Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Poskus, da se doseže dogovor med staršema glede izvrševanja stikov, je nedvomno v korist otroka in je CSD ravnal pravilno, ko je starša po prejemu zahteve za določitev stikov najprej povabil na pogovor, jima nato pomagal doseči začasni dogovor in je šele potem, ko je bilo očitno, da dokončen sporazum med staršema ni mogoč, nadaljeval postopek izdaje odločbe. Časa, v katerem je CSD s staršema aktivno iskal dogovor, ni mogoče šteti za molk organa.
Onemogočanje stikov še ne pomeni, da je za zagotovitev otrokove koristi primernejša sprememba režima vzgoje in varstva, ki je skrajni ukrep od sprva le poskusa prisilne izvršitve odločbe o stikih.
Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.
Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju.
Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in navedla, da ugotovitev sodišča, da je že samo dejstvo, da denarne kazni niso bile izterjane, privedlo do zatrjevanih posledic, ni utemeljena. Izdani odločbi o odmeri denarne kazni sta dosegli svoj cilj, zaradi katerega sta bili izdani, saj je prišlo do obnovitve stikov med očetom in hčerjo, in to ne glede na okoliščino, da kazni nista bili izterjani. Prvotožnik pa UE Ajdovščina vse od 22. 12.2004 ni več obveščal o težavah s stiki, tako da je UE Ajdovščina menila, da je zadeva že urejena in da je zagrožena denarna kazen ustrezno učinkovala. Zato oporeka pa trditvam tožnikov, da je neizterjava denarnih kazni vplivala ali da bi mogla vplivati na duševne bolečine tožnikov zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na kršitev osebnostnih pravic ali na kršitev človekovega dostojanstva in enakosti pred zakonom.
Zoper sodbo sta se pritožili tudi tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov in navajali, da v izreku sodbe ni odločeno samo o temelju zahtevka, temveč tudi o razlogu in času v katerem naj bi bil temelj podan. To pa ni več odločanje o temelju zahtevka, temveč že odločanje o višini tožbenega zahtevka. S tem je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prve odstavek 339. člena ZPP) saj sodišče ni pravilno uporabilo 315. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
Nadalje tožnika navajata, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da pri ravnanju oz. opustitvah CSD Ajdovščina ni podana protipravnost. CSD Ajdovščina bi moral že julija 2003 sam pričeti postopek za določitev stikov, po zahtevi prvotožnika za izdajo odločbe o stikih pa bi jo moral izdati v nekaj dneh, saj je bilo jasno, da je mati preprečevala stike. Korist mladoletne druge tožnice je terjala odločitev organa, ne pa siljenje strank v sporazum, ki je postopek za določitev stikov zavlekel za tri mesece. CSD Ajdovščina tudi po izdaji odločbe ni poskrbel, da bi se odločba pričela vsebinsko izvajati, čeprav je bil s situacijo vseskozi seznanjen. CSD Ajdovščina bi moral zato sam sprožiti postopek za predodelitev otroka mladoletne A. očetu. Tudi to, da je Ministrstvo za delo odločilo o pritožbi šele po 10 mesecih, je protipravno, kar je N. P. le olajševalo onemogočanje stikov. Napačno je tudi stališče prve stopnje, da prvi tožnik ni poskušal zmanjševati škode, saj se začasno dogovorjenih stikov zaradi koristi drugotožnice ni več udeleževal. Pritožbi nista utemeljeni.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je UE Ajdovščina dne 14.6.2004 izdala sklep o dovolitvi izvršbe, nato pa dne 26.7.2004 ter dne 29.11.2004 še sklepa o denarni kazni, ki pa jih ni izterjala, čeprav bi to morala skladno z drugim odstavkom 286. člena ZUP takoj storiti. Neizvršitev denarne kazni pa je pravilno opredelilo za protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico neizvršitev odločbe o stikih in s tem poseg v osebnostno pravico tožnikov – pravico do stikov med staršem in otrokom, ki so se začeli izvajati šele junija 2005, ko je bila predlagana izvršba s fizično prisilo. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožene stranke, da neizterjava terjatve ni vplivala na kršitev osebnostnih pravic, saj je prišlo do obnovitve stikov ne glede na okoliščino, da kazni nista bili izterjani. Tudi pritožbena navedba, da prvotožnik od 22.12.2004 dalje UE Ajdovščina ni več obveščal o težavah, ni odločilna, saj UE Ajdovščina glede izterjave izrečenih denarnih kazni ni imela diskrecijske pravice in bi jih morala na podlagi drugega odstavka 286. člena ZUP takoj izterjati.
