Jedro

Res je v primeru, ko pravdno nesposobne stranke ne zastopa zakoniti zastopnik, podana absolutna postopkovna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in res je bila ta zagrešena tudi v konkretnem primeru. Vendar se lahko na to kršitev sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.

Odločitev z vmesno sodbo zahteva ugotovitev vseh elementov civilnega delikta, tudi škode, in se s končno sodbo odloča le o višini odškodnine. V konkretnem primeru pravno priznana škoda ni bila ugotovljena.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o zahtevku prvega tožnika se zavrže. II. Reviziji zoper odločitev o zahtevku druge tožnice se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Mladoletna A. A. B. je izven zakona rojena hči C. A. in D. B. S sodbo z dne 21. 10. 2004 je bila dodeljena v varstvo in vzgojo materi. Oče je že pred tem, 20. 11. 2003, na tedaj pristojen Center za socialno delo Ajdovščina (v nadaljevanju CSD) vložil predlog za določitev stikov. Starša sta v okviru tega postopka 18. 2. 2004 in 10. 3. 2004 sklenila dva začasna sporazuma o izvajanju le-teh. Ker oče z dogovorjenim obsegom in načinom stikov ni bil zadovoljen, mati pa na večji obseg in drugačen način izvrševanja ni pristala, je CSD 6. 5. 2004 izdal odločbo o stikih. Na očetov predlog je Upravna enota Ajdovščina (v nadaljevanju UE) 14. 6. 2004 izdala sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je materi izrekla denarno kazen in ji zagrozila z izterjavo le-te, če ne bo dovolila stikov. Nato je UE 26. 7. 2004 izdala sklep o izterjavi denarne kazni. Vendar denarne kazni ni nikoli izterjala, mati pa stikov ni dovolila vse do junija 2005, ko je oče na CSD vložil predlog za izvršbo s prisilno izročitvijo otroka; po vložitvi tega predloga sta se starša na CSD o stikih dogovorila, oče pa je predlog za izvršbo nato umaknil. 2. Tožnika sta vložila odškodninsko tožbo zoper Republiko Slovenijo; trdila sta, da zaradi neaktivnosti oziroma počasnosti CSD in UE nista imela stikov več kot dve leti, zaradi česar sta trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju(1) z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek obeh tožnikov po temelju utemeljen. Ravnanje CSD sicer ni bilo protipravno, saj je storil vse, da bi se uresničila pravica otroka in očeta do stikov in je postopal z zadostno stopnjo skrbnosti, pač pa je bila protipravna opustitev izterjave otrokovi materi pravnomočno izrečene denarne kazni s strani UE; med opustitvijo izterjave denarne kazni in preprečevanjem stikov pa je podana vzročna zveza – če bi bila denarna kazen izterjana, bi mati stike dopustila, kar potrjuje okoliščina, da jih je dopustila po tem, ko je bil vložen predlog za izvršbo s prisilno izročitvijo otroka. Dodalo je, da materina izpoved, da stikov ne bi dopustila niti, če bi bila denarna kazen izterjana, ne kaže na pretrganje vzročne zveze, ker do takšne situacije ni prišlo.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.(2)

5. Odločitev pritožbenega sodišča glede obeh tožnikov tožena stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Tožnika sta na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj jo zavrne.

I. GLEDE ODLOČITVE O ZAHTEVKU PRVEGA TOŽNIKA O nedovoljenosti revizije zoper odločitev o zahtevku prvega tožnika

7. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), sicer pa le, če je v zakonu določeno, da je dovoljena ne glede na vrednost spora(3) ali če jo Vrhovno sodišče dopusti (prvi in tretji odstavek istega člena). V konkretnem primeru je prvi tožnik zahteval 19.000 EUR, druga tožnica pa 46.000 EUR odškodnine.

8. Tožena stranka je zoper odločitev o zahtevkih obeh tožnikov vložila direktno revizijo; zoper odločitev o zahtevku prvega tožnika, ki ne presega praga za direktno revizijo, ni vložila predloga za dopustitev revizije zaradi prepričanja, da je treba vrednost izpodbijanega dela sodbe na podlagi določbe petega odstavka 367. člena ZPP ugotoviti s seštevkom vrednosti zahtevkov obeh tožnikov, ker da je odločitev o zahtevkih obeh odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so njunima zahtevkoma skupna oziroma je odločitev o enem odvisna od odločitve o drugem, poleg tega pa ni mogoče razmejiti odškodnine, ki je posledica kršitev pred CSD, od tiste, ki je posledica kršitev v postopku pred UE. Sklicevala se je na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Dor 261/2010.(4)

9. Tožnika sta navadna sospornika. Vsak zahteva odškodnino za svojo nepremoženjsko škodo. Ne glede na to, da je zatrjevani vzrok škode obeh isto protipravno ravnanje oziroma opustitev (neizterjava denarne kazni) in da je pravna podlaga za odločitev o temelju vsaj delno(5) ista (pravila o odgovornosti države za ravnanje delavcev svojih organov), je mogoče o temelju zahtevka vsakega od tožnikov odločiti različno:(6) ni namreč nujno (in zaenkrat tudi ne ugotovljeno), da isto ravnanje ali opustitev obema tožnikoma povzroči duševne bolečine kot pravno priznano nepremoženjsko škodo.

10. Ustaljena je sodna praksa tega sodišča, da določba petega odstavka 367. člena ZPP ne posega v ureditev 41. člena ZPP, da se v primeru subjektivne kumulacije zahtevkov navadnih sospornikov dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka navadnega sospornika. Procesnopravna razmerja več strank na aktivni ali pasivni strani, združena v skupno razpravljanje in odločanje, ohranjajo namreč vsako svojo identiteto, vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno in neodvisno od drugih ter pravice do revizije ne pridobi zgolj zato, ker je bilo o njihovih sporih odločeno z eno odločbo.(7) Skladno s tem stališčem vrednosti zahtevkov navadnih sospornikov zaradi ugotovitve pravice do revizije ni mogoče seštevati. V konkretnem primeru tako ne drži stališče revizije, da je revizija zoper odločitev o zahtevku prvega tožnika dovoljena, ker seštevek vrednosti njegovega zahtevka, ki ne presega revizijskega praga, in (za dovoljeno revizijo sicer dovolj visoke) vrednosti zahtevka druge tožnice, presega 40.000 EUR. Praksa iz začetnega obdobja po uveljavitvi novele ZPP-D o seštevanju vrednosti spornega predmeta tudi v primeru subjektivne kumulacije pri navadnem sosporništvu, katere del je tudi sklep, na katerega se sklicuje revizija, je opuščena. Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi II Ips 280/2010, s katero je Vrhovno sodišče odločilo (kot) o (dovoljeni) reviziji, ki je bila vložena hkrati s (po takratni praksi nedovoljenim) predlogom za dopustitev revizije II Dor 261/2010. 11. Revizija tožene stranke je zato v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku prvega tožnika, nedovoljena, in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (387. člen ZPP).

II. GLEDE ODLOČITVE O ZAHTEVKU DRUGE TOŽNICE O procesni kršitvi

12. Oba tožnika je v postopku zastopal odvetnik. Pooblastilo za zastopanje druge tožnice, ki je mladoletna (rojena je 26. 10. 2001), je podpisal prvi tožnik, njen oče. Druga tožnica je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 279/2003 dodeljena v varstvo in vzgojo materi C. A. in živi pri njej. Mati soglasja k vložitvi tožbe ni podala.

