Jedro

Tožnik ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ustnega predloga, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo. Zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo nobenih zadržkov, ki bi mu preprečevali pravočasno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 7. 2010 in št. ... z dne 17. 5. 2010 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 25. 12. 2009 do prenehanja te pravice, ter da se mu že zapadli zneski izplačajo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožencu pa se naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da iz dokazne listine tožene stranke, ki predstavlja izpis računalniško vodenega delavnika tožene stranke (mrežni delovodnik) izhaja, da je tožnik oddal vlogo pri toženi stranki dne 28. 12. 2009, pri čemer je referentka tega dne v rubriko navedene listine „oddani zahtevki za DN/DP“ vpisala svojo ugotovitev „predlog za DN (gospod napoten v sobo št. ...)“. Navedena listina objektivno dokazuje, da je tožnik ob prijavi referentko tožene stranke seznanil s tem, da vlaga tudi zahtevek za denarno nadomestilo. Tožnik je tako dne 28. 12. 2009 podal ustni zahtevek za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti. O tem dokazu se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo, čeprav gre po mnenju tožnika za ključen dokaz v tem socialnem sporu. S tem je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ker sodba ni ustrezno obrazložena, je s tem podana tudi kršitev po 22. členu Ustave RS. Že sama napotitev s strani tožene stranke, da se tožnik zglasi pri „pristojni“ referentki posredno dokazuje, da je tožnik že pri „prvi“ referentki uveljavljal zahtevek za priznanje denarnega nadomestila. Če temu ne bi bilo tako, ga „prva“ referentka ne bi pošiljala k „drugi“ referentki v sobo št. .... V tem delu sodišče tudi nepopolno in napačno povzema izpoved tožnika na glavni obravnavi dne 11. 11. 2013, saj zaobide določno tožnikovo izjavo, da je „ustno izrazil, da ko sem se prijavil v evidenco brezposelnih oseb, da podam tudi prijavo za denarno nadomestilo“. Tudi navedena opustitev sodišča je prispevala k zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Nadaljnji razlog napadene sodbe, da je tožnik že iz predhodnih postopkov poznal način poslovanja tožene stranke, ni odločilnega pomena. Kljub temu pa tožnik opozarja, da se zaradi nenehnega spreminjanja predpisov tudi postopanje različnih organov spreminja. Sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja osebne zdravnice nadalje zaključuje, da pri tožniku niso bili podani zdravstveni razlogi, na podlagi katerih bi prišlo do podaljšanja roka za vložitev zahteve za priznanje denarnega nadomestila. V tem delu je sodišče nepopolno, ob posledici tega pa tudi zmotno ugotovilo pravo dejansko stanje. Zaslišana osebna zdravnica je namreč potrdila, da si je tožnik v času teka roka za podajo zahtevka za priznanje pravice do nadomestila zdravil pri več zdravnikih specialistih in da je pri tožniku ob pregledu dne 29. 3. 2010 ugotovila bolezensko stanje, zaradi katerega je moral kasneje na operacijo kile, pri čemer je do tega bolezenskega stanja prišlo že pred navedenim pregledom. Obenem je določno povedala, da je bil tožnik zaradi zdravstvenih pregledov v spornem obdobju nesposoben za delo s prekinitvami, pri čemer so takšne začasne nesposobnosti znale trajati tudi kakšen teden dni. Sodišče glede morebitnega podaljšanja 60-dnevnega roka ni izvedlo potrebnih dokazov, kot mu je bilo naloženo s strani razveljavitvenega sklepa. Tožnik je s tem v zvezi tudi predlagal pritegnitev izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotovil, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo v spornem obdobju. Tako pa je zaključek, da je tožnik, tudi upoštevaje njegovo zdravstveno stanje, zamudil z vložitvijo zahtevka za priznanje denarnega nadomestila, ki ga je ponovno pisno vložil dne 26. 