Jedro

Tožnikove navedbe predstavljajo tudi zavzemanje za spremembo dokazne ocene oziroma drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni utemeljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 17. 5. 2010 in 8. 7. 2010, priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti od 25. 12. 2009 dalje, izdajo ustrezne odločbe in izplačilo zapadlih nadomestil s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožniku dne 24. 12. 2009 prenehalo delovno razmerje, da se je dne 28. 12. 2009 prijavil v evidenco brezposelnih oseb, zahtevek za denarno nadomestilo pa je vložil šele 26. 3. 2010, kar je glede na določbo 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.) prepozno. Tožnik v obdobju od 24. 12. 2009 do 26. oziroma 29. 3. 2010 ni imel takšnih zdravstvenih težav, da bi mu bila onemogočena vložitev zahteve. Sodišče je iz izvedenih dokazov ugotovilo tudi, da tožnik 28. 12. 2009 ni podal predloga za priznanje pravic do denarnega nadomestila. Seznanjen je bil s svojimi pravicami in je tudi vedel, da se mora oglasiti še v drugo sobo tožene stranke in tam uveljavljati nadomestilo, česar pa ni storil. 3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da je v ponovnem zaslišanju tožnik na vprašanje, ali je dne 28. 12. 2009 izrecno zahteval denarno nadomestilo, odgovoril z „ne“, da to izrecno izhaja tudi iz izpovedi priče A. S., ki je tožnika z namenom uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila napotila in in mu povedala, v kateri pisarni tožene stranke naj se zglasi, tožnik pa je izpovedal, da se ni zglasil iz razloga, ker naj bi bila tam vedno „gužva“. V pritožbi zoper prvostopenjski sklep tožnik ni navajal, da je že pred 26. 3. 2010 uveljavljal pravico do denarnega nadomestila, temveč se je skliceval na zdravstvene razloge. Tudi iz 4. točke prijave v evidenco brezposelnih oseb z dne 28. 12. 2009, izhaja, da te pravice ne uveljavlja. ZZZPB določa, da sta postopek prijave v evidenco brezposelnih oseb in uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila ločena postopka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da se z dejanskimi ugotovitvami ne strinja, saj so posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, do tega pa je prišlo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da se je pritožbeno sodišče v 10. točki obrazložitve oprlo na izpoved tožnika, ki jo je povzelo iz konteksta celotne izpovedi, saj je določno izpovedal tudi, da se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb in seveda, da dobi tudi denarno nadomestilo, da je mislil, da bo denarno nadomestilo prejel, da ne ve, da ga je A. S. napotila tudi v sobo številka 12, oziroma bi tja šel, če bi ga napotila, da denarnega nadomestila sicer ni zahteval, je pa ob prijavi v evidenco, ustno izrazil, da podaja tudi prijavo za denarno nadomestilo. Določba 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) naj bi nalagala sodišču, da vestno in skrbno presodi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, v konkretnem primeru pa bi na tej podlagi moralo sodišče ugotoviti, da je podal ustrezen ustni zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila; njegovo izpoved potrjuje tudi mrežni delovodnik tožene stranke, v katerem je to evidentirano. Birokratsko razdvajanje krajevnih lokacij sprejemanja zahtev strank pri toženi stranki ne more iti v škodo tožniku, saj je logično, da vsak, ki izgubi zaposlitev in mu pripada nadomestilo, to nadomestilo tudi zahteva. Drugačno razmišljanje oziroma zaključki so neživljenjski. Zaradi nelogične, necelovite in ne dovolj skrbne ocene izpovedi tožnika je podana tudi bistvena kršitev iz določbe prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Obrazložitev pritožbenega sodišča temelji tudi na prijavi v evidenco brezposelnih oseb, ki je izpolnjevala uslužbenka tožene stranke; v listini je pri vprašanju „sem državljan EU/EGP in uveljavljam pravico iz naslova dajatve za brezposelnost“, odkljukana rubrika „NE“, vendar se ta rubrika nanaša zgolj na tujce, kar naj bi izpovedala tudi A. S. Zaključek pritožbenega sodišča v zvezi s tem je torej protispisen in v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma gre tudi za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče se je zmotno oprlo oziroma ocenilo dokaz z računalniško vodenim delovodnikom tožene stranke, saj je delavka določno opisala, da tožnik uveljavlja denarno nadomestilo; sicer ne bi zapisala, da ga je napotila v drugo pisarno. Tožnik zanika, da bi ga uslužbenka napotila v drugo pisarno in je prepričan, da je do tega prišlo naknadno, torej je očitno, da je ob prijavi v evidenco podal tudi zahtevo za odmero nadomestila. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da tožnik izpodbija dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, še to le z iztrganimi citati posameznih navedb in nekaterih izpovedi tožnika ter prič. Navaja, da je sodišče natančno presodilo vse dokumente in vse izpovedi, in opozarja tudi na to, da je tožnik v svoji izpovedi dne 17. 10. 2012 neresnično izpovedal, da se je na zavodu prvič prijavil in da je ob prijavi dne 5. 10. 2009 v prijavni obrazec navedel in podpisal neresnične podatke.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz 8. člena ZPP izhaja, da mora dokazna ocena ustrezati standardom skrbnosti, biti preverljivo obrazložena in v ta namen tudi razumsko ustrezno argumentirana. Zakon v tej določbi daje tudi metodične napotke za dokazno oceno, saj mora sodnik presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, in sicer vestno in skrbno.

9. Revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi sodišči druge in prve stopnje kršili določbo 8. člena ZPP. V zvezi z obrazložitvijo pritožbenega sodišča v 10. točki sodišče tožnikove izpovedi ni povzelo iz konteksta celotne izpovedi, saj je ob njegovi izpovedi, da denarnega nadomestila ni izrecno zahteval, upoštevalo izpoved priče A. S., da je tožniku izročila zahtevek za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila, ga tudi napotila v ustrezno pisarno, obenem upoštevalo tudi, da so bili tožniku poznani postopki uveljavljanja pravic pri toženi stranki, pa tudi izpoved tožnika, da se v drugi pisarni ni zglasil iz razloga, ker naj bi bila tam vedno „gužva“. Ob takšnih izpovedih tožnika in ob upoštevanju dodatnih dokazov nikakor ni mogoče sprejeti trditev tožnika, da naj bi sodišče njegove izpovedi povzelo iz konteksta. Tudi njegove revizijske izjave, da se je prijavil v evidenco in seveda da dobi denarno nadomestilo, da je mislil, da bo to nadomestilo prejel, da ne ve, da naj bi ga priča napotila na sobo številka 12, oziroma da naj bi tudi ustno izrazil, da zahteva denarno nadomestilo, nikakor ne pomenijo, da sodišče svoje dokazne ocene ni opravilo dovolj vestno in skrbno. Prav obratno, tožnikove navedbe predstavljajo zavzemanje za to, da sodišče upošteva le dele njegove izpovedi, ki ne predstavljajo niti jasnih in prepričljivih trditev v smislu uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila, niti niso v skladu z drugimi dokazi. Te navedbe obenem predstavljajo tudi zavzemanje za spremembo dokazne ocene oziroma drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni utemeljen revizijski razlog. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na nepravilno upoštevanje prijave v evidenco brezposelnih oseb in v zvezi s tem na zaslišanje priče A. S., ki naj bi izpovedala, da se rubrika „sem državljan EU/EGP in uveljavljam pravico iz naslova dajatev za brezposelnost“, nanaša le na tujce, in to izpolnjujejo le tujci, vendar zanemari nadaljnjo izpoved iste priče, ki je na izrecno vprašanje izpovedala tudi, da aplikacija ne gre naprej, če tega ne izpolniš. Zato tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz dokaznih zaključkov sodišč tudi ne izhaja, da naj bi bilo v delovodniku naknadno vpisano, da je bil tožnik napoten v sobo številka 12. Le tožnikovo prepričanje, da je do tega prišlo, ne dokazuje, da je bilo temu res tako, še manj pa je na podlagi tega mogoče sklepati, da naj bi tožnik podal zahtevo za odmero nadomestila za brezposelnost. Te revizijske navedbe ponovno predstavljajo zgolj zavzemanje za drugačno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Glede na navedeno, in ker tožnik sicer ne izpodbija materialno pravnih zaključkov sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.