Jedro

Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V obravnavani zadevi je tožeča stranka država in sicer preko delovanja, ki je oblastveno in povezano z izvrševanjem javnih funkcij, z dajanjem državne pomoči oziroma sofinaciranjem projekta na podlagi javnega razpisa Ministrstva za gospodarstvo in njeno delovanje v obravnavanem primeru ni povezano s pridobitno dejavnostjo. Obravnavana pogodba zato ni gospodarska pogodba in zanjo ne pridejo v poštev določbe, ki veljajo za zastaranje gospodarskih pogodb, kot to zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč zanjo veljajo določbe 346. člena OZ o splošnem petletnem zastaralnem roku, kakor je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Izreklo je: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 52833/2011 z dne 18. 4. 2011 ostane v veljavi, v delu s katerim je dolžniku (sedaj toženi stranki) naloženo, da v roku osmih dni po vročitvi sklepa o izvršbi poravna upniku (sedaj tožeči stranki) v predlogu za izvršbo navedeno terjatev: - 156.484,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 4. 2011 dalje do plačila; - 93.024,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 4. 2011 dalje do plačila; - stroške izvršilnega postopka v znesku 425,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so začele teči 9. dan od vročitve sklepa o izvršbi dolžniku, sedaj toženi stranki. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni poravnati stroške pravdnega postopka v znesku 2.972,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, da ne bo izvršbe.”

2. Tožena stranka po pooblaščenki to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podrejeno, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 93.024,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2011 dalje do plačila, torej glavnico iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 156.484,73 EUR od 30. 11. 2005 do 17. 4. 2011. 3. Tožena stranka meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni zastarala. Vztraja, da bi sodišče, če bi pravilno uporabilo materialno pravo, moralo upoštevati triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ, ki velja za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb. Navaja, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev iz sklenjene pogodbe z dne 4. 10. 2005, da v tem gospodarskem sporu od tožene stranke zahteva vrnitev sredstev, ki jih je toženi stranki nakazala na podlagi sofinanciranja stroškov izbranega projekta na osnovi javnega razpisa za spodbujanje neposrednih tujih investicij in s sklepom Ministrstva za gospodarstvo z dne 6. 9. 2005. Glede na vsebino takšne pogodbe je tožena stranka mnenja, da gre za gospodarsko poslovanje med pravdnima strankama oziroma za povrnitev izdatkov, ki jih je imela tožeča stranka v zvezi s sklenjeno pogodbo. Stališče sodišča prve stopnje, da glede zastaranja terjatev v tem gospodarskem sporu velja splošni petletni zastaralni rok in ne triletni rok, kot ga določa 349. člen OZ pa je po mnenju tožene stranke zmotno tudi zato, ker je bil triletni zastaralni rok določen v OZ predvsem zaradi tega, da bi zakonodajalec s krajšim zastaralnim rokom ustregel potrebam gospodarskega poslovanja. Glede na vsebino sklenjene pogodbe da je tožeča stranka v dopisu z dne 3. 3. 2008 od tožene stranke zahtevala vrnitev denarnih sredstev v višini 135.773,61 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi neutemeljeno, ker je v 8. členu te sklenjene pogodbe navedeno, da v kolikor prejemnik - tožena stranka ne izpolni obveznosti iz 5. in 6. člena te pogodbe preneha obveznost ministrstva do prejemnika iz naslova te pogodbe in ministrstvo vnovči bančno garancijo, ni pa bilo določeno, da lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke ta znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Nadalje navaja, da so med pravdnima strankama aktivno potekali razgovori v zvezi s plačilom zahtevanega zneska po zahtevku z dne 3. 3. 2008 in 27. 3. 2009 in ker je pri teh aktivno sodelovala tudi tožeča stranka, tožena stranka ni prišla v zamudo po izteku 8-dnevnega roka, ki ga je tožeča stranka določila toženi stranki v zahtevkih, ko je od nje zahtevala plačilo zneska 20.711,12 EUR in 135.773,61 EUR, skupaj torej 156.484,73 EUR. S tem, ko se je tožeča stranka s toženo stranko dogovarjala glede plačila, pa je s takšnim svojim ravnanjem toženo stranko zavajala in ji je dala lažno upanje, da se bodo uspeli dogovoriti, saj je tako kot pri sklenitvi pogodbe z dne 4. 10. 2005 pokazala voljo, da se s toženo stranko dogovori. Zato neutemeljeno in neupravičeno zahteva plačilo zamudnih obresti in to celo kot samostojno terjatev v znesku 93.024,81 EUR. Odločitev sodišča, da takšnemu samostojnemu tožbenemu zahtevku glede plačila zamudnih obresti ugodi je zmotna in je sodišče v tem primeru tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je iz komentarja OZ na strani 318 razvidno, da kadar je zahtevek za izplačilo obračunanih zamudnih obresti v tožbi uveljavljen kot samostojna terjatev, ta terjatev zastara v triletnem roku od dospelosti, ta rok pa se je iztekel 5. 10. 2008. Tudi v zvezi s prekinitvijo zastaralnega roka tožena stranka vztraja pri svojih navedbah glede izjave volje tožeče stranke o tem, da se s toženo stranko dogovori kot so navedene že zgoraj.

