Jedro

Ker je višje sodišče na seji senata dne 26. 1. 2011 podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je za povzročitev prometne nesreče odgovoren F. M., je v skladu z določbo 2. odstavka 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek na plačilo 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh plačati 1.950,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje: Tožnik in voznik avtomobila tuje registracije F. M. (v nadaljevanju: nasprotni udeleženec) sta bila dne 11. 11. 2000 udeležena v prometni nesreči. Tožnik je vozil naravnost in zatrjuje, da je križišče prevozil pri zeleni luči ter da mu je nasprotni udeleženec, ki je zavijal levo, izsilil prednost. Tožena stranka pa trdi, da je nasprotni udeleženec zavil levo ob zeleni luči (puščici), za vožnjo iz nasprotne smeri pa naj bi v tistem trenutku tožnik že imel prižgan rdeč svetlobni signal. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo plačati 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 2.797,30 EUR pravdnih stroškov. V presežnem delu je zahtevek zavrnilo. Sodišče je odločitev, da je prometno nesrečo povzročil ravno nasprotni udeleženec, oprlo zlasti na izpovedbe tožnika in prič. Sledilo je izpovedbi tožnika, ki naj bi jo potrdil priča S. V., okoliščine v zvezi s samo hitrostjo vožnje pa izvedenec ter policisti, ki so dogodek obravnavali. Izpoved nasprotnega udeleženca, da je tožnik z visoko hitrostjo prevozil rdečo luč, sodišča ni prepričala, saj o sami hitrosti tožnika ter o dejstvu, da je pred tožnikom križišče prevozil S. V., le-ta ni izpovedal prav.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik meni, da sodišče neupravičeno ne verjame izpovedbi nasprotnega udeleženca F. M. Ta je izpovedal, da tožnik ni zmanjšal hitrosti ter da je vozil več kot 60 km/h, kar je povsem skladno z ugotovitvami izvedenca, ki je ugotovil, da je bila hitrost tožnika pred zaviranjem med 55 in 65 km/h. F. M. je zmanjšal hitrost, tako da je njegova hitrost, ko je prevozil križišče, znašala največ 30 km/h. Primerjava hitrosti tožnika in nasprotnega udeleženca kaže na to, da je tožnik vozil hitro, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je peljal skozi križišče. Ocena hitrosti s strani F. M. je realna in skladna z ugotovitvami izvedenca. Poleg tega je sodišče odločitev neutemeljeno oprlo na izpoved priče S. V. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je vozil približno 100 metrov pred tožnikom ter da je po 300 metrih za prevoženim križiščem v vzvratnem ogledalu zagledal prometno nesrečo. Izpoved S. V. za ugotovitev odgovornosti ni pomembna, saj ni videl, kateri izmed udeležencev je zapeljal skozi rdečo luč. Zaradi zmotne presoje izvedenih dokazov je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je za prometno nesrečo odgovoren F.M. Ključne navedbe odgovora na pritožbo: Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter dodaja, da je sodišče pravilno presodilo vse okoliščine in izvedene dokaze v zvezi z ugotavljanjem hitrosti tožnika ter odgovornosti nasprotnega udeleženca.

Pritožba je utemeljena.

O pravni podlagi: V skladu z določbo 2. odstavka 42. člena Zakona o varnosti cestnega prometa(1) mora voznik, ki zavija levo, mimo pustiti vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno. 6. odstavek 119. člena ZVCP določa, da rdeča luč pomeni prepovedano vožnjo vozil, zelena luč označuje prost prehod, ob prižgani zeleni luči v obliki puščice pa sme voznik voziti le v smeri puščice. V skladu s 7. odstavkom istega člena pa rumena luč v obliki puščice, ki je postavljena pri izhodu s križišča, obvešča voznike, ki zavijajo levo, da se je za vozila iz nasprotne smeri na semaforju že prižgala rdeča luč in da lahko nadaljujejo z vožnjo ter zapustijo križišče. V skladu s 1. odstavkom 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih(2) se pri nesreči dveh premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti.

Ker je višje sodišče na seji senata dne 26. 1. 2011 podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je za povzročitev prometne nesreče odgovoren F. M., je v skladu z določbo 2. odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku(3) razpisalo pritožbeno obravnavo. Na tej je ponovilo tiste dokaze, v katerih dokazno oceno se je sodišču porodil dvom in ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi z navedenim spornim dejstvom. Zaslišalo je tožnika M. P. ter priče S. V., N. U. in J. Č. ter prebralo zapisnik o zaslišanju F. M. pred zaprošenim sodnikom.

Priča S. V. je tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi na pritožbeni obravnavi izpovedal, da prometne nesreče ni videl. V vzvratnem ogledalu je sicer spremljal vožnjo tožnika, vendar je opazil zgolj posledice trka. Sam je križišče prevozil pri zeleni luči, zato sklepa, da je tožnik, ki je vozil okoli 60 metrov za njim, storil enako. Tudi priča N. U. je izpovedala, da je S. V. križišče prevozil pri “zelenem valu“, česar pa za tožnika ni mogla potrditi, saj na njegovo vozilo ni bila pozorna.

