obveznosti iz naslova akontacij dohodnine od dohodkov iz dejavnosti po več obračunih, ki jih nato tudi navaja ter poudarja, da so vsi ti izvršilni naslovi razvidni iz tabele v izpodbijanem sklepu.

4. Drugostopenjski organ meni, da ni mogoče slediti tožnici, ki zatrjuje, da naj bi bila v postopku kršena postopkovna pravila, saj naj ne bi bila izdana nobena odločba o ugotovitvi davčne obveznosti, iz predloženih obračunov pa takšna obveznost ne izhaja. Vsi obračuni davka, ki so izvršilni naslovi, so postali izvršljivi, dolg po teh obračunih pa ni bil poravnan. Tožnica sicer ne zatrjuje, da bi bil dolg poravnan, pač pa le to, da iz obračunov ne izhaja takšna obveznost, kot po izpodbijanem sklepu. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je tožnica za vlaganje davčnih obrazcev pooblastila C.C. in ta je tudi vložila vse sedaj sporne obračune. Iz teh obračunov pa izhaja natanko taka obveznost, kot je navedena v izpodbijanem sklepu. To pa pomeni, da je tožničin očitek, da ni bila seznanjena z obveznostmi in da ni imela pravice do sodelovanja pri njihovi odmeri, neutemeljen, saj so vsi izvršilni naslovi po izpodbijanem sklepu obračuni, ki jih je vložila tožnica sama, oziroma njena pooblaščenka.

5. Tožnica se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Predlaga tudi, naj se zaradi ekonomičnosti postopka pridobi in pregleda spis tožene stranke št. DT 4934-541349/2015, saj se v spisu nahajajo listine, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, oziroma listine, ki jih je predložila tožnica. Obenem tudi predlaga, naj se postopek združi s postopkom, ki že teče pri sodišču v zadevi I U 51/2016, to je v zadevi, v kateri je tožničin mož Č.Č. vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. DT 4212-502032/2015-2 zaradi zavrženja njegove zahteve za priglasitev davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti in nadaljevanja po drugi osebi. V konkretnem primeru se namreč izpodbijani sklep nanaša na napačno odločitev o temeljni stvari, to je o zavrnitvi davčno nevtralnega prenosa podjetja ob nadaljevanju dejavnosti, ki jo je prevzela tožnica po svojem možu in jo nadaljuje. Popravek obračuna, na katerega se sklicuje tožnica, je pooblaščenka C.C. vložila na podlagi naloga in navodila uslužbenke tožene stranke. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi izsiljenega in nezakonitega navodila tožene stranke, razlogi za odpravo pa temeljijo na napačni in nezakoniti odločitvi tožene stranke, da zavrne davčno nevtralni prenos podjetja ob nadaljevanju dejavnosti. Tožena stranka tožnico šteje za prevzemnico podjetja po svojem možu v vseh segmentih, razen glede davčno nevtralnega prenosa, ki ga zavrača iz birokratskega razloga, to je zato, ker tožnica in njen mož nista predložila obrazca za priglasitev posebne davčne obravnave. Izpodbijana odločitev tožene stranke je zato napačna, nezakonita in predvsem birokratska.

6. Tožnica v nadaljevanju tožbe opisuje, kako je potekal prenos podjetja in tudi opisuje postopek, ki ga je tožena stranka vodila z njenim možem. Vztraja pri trditvah in argumentih, ki so navedeni v dosedanjih pritožbah njenega moža zoper sklepe, ki mu jih je izdala tožena stranka ter poudarja, da tožena stranka ni odločila o bistvenem zahtevku, to je, da bi morala o zavrnitvi posebne davčne obravnave izdati odločbo ter zato šteje, da je bilo ravnanje tožene stranke nezakonito in celo protiustavno. V nadaljevanju opisuje, katere pravice so bile po njenem mnenju kršene njenemu možu v zvezi s prenosom podjetja in poudarja, da je tožena stranka zlorabila svoje pristojnosti, ko je njeni računovodkinji naložila, da je dolžna izdelati nov obračun davka od dohodkov iz dejavnosti ter tožnici povečati davčne obveznosti. Tožnica nato obširno opisuje še svoje mnenje o tem, kaj je univerzalno pravno nasledstvo in kakšna je vsebina prenosa podjetja, kaj je treba storiti v zvezi s tem in kako bi morala ravnati tožena stranka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Ugotavlja, da je tožnica v tožbi zapisala tudi tožbene navedbe, ki jih je Č.Č. navajal v tožbi zoper sklep, ki mu je bil izdan dne 6. 8. 2015. V obravnavanem primeru pa se presoja le pravilnost sklepa o izvršbi, ki je bil izdan tožnici in po času njegove izdaje, tako da so taka navajanja brezpredmetna. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 namreč ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje. Tožničine trditve pa so tudi sicer tožbene novote, saj dokumentov, na katere se sklicuje v tožbi, ni predložila ali se nanje sklicevala v upravnem postopku.

8. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 13. 5. 2016 vztrajala pri vseh tožbenih navedbah. Navaja, da se tožena stranka do njenih izčrpnih navedb ni opredelila in ni odgovorila na očitke, da so bile v postopku kršene njene pravice. Odgovor je le formalen in birokratski, tako kot je tožena stranka postopala v postopku. Tožnica poudarja, da ne izpodbija izvršilnega naslova, pač pa pojasnjuje, zakaj je tožena stranka kršila njene ustavne in zakonske pravice. Ker se do njenih trditev tožena stranka ni opredelila, šteje, da jih ne prereka. Predlaga, da se o zadevi zasliši tožnica, Č.Č. in C.C., ponovno pa predlaga tudi združitev postopka s postopkom, ki se vodi po tožbi njenega moža. K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po oceni sodišča, navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožničinimi navedbami pa še dodaja:

11. Sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu, da naj bi se obravnavana zadeva združila s postopkom, ki se po tožbi njenega moža Č.Č. vodi pri Upravnem sodišču RS pod opr. št. I U 51/2016. Po določbi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu v skupno obravnavo. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru za združitev, kot jo predlaga tožnica, ti zakonski pogoji niso izpolnjeni. Postopek, ki se vodi po tožbi tožničinega moža se namreč, kot kažejo podatki vpisnika, vodi pri drugem oddelku Upravnega sodišča RS, kot pa se vodi predmetni postopek, in sicer v Ljubljani. Ta postopek je bil sicer že zaključen s sodbo z dne 22. 11. 2016, vodil pa se je zaradi povsem drugega predmeta, in sicer zaradi priglasitve davčne obravnave ob prenehanju opravljanja dejavnosti in nadaljevanju po drugi osebi. Sodišče torej ugotavlja, da za združitev postopkov niso izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZUS-1 in zato temu tožničinemu predlogu ni sledilo.

12. Sodišče ugotavlja, da so tožničini tožbeni ugovori tožbena novota in jih zato v postopku upravnega spora ni dopustno upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati, oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnica je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navajala, da ne ve, iz kakšnega pravnega naslova se opravlja izvršba, da v postopku ni bila izdana nobena odločba o ugotovitvi davčne obveznosti in da ni imela pravice sodelovati pri odmeri te obveznosti. Drugostopenjski organ se je do teh tožničinih pritožbenih navedb opredelil, pojasnil tako vsebino sklepa o davčni izvršbi, pojasnil, kaj so v zadevi izvršilni naslovi in da izhajajo iz obračunov obveznosti iz naslova akontacije dohodnine iz dohodkov iz dejavnosti, ki jih je vložila tožnica sama, kar pomeni, da je bila z njimi seznanjena in pri obračunih tudi sodelovala. Sodišče vse argumente tožene stranke sprejema kot utemeljene, ugotavlja, da jih potrjujejo tudi davčni obračuni v upravnem spisu in se, da bi se izognilo ponavljanju, skladno z 71. členom ZUS-1 na ugotovitve tožene stranke v celoti sklicuje. Sodišče se pridružuje tudi stališču tožene stranke v odgovoru na tožbo, da se v obravnavanem primeru presoja le pravilnost sklepa o izvršbi ter da izvršilnih naslovov v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati, kar pomeni, da so njene tožbene navedbe, v katerih se tožnica opredeljuje do postopka njenega moža, brezpredmetne.

13. Sodišče ugotavlja, da se je tožnica šele v tožbi sklicevala na postopek, ki ga je davčni organ vodil z njenim možem ter zatrjevala povezanost tega postopka s predmetnim postopkom davčne izvršbe. Šele v tožbi se sklicuje tudi na domnevno nepravilno postopanje davčnih organov ter predlaga, da se pregleda dokumentacijo, ki se nanaša na postopek njenega moža, kot tudi, da naj se ga zasliši, prav tako zasliši tudi njo in računovodkinjo. Sodišče ugotavlja, da so vse te navedbe tožbene novote, ki jih skladno z določbo 20. člena ZUS-1 ni dopustno upoštevati. Tožnica je namreč imela možnost, da bi svoje trditve navajala že v pritožbenem postopku, vendar pa tega ni storila niti ni pojasnila, zakaj ni svojih trditev uveljavljala že takrat, pač pa to storila šele v tožbi. Sodišče torej ugotavlja, da so vsi tožničini tožbeni ugotovi dejansko tožbene novote, ki jih ni dopustno upoštevati.

14. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.