3. 2010, preuranjen, saj dejansko stanje v tem delu doslej ni bilo zadostno razčiščeno. Razumljivo je, da se tožnik pri toženi stranki ni prijavljal z željo, da bi se pustil poučevati bistveno mlajšim uradnicam tožene stranke v smislu izdelovanja zaposlitvenih načrtov, pisanja prošenj, zlasti pa v želji po kontroli tožene stranke nad njegovim bivanjem v času brezposelnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo nadaljnjih pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, če je mogoče pred spremenjenim senatom. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam in jih prereka. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dne 28. 12. 2009 ni niti podal predloga oziroma zahteve za denarno nadomestilo niti ni oddal ali vročil nobene pisne vloge ali zahteve. Njegove prijave v evidenco brezposelnih oseb ni mogoče hkrati šteti kot ustno oddani zahtevek za uveljavljanje denarnega nadomestila. Tudi tožnik je sam zaslišan izpovedal, da dne 28. 12. 2009 ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ali vložil zahteve za denarno nadomestilo. Referentka je tožniku ob prijavi v evidenco brezposelnih izročila prazen obrazec - vloga za DN in ga ustrezno napotila k pristojni referentki, če bi želel vlogo vložiti. Tožnik pa je na vprašanje, zakaj ni vložil zahtevka za denarno nadomestilo odgovoril, da je pred vrati vedno „gužva“. Tožnik je bil tako nedvomno in ustrezno opozorjen ter napoten v pristojno službo k pristojni delavki, v kolikor bi želel vložiti zahtevo, vendar pa temu napotilu ni sledil oziroma te zahteve oziroma predloga takrat oziroma tam ni vložil, niti ga ni vložil kasneje. Tožnik je šele v tožbi po pooblaščencu pričel kot razlog za zamudo navajati „neseznanitev s postopki“. Tožena stranka zavrača neargumentirane očitke in žaljive navedbe o namenoma nestrokovnem ravnanju strokovnih delavk tožene stranke. Tožnik je bil osebno prisoten pri pričanju obeh prič, vendar ni niti z eno besedo zanikal, ugovarjal ali oporekal njunim izpovedbam oziroma dokazom. Kljub temu pa v pritožbah tožnikov pooblaščenec vse izpovedbe prič izpodbija kot neverodostojne. Iz določil ZZZPB izhaja, da so prijava v evidenco brezposelnih oseb na zavodu in vložitev zahteve za denarno nadomestilo ali kakšne druge pravice povsem ločeni postopki. Prav iz tega razloga ima Zavod RS za zaposlovanje zato ustrezno organizirane različne službe, stranke pa so s strani referentov ali strokovnih delavk tudi ustrezno poučene ali napotene k za to ustreznemu oziroma pooblaščenemu strokovnemu delavcu. Če tožnik ni želel vložiti vloge pri za to pristojni strokovni delavki „na sobi št. ...“, kamor je bil ustrezno napoten, bi lahko vlogo izpolnil sam in jo oddal katerikoli delavki ali v vložišču oziroma bi jo posredoval po pošti ali vložil v elektronski obliki. Tožena stranka še poudarja, da se tako na podlagi določb ZZZPB kot tudi določb Zakona o splošnem upravnem postopku o pravici do denarnega nadomestila odloča na „zahtevo stranke“ in ne po uradni dolžnosti. Upravni organ tudi ne more pozvati na dopolnitev vloge, če je stranka sploh ni vložila ali podala. Iz izpovedbe zaslišane zdravnice tudi povsem jasno izhaja, da pri tožniku znotraj 60 dni od prenehanja obveznega zavarovanja ni prišlo do bolezni, zaradi katere rok za vložitev zahteva za denarno nadomestilo ni tekel. Tožnika tudi ni mogoče šteti kot nevedno, neuko, neveščo in s strani delavcev zavoda zavedeno stranko. Kljub njegovi očitno neresnični izpovedbi na sodišču, da se je na zavodu prijavil prvič in prvič uveljavljal denarno nadomestilo ter da ni poznal postopkov, tožnik doslej ni zanikal in tudi ne more zanikati nobene od trditev in dokazov tožene stranke iz katerih izhaja, da je tožnik dobro poznal postopke uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila, saj je to pravico in ostale pravice brezposelnih oseb na zavodu že večkrat (trikrat) uveljavljal in tudi koristil. Nazadnje je tožnik denarno nadomestilo uveljavljal tako, da je vložil zahtevek za denarno nadomestilo tudi dne 5. 