V izreku vmesne sodbe je sodišče navedlo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, zaradi neizvršitve odločbe o stikih z dne 6.5.2004 za čas dovolitve izvršbe dne 14.6.2004 do vložitve predloga za izvršbo s fizično prisilo dne 10.6.2005. Z dostavkom v izreku, ki pojasnjuje razlog za obstoj odškodninske odgovornosti in njegovo časovno obdobje, sodišče v ničemer ni odločalo o višini škode.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo delo CSD Ajdovščina dovolj skrbno in časovno primerno ter da je bila tekom postopka vseskozi zasledovana korist otroka. Odškodninska odgovornost tožene stranke glede postopanja CSD Ajdovščina tako ne obstoji, saj ni podana predpostavka protipravnega ravnanja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral CSD Ajdovščina o stikih odločati že julija 2003 v roku enega oz. dveh mesecev, kot to določa 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne pa da je starše silil v sporazum. CSD Ajdovščina pred prejemom zahteve za določitev stikov o stikih ni smel določiti. CSD šele na zahtevo enega od staršev odloča o načinu izvrševanja njegove pravice do stikov z otrokom, ki mu jo tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, preprečuje (106. člen ZZZDR, Ur. l. RS, št. 14/89). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je poskus, da se doseže dogovor med staršema glede izvrševanja stikov nedvomno v korist otroka in da je CSD Ajdovščina ravnal pravilno, ko je starša po prejemu zahteve za določitev stikov najprej povabil na pogovor, jima nato pomagal doseči začasni dogovor in da je šele potem, ko je bilo očitno, da dokončen sporazum med staršema ni mogoč, nadaljeval postopek izdaje odločbe. ZUP v 222. členu resda določa rok v katerem mora upravni organ izdati odločbo, vendar pa obenem določa tudi, da ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen, če odločba ni izdana v roku. Na splošno velja, da ni podana podlaga za odškodninski zahtevek, če oškodovanec ne izkoristi pravnih sredstev, ki so mu na voljo. Vendar pa v primeru odločanja CSD Ajdovščina ne gre za to. Pravilna je namreč ocena sodišča prve stopnje, da je bil CSD Ajdovščina ves čas aktiven pri iskanju sporazuma med staršema, ki sta začasni dogovor dosegla v treh mesecih od vložitve predloga. Čas v katerem je CSD Ajdovščina s staršema aktivno iskal dogovor pa ni mogoče šteti za molk organa. Tudi glede dejstva, da je bila odločba o stikih CSD Ajdovščina izdana v dveh mesecih in pol po sklenitvi začasnega sporazuma, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prve stopnje, da je CSD Ajdovščina tudi v tem primeru ukrepal z dolžno skrbnostjo in časovno primerno. Pritožba matere drugotožnice na odločbo o stikih pa ni zadržala njene izvršitve, zato ni podana vzročna zveza med odločanjem pritožbenega organa, ki je trajalo dalj časa in neizpolnitvijo odločbe o stikih.
Po izdaji odločbe o stikih CSD Ajdovščina ni bil pristojen za njeno izvršbo, ki je bila v pristojnosti upravnih enot, zato mu ni mogoče očitati, da ni poskrbel za njeno izvajanje. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral CSD Ajdovščina po uradni dolžnosti sprožiti postopke za predodelitev otroka, ker je mati stike onemogočala. Enako kot CSD Ajdovščina bi tudi prvotožnik lahko predlagal sodišču izdajo nove odločbe o vzgoji in varstvu, vendar pa se je odločil le za izvršbo stikov. Onemogočanje stikov še ne pomeni, da je za zagotovitev otrokove koristi primernejša sprememba režima vzgoje in varstva, ki je skrajni ukrep od sprva le poskusa prisilne izvršitve odločbe o stikih. Prisilna izvršitev se je pokazala za zadostno, saj je po spremembi izvršilnega sredstva do stikov prišlo.
Glede stališča prvostopenjskega sodišča, da prvotožnik ni poskusil zmanjšati škode, saj je prenehal obiskovati hčerko v skladu z začasnim dogovorom, pritožbeno sodišče opozarja, da v času veljavnosti začasnega dogovora o izvrševanju stikov, protipravnost delovanja države ni bila ugotovljena, zato je ugotavljanje soprispevka prvotožnika za ta čas brezpredmetno.
V pritožbah uveljavljani razlogi niso podani. Pritožbi je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato krijeta vsak svoje pritožbene stroške. (365. člen ZPP v zvezi z 154. člen ZPP).