Pritožbeno sodišče s tem v zvezi presoja, da priči nista videli, kako je do trka prišlo, predvsem pa nobena izmed njiju ni videla pri kakšni luči je zavijal F. M. oziroma kakšno luč je prevozil tožnik. O slednjem obe priči zgolj sklepata. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da je priča S. V. potrdil tožnikovo izpoved o odločilnih dejstvih.

Priča J.Č., policist, ki je prometno nesrečo obravnaval na kraju dogodka, pa ja pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da so glede na tornost vozišča, težo vozil, nastale poškodbe, vrsto, kvaliteto in izrabljenost pnevmatik izračunali, da tožnik ni vozil s prekoračeno hitrostjo ter da so iz tega razloga krivdo pripisali nasprotnemu udeležencu. Pred sodiščem druge stopnje nato ni znal pojasniti, na podlagi česa je bila, poleg navedenega, ugotovljena krivda F. M. Dodal je, da v primeru, če bi tožnik prevozil rdečo luč, ne bi šlo za izsiljevanje prednosti. Na vprašanje pritožbenega sodišča, kako so policisti ugotovili, ob kakšni signalizaciji sta udeleženca nesreče zapeljala v križišče, pa policist ni znal odgovoriti. Tudi izpoved policista torej ni dala podatkov o odločilnem dejstvu.

Izpovedbe tožnika o odločilnem dejstvu – pri kakšni luči je prevozil križišče, torej ni potrdila nobena izmed prič. Po tožnikovi izpovedi naj bi v križišče pripeljal za S. V. pri zeleni luči, ko je pred njega zapeljal F.M. in mu s tem izsilil prednost. Tožnik je svojo izpoved spreminjal, saj je sprva dejal, da je vozilo nasprotnega udeleženca sredi križišča stalo ter nato sunkovito speljalo predenj. Zaslišan na pritožbeni obravnavi pa je izpovedal, da se je vozilo čez križišče premikalo in celo pridobivalo na hitrosti (“avtomobil ni stal, naenkrat je poskočil“); kasneje pa še, da se je nasprotni udeleženec skoraj ustavil, ko je “speljeval“. Tožnik se je na pritožbeni obravnavi, skoraj enajst let po sami nesreči, spomnil še novih podrobnosti (da je bil voznik F. M. naslonjen precej proti volanu; da je bil tožnik zelo pozoren na njegov obraz), kar je nenavadno. Tožnikovi izpovedbi višje sodišče zato ne verjame.

Nasprotno pa pritožbeno sodišče šteje izpoved F. M. za verodostojno, saj je prepričljivo, logično ter brez notranjih neskladij opisal potek dogodka. Ko se je približal križišču, je opazil, da za vožnjo naravnost gori rdeča luč. Za zavijanje v levo je bila namreč prižgana zelena puščica, poleg tega pa se je prižgala tudi rumena luč, ki je označevala, da imajo vozila iz nasprotne smeri za vožnjo naravnost prižgano rdečo luč. Zato je brez ustavljanja zavil levo, saj je pričakoval, da se bo nasproti vozeče vozilo ustavilo. Tožnik je po njegovi oceni vozil okoli 60 km/h in ni zmanjševal hitrosti, saj je skušal v križišče zapeljati še pri rumeni luči, kar pa mu ni uspelo. M. ocena tožnikove hitrosti tako ni pretirana in je povsem realna, saj je znotraj razpona, ki ga je ugotovil izvedenec (55-65 km/h), katerega mnenje je glede tega vprašanja jasno in popolno. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo izpoved F. M. kot neverodostojno.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik izpovedal, da se je spornemu križišču približeval po ravni cesti in da je ves čas približevanja že gorela zelena luč. Niti tožnik niti priča S. V. nista videla, kdaj se je zelena luč prižgala, kar torej pomeni, da je bila prižgana že nekaj časa. Tudi ta okoliščina kaže prej na to, da je pravilna izpoved F. M., kot na pravilnost tožnikove izpovedi.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo: Po prepričanju višjega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, da je za povzročitev prometne nesreče odgovoren nasprotni udeleženec F. M. napačna. Tožnik ni uspel dokazati, da je za prometno nesrečo odgovoren nasprotni udeleženec. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

O stroških: Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo, je na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožnik v postopku ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti potrebne stroške, kot to določata 1. odstavek 155. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Kot potrebne stroške je sodišče prve stopnje toženi stranki odmerilo 1.438,82 EUR. Ker pravdni stranki odmere nista izpodbijali, je višje sodišče stroške tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje odmerilo v takšnem znesku. Tožnik pa mora toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka: 500 točk za sestavo pritožbe, 500 točk za narok pritožbene obravnave 2. 3. 2011, 50 točk za njeno trajanje, vse povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV. Potrebni stroški tožene stranke so tudi taksa za odgovor na tožbo v višini 20,35 EUR, stroški sodnega tolmača v višini 205,77 EUR ter sodna taksa za pritožbo v višini 147,78 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke 1.950,38 EUR. Če tožnik stroškov ne bo plačal v 15 dneh od prejema sodbe, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami; v nadaljevanju ZVCP.

(2) Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR; ZOR se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju OZ), ker je razmerje nastalo pred uveljavitvijo OZ.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP.