Jedro

Če se podporni zid dejansko ne nahaja na jugozahodnem delu parcele št. 1333/2, in sicer na mestu, kot izhaja iz geodetskega načrta, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, to pomeni, da prizadeta stranka gradnje opornega zidu tudi s pridobitvijo predmetnega gradbenega dovoljenja ni legalizirala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka investitorjem A.A., B.A. in C.A. (v tem upravnem sporu prizadetim strankam) dovolila legalizacijo armirano betonskega podpornega zidu na jugovzhodnem delu parcele številka 1333/2 k.o. …, ob meji s sosednjo višje ležečo parcelo številka 1327/4 k.o. …. V 2. točki izreka je določila obseg, v 3. točki pa pogoje za navedeno gradnjo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v skladu s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. III U 383/2012 z dne 26. 9. 2013 v ponovnem postopku zahtevala, naj prizadete stranke vlogo dopolnijo in dostavijo popravek projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), in sicer tako, da bo novi geodetski načrt (julij 2012) obravnavan kot popravek in s tem sestavni del PGD, kar se mora odraziti tudi v grafičnih prikazih v projektu. Prizadete stranke so vlogo dopolnile in dostavile čistopis PGD. Toženka je nato tožnike pozvala, da se seznanijo in izjavijo glede dopolnitve PGD in geodetskega načrta z julija 2012. Tožniki so 21. 3. 2014 opravili vpogled v čistopis PGD in geodetski načrt z julija 2012, dane pa so jim bile tudi fotokopije geodetskega načrta, situacija opornega zidu iz vodilne mape, tehnično poročilo in situacija iz načrta arhitekture. Dne 31. 3. 2014 pa so se glede prejetih dokumentov tudi izjavili.

Toženka ugotavlja, da je meja med parcelama 1333/2 in 1327/4 k.o. … urejena in dokončna na podlagi odločbe Območne geodetske uprave Koper z dne 5. 2. 2008, ki je bila izdana v postopku evidentiranja urejene meje, v katerem so sodelovali lastniki obeh parcel. Ta meja ni bila spremenjena ali na novo določena z geodetskim posnetkom obstoječega stanja, niti z geodetskim načrtom, ki so ga predložili investitorji kot sestavni del PGD. V obeh primerih gre le za prikaz zgrajenih stavb in drugih objektov na zemljišču ter prikaz zemljiških parcel. Poleg tega toženka ugotavlja, da citirana geodetska posnetka prikazujeta identično stanje glede lege podpornega zidu, in sicer, da je zgrajen na jugovzhodnem delu parcele številka 1333/2, vzdolž dokončne meje s sosednjo parcelo št. 1327/4 k.o. …. Toženka ne dvomi v pravilnost ugotovljenega stanja, ki ga prikazujeta oba geodetska posnetka, zaradi česar ni imenovala izvedenca geodeta. Poudarja, da oporni zidovi niso stavbe in se uvrščajo med gradbene inženirske objekte (Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomene). Kot take pa jih obravnava tudi Odlok o ureditvenem načrtu Korte (Uradne objave št. 12/95 in naslednje, v nadaljevanju UN Korte) in zanje ne predpisuje minimalnega odmika od parcelne meje, niti soglasja lastnikov sosednjih parcel. Ugotavlja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da so že v pritožbi izpostavljali, da UN Korte v 16. členu določa, da mora višina zemljišča ob parcelni meji slediti višini naravnega terena in da morajo biti podporni zidovi prikazani v načrtu zunanje ureditve in praviloma ne smejo presegati 1,5 metra. Toženka se do navedenih pritožbenih navedb ni opredelila. Ob pregledu dokumentacije dne 21. 3. 2014 so tožniki opazili, da prizadete stranke vztrajajo pri določitvi meje glede na njihov zadnji geodetski posnetek, ki se je opravil brez njihove vednosti. Leta 2009 se je opravil geodetski posnetek in takrat so vsi navzoči potrdili mejo, ki je bila takrat določena v naravi, na takratni meji je bil postavljen zid, ki so ga prizadete stranke porušile in naredile sporni zid iz kamna, ki dejansko stoji tudi na nepremičnini v lasti tožnikov. Zaradi spornosti meje v popravku projekta in geodetskega načrta so tožniki zahtevali postavitev izvedenca geodeta oziroma geometra, ki naj se opredeli, ali že zgrajeni zid, ki ga skušajo tožniki legalizirati, poteka po nepremičnini tožnikov oziroma po meji.