13. Tožena stranka v zvezi z navedenim uveljavlja absolutno bistveno kršitev procesnega pravila iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da druga tožnica ni bila pravilno zastopana. Ker je bila dodeljena v varstvo in vzgojo materi, bi jo morala zastopati mati. Tudi, če bi jo lahko zastopal oče, bi morala mati z vložitvijo tožbe soglašati, a je oče za soglasje ni niti zaprosil, pač pa je sodišču predlagal postavitev kolizijskega skrbnika (kar je sodišče zavrnilo). Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožba vložena v otrokovo korist, je napačno, saj bo imelo zanj v primeru zavrnitve zahtevka neugodne finančne posledice. Soglasje za vložitev tožbe ni podal niti pristojen CSD.

14. Revizija nima prav. Res je (med drugim tudi) v primeru, ko pravdno nesposobne stranke ne zastopa zakoniti zastopnik, podana absolutna postopkovna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(8) in res je bila ta zagrešena tudi v konkretnem primeru. Vendar se lahko na to kršitev sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.(9) Namen določb o zastopanju procesno nesposobnih strank je namreč v zagotovitvi varstva njihovih pravic v postopku; če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi – ni torej razloga za razveljavitev z obravnavano kršitvijo obremenjene sodbe.(10) In druga tožnica je v postopku uspela.

15. Iz uveljavljanega procesnega razloga izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na drugo tožnico, ni mogoče razveljaviti.

O utemeljenosti revizije zoper odločitev o zahtevku druge tožnice Škoda

16. Revizija utemeljeno opozarja, da odločitev z vmesno sodbo zahteva ugotovitev vseh elementov civilnega delikta, tudi škode, in da se s končno sodbo odloča le o višini odškodnine. V konkretnem primeru pravno priznana škoda ni bila ugotovljena. Skladno s subjektivnim elementom koncepcije odškodnine za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) namreč ugotovitev o objektivni posledici protipravnega ravnanja (konkretno o po tožnikih zatrjevanem zmanjšanju življenjske aktivnosti) ne zadošča, ugotovljeno mora biti tudi duševno trpljenje zaradi te posledice.

Vzročna zveza

17. V izpodbijani sodbi je pritožbeno sodišče pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bila neizvršitev sklepa o denarni kazni protipravna (v nasprotju z določbo 286. člena Zakona o upravnem postopku, po kateri bi morala biti denarna kazen izterjana nemudoma) in je imela za posledico neizvrševanje stikov. Pravno relevanten vzrok naj bi bila torej neizvršitev sklepa o denarni kazni. Ta presoja je oprta na teorijo o ratio legis vzročnosti.

18. Revizija presojo o vzročnosti graja. Poudarja, da je bilo ugotovljenih več vzrokov neizvrševanja stikov med tožnikoma: najprej oče ni bil pripravljen na stike v navzočnosti matere,(11) nato mati stikov ni dopustila,(12) upravni organ ni izterjal denarne kazni, tožnik pa skoraj leto dni ni uporabil bolj učinkovitih zakonskih možnosti za dosego stikov (ko jih je, so stiki »stekli«). Dejstvo, da tožnika nista imela stikov dobrih 11 mesecev (relevantno je obdobje po pravnomočnosti odločbe o stikih), je posledica vseh navedenih vzrokov, ki bi jih zato sodišče moralo najprej ustrezno ovrednotiti, nato pa ugotoviti, kateri je ključnega pomena. Namesto tega je sledilo trditvi tožnikov, da je bila edini vzrok neizvrševanja stikov neizterjava denarne kazni.