10. 2009 (torej le dva meseca pred spornim datumom 28. 12. 2009) in je takrat v ta namen tudi predložil dokumentacijo. Ob prijavi dne 5. 10. 2009 je v prijavni obrazec (čeprav pod izjavo, da so vsi podatki resnični) neresnično navedel in podpisal, da ni samozaposlena oseba. Na podlagi uradno pridobljenih podatkov je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik še vedno samozaposlena oseba. Temu je sledila odločba o črtanju iz evidence brezposelnih z 19. 11. 2009, tožnik pa se je iz evidence Zavoda RS za zaposlovanje odjavil dne 14. 12. 2009, torej po prejemu odločbe. Zgolj iz previdnosti tožena stranka še opozarja, da tožnik pravice do denarnega nadomestila niti ne more uveljaviti, saj po takrat veljavnih določbah ZZZPB se zavarovancem po 3. odstavku 1. člena zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. V 1. točki 1. odstavka 19. člena je določeno, da pravico do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi sporazumne razveljavitve. Iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik po vložitvi zahtevka z dne 26. 3. 2010 oziroma k dokaznemu predlogu z dne 18. 11. 2013 pa izhaja, da sta se delodajalec A.A. in tožnik B.B. dne 6. 11. 2009 sporazumno dogovorila za ponovno vključitev v socialno zavarovanje za nazaj od 1. 10. 2009 pa do datuma 24. 12. 2009, kar pomeni, da je brez zaposlitve oziroma zavarovanja ostal po svoji volji in po dogovoru z delodajalcem, brez da bi zato obstajal kakršenkoli razlog po delovnopravni zakonodaji. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, sodba namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev.

V sporni zadevi je sodišče prve stopnje že zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. VI Ps 1895/2010 z dne 12. 12. 2012, ki pa jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 105/2013 z dne 4. 7. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča ter dodatno razčistilo dejansko stanje, s tem, da je ponovno preučilo listinsko dokumentacijo, ponovno zaslišalo tožnika in pa tožnikovo lečečo zdravnico.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 8. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 17. 5. 2010. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožnikovo vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Razlog zavrženja je bila ugotovitev, da naj bi tožnik vlogo vložil po izteku zakonsko določenega 60-dnevnega roka, torej prepozno.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, je v 1. odstavku 31. člena določal, da denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju obveznega zavarovanja, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju obveznega zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se zavarovancu skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila zmanjša za čas prekoračitve roka, računajoč od 31 dneva po prenehanju obveznega zavarovanja dalje do vložitve zahteve. Rok iz 1. odstavka po 2. odstavku 31. člena ZZZPB ne teče med drugim tudi med boleznijo. Zavarovanec se mora na podlagi 3. odstavka 31. člena ZZZPB na zavodu prijaviti v 8 dneh po prenehanju razlogov iz prejšnjega odstavka. V primeru iz 2. odstavka tega člena pripada zavarovancu denarno nadomestilo od prvega dne po prenehanju razlogov iz 2. odstavka tega člena (4. odstavek 31. člena ZZZPB). Po 5. odstavku 31. člena ZZZPB pa zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po poteku 60 dni od prenehanja obveznega zavarovanja ali po poteku 30 dni od prenehanja razlogov iz 2. odstavka tega člena.

V zadevi je bilo najprej odprto vprašanje, ali je tožnik že dne 28. 12. 2009, ko se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb, vložil tudi zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Omenjeno vprašanje je sodišče dodatno razčiščevalo s tem, da je v ponovljenem postopku zaslišalo tožnika, ki je na vprašanje, ali je izrecno zahteval denarno nadomestilo, odgovoril z ne. Da ni izrecno zahteval denarnega nadomestila izhaja tudi iz izpovedbe zaslišane priče C.C., ki je prepričljivo izpovedala, da mu je izročila zahtevek za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ga tudi napotila v kateri pisarni naj se zglasi. V primeru, da bi tožnik ustno uveljavljal priznanje pravice, kar je sicer mogoče glede na določbo 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) bi moral organ njegovo zahtevo ustno vzeti na zapisnik, kar pa ni bilo storjeno in tožnik tega tudi ni zahteval. Sam je tudi izpovedal, da se v drugi pisarni ni zglasil iz razloga, ker naj bi bila tam vedno „gužva“. Da tožnik dne 28. 12. 2009 ni podal ustne zahteve za priznanje pravice nenazadnje izhaja tudi iz njegovega kasnejšega ravnanja, saj je tožnik zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila vložil dne 26. 3. 2010. V primeru, da je podal ustno zahtevo, je imel možnost, da če organ o pravici ni odločil, da bi postopal po določbi 222. člena ZUP, kjer je urejen t.i. molk organa. Tako pa tudi v pritožbi zoper sklep z dne 17. 5. 2010, s katero je bil njegov zahtevek zavržen ni navajal, da bi že pred tem uveljavljal pravico do denarnega nadomestila, temveč se je skliceval na zdravstvene razloge, zaradi katerih naj bi bil zamujen rok za vložitev zahtevka. S tem v zvezi je tudi predložil zdravniško potrdilo. Tudi iz 4. točke prijave v evidenco brezposelnih oseb z dne 28. 12. 2009, ki govori o uveljavljanju pravic iz naslova dajatev za brezposelnost izhaja oznaka, da te pravice ne uveljavlja. Torej ob prijavi ni posebej uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kar pomeni, da tudi izpis računalniško vodenega delovodnika tožene stranke, kjer je označeno pod datumom 28. 12. 2009 „predlog za DN (gospod napoten v sobo št. ...)“, glede na ostale izvedene dokaze, kot je bilo že pojasnjeno, ne pomeni, da je bil s tem podan ustni predlog za denarno nadomestilo, temveč je bil glede denarnega nadomestila tožnik napoten v sobo št. ..., kamor pa tudi glede na njegovo izpovedbo ni šel, ker je bila pred vrati „gužva“. Pritožbene navedbe, da je torej tožnik že 28. 12. 2009 podal zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila so torej neutemeljene. V spornem obdobju sta bila glede na določbe ZZZPB dva ločena postopka, torej postopek prijave v evidenco brezposelnih oseb in pa uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče zato sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti uveljavljal šele dne 26. 3. 2010 (potrdilo o vložitvi zahteve v prilogi sodnega spisa pod A/3). Navedena vloga pa je bila nedvomno vložena po preteku 60 dni po prenehanju delovnega razmerja, ki je tožniku prenehalo dne 24. 12. 2009. Rok 60 dni se lahko izjemoma podaljša le v primeru, če bi obstajali razlogi določeni v 2. odstavku 31. člena, kjer je med drugim navedena tudi bolezen. Tožnik je že v predsodnem postopku navajal, da naj bi bila bolezen razlog, da je zamudil rok za vložitev zahteve za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Enako je to navajal tudi v tožbi. Kot dokaz je predložil zdravniško potrdilo (priloga A/7 sodnega spisa). Sodišče prve stopnje je sledilo napotkom pritožbenega sodišča in razčistilo vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju glede na izdano zdravniško potrdilo zmožen uveljavljati pravico do denarnega nadomestila. Zaslišana osebna zdravnica je prepričljivo izpovedala, da tožnik v času od 28. 12. 2009 do 26. 3. 2010 le občasno ni bil sposoben za delo. Za naprej, torej po 26. 3. 2010 pa naj ne bi bil sposoben za delo zaradi predvidene operacije kile. V spornem obdobju pa glede na izpovedbo osebne zdravnice, ni bilo nobenih zadržkov (razen, ko je bil zadržan zaradi pregledov pri specialistu), da bi urejal „uradne postopke“, kar pomeni, da glede na njegovo zdravstveno stanje ni bilo nobenih zadržkov, da bi v zakonsko določenem roku uveljavljal pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je z izvedbo omenjenega dokaza dejansko stanje ustrezno razčistilo, kar pomeni, da ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo sodnega izvedenca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.