Opozarjajo, da niso bili seznanjeni z meritvami, ki naj bi jih opravila družba D. d.o.o., zaradi česar je prišlo do nezakonite enostranske določitve meje s strani geodeta, s čimer je bilo kršeno temeljno načelo iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožnikom ni bila dana možnost izjaviti se o novem geodetskem načrtu. Ne strinjajo se z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da oba geodetska posnetka prikazujeta identično stanje glede lege podpornega zidu, in sicer, da je zgrajen na jugovzhodnem delu parcele številka 1333/2. Navajajo, da so sodelovali zgolj v postopku evidentiranja meje v letu 2008, geodetskemu načrtu iz julija 2012 pa so ugovarjali, prav tako tudi dopolnitvi le-tega. Sklicujejo se tudi na tretji odstavek 4. člena Pravilnika v geodetskem načrtu. Navajajo, da se sporni zid nahaja znotraj njihovega zemljišča cca. 0,20 m, brez njihovega soglasja. Prizadete stranke zato niso v celoti izkazale pravice graditi. Glede predloženega soglasja upravljavca občinske ceste (to je Občina Izola) z dne 3. 5. 2010 pa navajajo, da se nanaša na stanje v letu 2010, ki je bilo kasneje spremenjeno. Zato bi bilo treba pridobiti novo soglasje. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadete stranke v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj menijo, da tožba ni utemeljena. Glede očitane kršitve 16. člena UN Korte navajajo, da navedena določba ni kogentne narave in ne pride v poštev, ko gre za teraso, ki je v naravi visoka 3 m. V tem primeru podporni zid v višini 1,5 metra ne bi bil smiseln, saj ne bi služil svoji funkciji. Kot zmotne ocenjujejo ugovore tožnikov, da niso bili seznanjeni z meritvami, ki naj bi jih opravila družba D. d.o.o. Pojasnjujejo, da so imeli tožniki vpogled v čistopis projekta. Kot napačne pa ocenjujejo tudi trditve tožnikov, da niso predložili soglasja upravljalca občinske ceste in se sklicujejo na soglasje, izdano dne 3. 5. 2010. Sklicujejo pa se tudi na pridobljeno kulturnovarstveno soglasje, iz katerega izhaja, da je pogoju iz 31. člena UN Korte zadoščeno. Glede ugovora, da je prišlo do enostranske določitve meje s strani geodeta navajajo, da so tožniki tudi sami dostavili geodetski posnetek, ki ga je izdelal E. s.p., iz katerega je prav tako razvidno, da je meja med prizadetimi strankami in zemljiščem tožnikov urejena in dokončna in na katerem je jasno razvidno, da obravnavani podporni zid stoji na jugovzhodnem delu parcele številka 1333/2 in poteka vzdolž dokončne meje s sosednjo parcelo 1327/4 k.o. …. Tožniki so navedeni geodetski posnetek predložili na ustni obravnavani z ogledom dne 21. 12. 2009. Poudarjajo, da je bil prejšnji podporni zid bil narejen le z namenom, da se zakrijejo kanalizacijske cevi, ki segajo v višino cca. 3 m. V nasprotju s prvotnim postavljenim in porušenim podpornim zidom pa je predmetni podporni zid zgrajen pod kontrolo in nadzorom tožnikov. Poudarjajo, da bi ga morali sicer zgraditi tožniki sami, kar so prizadete stranke v postopku tudi večkrat zahtevale. Navajajo, da so se tožniki imeli možnost seznaniti se z dopolnitvijo PGD in geodetskega načrta. Kot pravilno pa ocenjujejo tudi odločitev toženke, da je zavrnila zahtevo za postavitev izvedenca geodetske stroke, saj je dejstvo, da je meja med parcelama 1333/2 in 1327/4 urejena in dokončna na podlagi OGU Koper, ki je bila izdana v postopku evidentiranja urejene meje, v katerem so sodelovali lastniki obeh parcel. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. III U 383/2012-15 z dne 26. 9. 2013 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker prva tožnica ni bila seznanjena z novim geodetskim načrtom (ki izkazuje gradnjo vzdolž meje in ne na meji, kot jo je izkazoval prejšnji geodetski načrt) in se posledično do njega ni imela možnosti opredeliti, ta pa bi moral biti kot popravek tudi sestavni del PGD.

V zadevi ni sporno, da so bili tožniki stranski udeleženci v postopku. V njem so sodelovali kot lastniki sosednjega zemljišča parc. št. 1327/4 k.o. …. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena ZUP so torej vstopili v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne osebne koristi, ki temeljijo na zakonu ali drugem predpisu. To pomeni, da tožniki v obravnavanem postopku ne morejo varovati javne koristi ali svojega dejanskega interesa. Z ugovorom o neprimernosti predloženega soglasja upravljalca občinske ceste Občine Izola z dne 3. 5. 2010 in posledično neizpolnitvijo pogoja iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 tožniki varujejo javno korist, zato ga sodišče ni preizkusilo. Enako velja tudi za ugovor glede neizpolnjevanja pogoja iz 16. člena UN Korte, saj tožniki ne navajajo, katero svojo pravno korist varujejo z navedenim ugovorom.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po prvem odstavku 66. člena ZGO-1 pristojni organ presoja skladnost projekta s prostorskim aktom. Navedeno velja tudi za legalizacijo objekta, saj zakon za legalizacijo drugače ne določa. To pa pomeni, da organ ne preverja skladnosti objekta, tudi če je ta že zgrajen, s prostorskim aktom, ampak zgolj skladnost projekta. V primeru izdaje gradbenega dovoljenja se ta nanaša le na gradnjo objekta, kot izhaja iz projekta. Če objekt v naravi ni skladen z objektom v projektu, to pomeni neskladno oziroma nelegalno gradnjo, za kar je pristojen inšpektor.

Iz izpodbijane odločbe in priloženega PGD izhaja, da se z njo dovoljuje gradnja podpornega zidu na jugovzhodnem delu parcele št. 1333/2 k.o. …, ki je nesporno v lasti prizadetih strank. Če se podporni zid dejansko ne nahaja na jugozahodnem delu parcele št. 1333/2 k.o. …, in sicer na mestu, kot izhaja iz geodetskega načrta, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja, pa to pomeni, da prizadeta stranka gradnje opornega zidu tudi s pridobitvijo predmetnega gradbenega dovoljenja ni legalizirala.

Ugovori tožnikov, da se sporna gradnja nahaja na njihovi nepremičnini oziroma na meji z njihovo nepremičnino, so zato brezpredmetni, prav tako pa tudi izvedba predlaganih dokazov, s katerimi bi se ta zatrjevana dejstva dokazala (izvedenec geodet oziroma geometer).

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da se tožniki niso imeli možnosti izjaviti se o dopolnitvi geodetskega načrta, ki je sestavni del PGD. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so bili tožniki povabljeni, da se seznanijo z dopolnitvijo projekta in geodetskim načrtom z julija 2012, ter da jim je bila dana med drugim tudi fotokopija navedenega geodetskega načrta, do katere se so tožniki izjavili.

V skladu s 25. členom Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08) je geodetski načrt priloga PGD, izdelan pa mora biti po predpisih o geodetskem načrtu, če gre za rekonstrukcijo, s katero se spreminja prostornina objekta, za novogradnjo ali za dozidavo objekta. Po drugem odstavku 2. člena Pravilnika o geodetskem načrtu (Uradni list RS, št. 40/04 in naslednji) geodetski načrt lahko vsebuje tudi podatke o zemljiških parcelah, ki glede na tretji odstavek istega člena pomenijo tudi podatke o mejah zemljiških parcel. Po prvem odstavku 6. člena tega pravilnika se geodetski načrt izdela na podlagi podatkov iz uradnih evidenc.

Navedeno pomeni, da mora geodetski načrt glede prikaza parcelnih mej temeljiti na podatkih zemljiškega katastra.

Zato je pravilno pojasnilo drugostopenjskega upravnega organa, da se meje ne določajo z geodetskim načrtom, kot zmotno menijo tožniki, ampak v postopku evidentiranja meje. Geodetski načrt pa je zgolj prikaz fizičnih struktur in pojavov na zemeljskem površju, nad in pod njim v pomanjšanem merilu po kartografskih pravilih (prvi odstavek 2. člena Pravilnika o geodetskem načrtu), torej stanja objektov na zemljišču, na katerem so meje praviloma že urejene, kot v obravnavanem primeru.

Da je meja med parcelama 1333/2 in 1327/4, obe k.o. … urejena in dokončna, izhaja iz navedene odločbe OGU Koper. Tožniki pa ne navajajo, da se podatki, navedeni v geodetskem načrtu, ne bi ujemali s podatki v zemljiškem katastru. Pravilno pa je tudi pojasnilo upravnega organa druge stopnje, da se določba tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o geodetskem načrtu nanaša na primere, ko meje niso urejene, za kar pa v obravnavanem primeru, kot rečeno, ne gre.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče predlogu prizadetih strank za povrnitev stroškov ni ugodilo, saj po mnenju sodišča le te z odgovorom na tožbo oziroma navedbami v njem niso bistveno pripomogle k odločitvi sodišča (1. odstavek 155. člena ZPP-UPB2). Pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Med take stroške pa sodišče ni uvrstilo stroškov prizadetih strank za odgovor na tožbo, saj bi te stroške sodišče priznalo le, če bi odgovor na tožbo bistveno pripomogel k odločitvi sodišča o tožbi.