4. Tožeča stranka na pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pristojnost za odločanje v tej zadevi je bila na Višje sodišče v Celju prenesena s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 264/2015 z datumom 23. 1. 2015 v skladu z določbo 105.a člena in z določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za vračilo neupravičeno prejetih proračunskih sredstev, ki jih je tožena stranka prejela od tožeče stranke po sklenjeni pogodbi na podlagi javnega razpisa za vzpodbujanje neposrednih tujih investicij v letu 2005, ker tožena stranka ni izkazala nastanka upravičenih stroškov v pogodbeno dogovorjenem roku in ni v roku treh let od podpisa pogodbe ustvarila 50 novih delovnih mest. Tožbeni zahtevek predstavlja znesek izplačanih sredstev toženi stranki 156.484,73 EUR, obračunane zakonske zamudne obresti v višini 93.024,81 EUR ter zakonske zamudne obresti od obeh zneskov za čas od vložitve tožbe 18. 4. 2011 dalje do plačila.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

9. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugovoru zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka.

10. Iz med pravdnima strankama nespornih dejstev: da sta pravdni stranki dne 4. 10. 2005 sklenili pogodbo, saj je bila tožena stranka izbrana kot prejemnik sredstev na podlagi javnega razpisa za vzpodbujanje neposrednih tujih investicij v letu 2005; da sta s predmetno pogodbo uredili medsebojna razmerja v zvezi z sofinanciranjem dela stroškov projekta “investicija v proizvodnjo izdelkov za dom in vrt za znane kupce doma in v tujini”, katerega cilj je bil poleg prenosa znanja, tehnologij, povezovanja tujih investitorjev s slovenskimi podjetji, vzpodbujanje regionalnega razvoja, predvsem tudi novih delovnih mest; da je na podlagi te pogodbe tožena stranka od tožeče stranke prejela denarna sredstva v znesku 156.484,73 EUR, ki so bila toženi stranki nakazana 30. 11. 2005; da je morala tožena stranka denarna sredstva uporabiti v skladu s pogodbenimi določili in da se je tožena stranka na podlagi te pogodbe zavezala, da bo v treh letih od podpisa pogodbe v okviru investicije ustvarila 50 novih delovnih mest, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba ni gospodarska pogodba in zanjo ne veljajo določbe 349. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaranju terjatev iz gospodarskih pogodb, temveč se zanje uporabljajo določila 346. člena OZ o splošnem pet letnem zastaralnem roku.

11. Pri tem ni odločilnega pomeni, da gre v obravnavani zadevi skladno z določilom 481. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za postopek v gospodarskem sporu za katerega se uporabljajo pravila o postopkih v gospodarskih sporih, kot to zmotno pritožbeno uveljavlja tožena stranka. Bistveno je, da terjatev tožeče stranke ne izvira iz gospodarske pogodbe.

12. Pojem gospodarske pogodbe določa OZ v 13. členu. Tako določa, da so to pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti (drugi odstavek); za gospodarske subjekte pa štejejo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki (tretji odstavek), (kakor tudi druge pravne osebe, kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo (četrti odstavek).

13. Gospodarska pogodba je torej le tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V obravnavani zadevi je tožeča stranka država in sicer preko delovanja, ki je oblastveno in povezano z izvrševanjem javnih funkcij, z dajanjem državne pomoči oziroma sofinaciranjem projekta na podlagi javnega razpisa Ministrstva za gospodarstvo, na katerega se je prijavila tožeča stranka, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, in njeno delovanje v obravnavanem primeru ni povezano s pridobitno dejavnostjo. Obravnavana pogodba zato ni gospodarska pogodba in zanjo ne pridejo v poštev določbe, ki veljajo za zastaranje gospodarskih pogodb, kot to zmotno uveljavlja tožena stranka, temveč zanjo veljajo določbe 346. člena OZ o splošnem petletnem zastaralnem roku, kakor je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

14. Stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni bila opravičena zahtevati poleg zneska glavnice tudi zakonskih zamudnih obresti, pri čemer se sklicuje na določbo 8. člena sklenjene pogodbe, kjer je navedeno, da v kolikor prejemnik - tožena stranka, ne izpolni obveznosti iz 5. in 6. člena te pogodbe preneha obveznost ministrstva do prejemnika iz naslova te pogodbe in ministrstvo unovči bančno garancijo, ni pa bilo določeno, da lahko tožeča stranka zahteva od tožene stranke ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zgrešeno. 8. člen pogodbe, na katero se sklicuje tožena stranka, se nanaša na izplačilo pogodbenega zneska in izpolnjevanje pogodbeno določenih pogojev, ki jih je morala izpolniti tožena stranka za izplačilo denarnega zneska. Za vračilo pogodbeno izplačanega zneska pa je potrebno uporabiti določbo 11. člena pogodbe, ki v drugem odstavku določa obveznost vračila prejetih sredstev, za katera se pozneje, torej po tem, ko so bila dodeljena, pri nadzoru nad uporabo proračunskih sredstev dodeljenih za projekt izkaže, da so bila dodeljena neupravičeno. Po določbi tega člena pa je prejemnik dolžan neupravičeno prejeta sredstva s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila vrniti, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pri nadzoru nad porabo dodeljenih proračunskih sredstev ugotovila nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe in bila tedaj upravičena skladno s citirano določbo 11. člena Pogodbe zahtevati vračilo izplačanih ji sredstev, je skladno z določbo 336. člena OZ tedaj, torej kot je ugotovilo sodišče prve stopnje najprej 9. 8. 2006, začel teči pet letni rok za zastaranje terjatve tožeče stranke iz omenjene pogodbe in bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iztekel najprej 9. 8. 2011, kar je po vložitvi tožbe oziroma izvršilnega predloga, ki je bil vložen 18. 4. 2011. Ne glede na navedeno, pa je ob nespornem dejstvu, da tožena stranka ni izpolnila niti obveznosti iz 9. člena Pogodbe in v treh letih od podpisa pogodbe 4. 10. 2005 v okviru investicije ni zagotovila 50 novih delovnih mest, po poteku treh let, torej 4. 10. 2008, zapadel zahtevek tožeče stranke na vračilo vseh toženi stranki nakazanih sredstev in je šele tedaj lahko začel teči rok za zastaranje terjatve tožeče stranke, in do vložitve tožbe še ni iztekel, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

16. Ko je tožeča stranka skladno z določbo prvega odstavka 11. člena pogodbe opravila nadzor nad porabo pogodbeno izplačanih sredstev in ugotovila neizpolnjevanje pogojev, pa je bila, skladno z določbo drugega odstavka 11. člena pogodbe upravičena terjati vračilo neupravičeno dodeljenih sredstev v celotnem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila, to je od 30. 11. 2005 do dne vračila. Ob med pravdnima strankama nespornem znesku in datumu izplačila sredstev toženi stranki v višini 156.484,73 EUR je tožeča stranka upravičena do vračila teh sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2005 dalje do plačila in je tožeča stranka za čas do vložitve tožbe oziroma do 17. 4. 2011 zakonske zamudne obresti utemeljeno obračunala v znesku 93.024,81 EUR ter v tožbi uveljavljala od obračunanih obresti zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe 18. 4. 2011 dalje do plačila, t.i. procesne obresti (člen 381 OZ). S takšnim zahtevkom pa tožeča stranka obračunanih zamudnih obresti ni uveljavljala kot samostojno terjatev, za katero bi, kot to zmotno pritožbeno uveljavlja, veljal triletni zastaralni rok, ki naj bi iztekel 5. 10. 2008. Stranske terjatve delijo usodo glavne terjatve in zastarajo tedaj, ko bi zastarala glavna terjatev (člen 344 OZ). Zastaralni rok za glavnico in obresti tudi ni pričel teči 5. 10. 2005, temveč tedaj kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in kot je bilo navedeno že zgoraj, torej, ko je imela tožeča stranka možnost zahtevati vračilo izplačanih sredstev, kar je bilo za neupravičeno prejeta sredstva zaradi neizkazanega nastanka upravičenih stroškov najprej ob uvedbi nadzora tožeče stranke v letu 2006 oziroma za neizpolnitev pogojev iz 1. točke 9. člena pogodbe (nezaposlitev 50 delavcev), ki se je iztekel 4. 10. 2008, šele v letu 2008. Končno pa pri znesku obračunanih obresti ne gre za samostojno terjatev, saj terjatev iz naslova glavnice še vedno obstoji v celotnem znesku.

17. Pritožbena izvajanja tožene stranke o razgovorih, ki jih je vodila s tožečo stranko glede vrnitve neupravičeno dodeljenih sredstev so za odločitev v tem sporu nerelevantne, saj zgolj razgovori ne vežejo tožeče stranke. Da bi bil sklenjen kak dogovor, pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje na te navedbe toženi stranki že odgovorilo v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe.

18. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi z členom 154/I ZPP.