19. Tudi v tem delu ima revizija prav. Vzročna zveza med škodnim ravnanjem in škodo je ena od obveznih predpostavk odgovornosti za škodo. Po naravi stvari je škoda lahko posledica več vzrokov. Kadar je tako, je treba med njimi izbrati tistega, ki je odločilen. V zvezi z izbiro v praksi prevladujeta teorija o varstvenem namenu norme (ratio legis) in predvsem teorija o adekvatni vzročnosti. Pomen teorije o ratio legis vzročnosti je predvsem v iskanju pravno relevantnega vzroka v primeru opustitve oziroma pasivnosti zatrjevanega povzročitelja škode; rešuje zadrego, ki nastane vsled dejstva, da pasivno ravnanje ne more biti naravni vzrok. Vendar v konkretnem primeru ni mogoče pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da je bila edini vzrok za prekinitev stikov med očetom in otrokom neizvršitev denarne kazni. Si ne qua non vzrok neizvajanja stikov med tožnikoma je bilo ravnanje otrokove matere; brez njega ne bi nastopil položaj, ko je treba presojati, ali je sploh na neizvajanje stikov pravno upoštevno vplivala (tudi) neizterjava denarne kazni (in druge okoliščine, ki jih kot možen vzrok izpostavlja revizija) oziroma ko je treba presoditi, ali te predstavljajo vzrok ali pogoj. Vprašanje, kaj od navedenega je vzrok in kaj je pogoj, ter ali je škodo mogoče pripisati protipravnemu ravnanju, je stvar vrednotenja, ki doslej zaradi stališča, da je edini pravno relevanten vzrok opustitev izterjave denarne kazni, ni bilo opravljeno.

20. Navedeno pomeni, da je odločitev materialnopravno zmotna, v zvezi s škodo kot nujno predpostavko odškodninske odgovornosti pa je tudi dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Že zato je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo ter sodbo sodišč druge in prve stopnje, nanašajočo se na zahtevek druge tožnice, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) in se mu s preizkusom pravilnosti presoje o protipravnosti ni bilo treba ukvarjati.

21. Ker je delno razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo (oziroma za prvega tožnika v nadaljnje) sojenje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V prvem sojenju je zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo razveljavilo.

Op. št. (2): Tožnika sta izpodbijala presojo, da CSD ni ravnal protipravno oziroma da mu ni mogoče očitati protipravnih opustitev.

Op. št. (3): Na primer v denacionalizacijskem postopku.

Op. št. (4): Zavržen je bil predlog države za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je potrdilo vmesno prvostopenjsko sodbo, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti za zahtevke vdovca in dveh mladoletnih otrok njihove pokojne matere in žene, ki je bila umorjena, zahtevek nobenega od njih pa ni dosegal 40.000 EUR. Obrazložitev: Za vse navedene zahtevke je skupno sedaj sporno vprašanje o odškodninski odgovornosti toženke. Seštevek subjektivno in objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkov presega vrednost 40.000 EUR, ki je prag za dovoljenost direktne revizije in hkrati za nedovoljenost predloga za njeno dopustitev. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo nedovoljen toženkin predlog za dopustitev revizije.

Op. št. (5): Odločitev o temelju mora zajemati odločitev o vseh elementih civilnega delikta, torej tudi o škodi, v konkretnem primeru pa ni tako, saj ni ugotovitve o duševnih bolečinah tožnikov, kar uveljavlja tudi revizija.

Op. št. (6): Glej prejšnjo opombo; če bi bilo ugotovljeno, da eden od tožnikov duševnih bolečin ni trpel, drugi pa jih je, bi bila ob siceršnjem obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti države, odločitev (ob pravilni uporabi materialnega prava že vmesna sodba) o njunih zahtevkih različna.

Op. št. (7): Glej na primer odločbe II Dor 5/2014, II Ips 162/2012, III Ips 62/2012 II Ips 372/2010 II Ips 25/2013 II Ips 199/2010 in druge.

Op. št. (8): »Če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.« Op. št. (9): Glej Galič, A., v: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 337, Zobec, J., isto delo, 3. knjiga, strani 304 in 305 in Triva,S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 693. Op. št. (10): Ibidem.

Op. št. (11): Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je oče zavračal stike, kot so bili pred izdajo odločbe CSD Ajdovščina dogovorjeni z začasnima sporazumoma (glej 1. točko obrazložitve).

Op. št. (12): Ta ugotovitev sodišča prve stopnje se nanaša na čas po izdaji odločbe o stikih.