Jedro

Tožnici je bilo z odločbo že odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, ta pa zajema tudi stroške mediacije oziroma alternativnega reševanja sporov. Ker so bili torej stroški svetovanja in zastopanja v postopku mediacije že zajeti z odločbo, je organ za brezplačno pravno pomoč tožničino ponovno prošnjo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZBPP pravilno zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v mediacijskem postopku št. M 396/2019 v zvezi z zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. II N 607/2019. Ugotovil je, da je bila tožnici z odločbo organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 1213/2019 z dne 17. 10. 2019 že dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki sestave vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika pred sodiščem prve stopnje v postopku zaradi zvišanja preživnine za mld. A.A. zoper B.B., ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. II N 607/2019. Brezplačna pravna pomoč je bila tožnici dodeljena za celotni postopek pred sodiščem prve stopnje, ta pa zajema tudi postopek mediacije, ker sta pravdni stranki, če podata soglasje za mediacijo, avtomatično napoteni v postopek mediacije. Zato dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevah II U 310/2018 in II U 345/2012). Ker je tožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zadevo in v obliki, za katero ji je bila ta že dodeljena, je organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP tožničino prošnjo zavrgel. 2. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sicer s stališčem organa za brezplačno pravno pomoč iz izpodbijane odločbe strinja, da pa se je za vložitev prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči v mediacijskem postopku odločila zato, ker je njen pooblaščenec v postopku odmere stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči v zadevi pred Delovnim sodiščem v Mariboru doživel, da kljub odobreni brezplačni pravni pomoči za prvostopni sodni postopek, v okviru katerega je bila tožeča stranka napotena tudi na mediacijo, organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru tožeči stranki oziroma njenemu pooblaščencu ni priznal stroškov nastalih v zvezi s sodelovanjem v mediacijskem postopku s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 790/2017 z dne 3. 4. 2019, kjer je odločitev diametralno nasprotna odločitvam v zadevah, ki jih navaja organ za brezplačno pravno pomoč v svoji odločbi. Iz tega izhaja, da sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi s predmetnim vprašanjem ni enotna. Glede na takšno sodno prakso bi morala tožena stranka o prošnji tožnice za odobritev brezplačne pravne pomoči v zvezi z mediacijskim postopkom odločiti vsebinsko, pri tem analizirati neenotno sodno prakso upravnih sodišč in prošnje ne bi smela zavreči kot nedopustne. Tožeča stranka predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v nov postopek z navodilom, da o prošnji vsebinsko odloči. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in navaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo zoper izpodbijani sklep glede na to, da z odločbo organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 1213/2019 z dne 17. 10. 2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije in so stroški odvetnika v zvezi s tem kriti na podlagi navedene odločbe. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki pravi, da organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (materialna pravnomočnost). Organ za brezplačno pravno pomoč je namreč ugotovil, da je bila tožnici z odločbo št. Bpp 1213/2019 z dne 17. 10. 2019 že odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru št. II N 607/2019, ta pa zajema tudi stroške mediacije oziroma alternativnega reševanja sporov.

6. Organ za brezplačno pravno pomoč torej šteje, da so stroški mediacije oziroma alternativnega reševanja sporov zajeti z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v nepravdni zadevi. Sodišče temu pritrjuje.

7. Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) določa, da sodišča (okrajna, okrožna, delovna in višja ter višje delovno in socialno sodišče) strankam omogočijo uporabo alternativnega reševanja sporov s tem, da uveljavijo in sprejmejo takšen program, v okviru katerega omogočijo strankam uporabo mediacije, lahko pa tudi drugih oblik alternativnega reševanja sporov (4. člen tega zakona). Načela, pravila in obliko teh postopkov opredeli sodišče s programom alternativnega reševanja sporov (6. člen ZARSS).

8. Sodišče strankam ponudi možnost alternativnega reševanja sporov v vsaki zadevi, razen kadar sodnik oceni, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno (prvi odstavek 15. člena ZARSS). ZARSS pa ureja tudi možnost informativnega naroka o mediaciji in na podlagi tega možnost obvezne napotitve na mediacijo (18. in 19. člen tega zakona).

9. Program alternativnega reševanja sporov oziroma v okviru tega postopek mediacije je torej možnost sporazumnega reševanja sporov, ki jih sodišča iz 4. člena ZARSS strankam morajo omogočiti. Namen tega je, da se strankam v sodnih sporih izboljša dostop do ustreznega sodnega varstva, omogoči izbira ustreznega postopka za reševanje spora ter pravična, hitra in sporazumna rešitev sporov, s tem pa se strankam in sodiščem zagotavlja časovne in finančne prihranke ter povečuje obseg izvršitev sklenjenih poravnav (drugi odstavek 1. člena ZARSS).

10. V okviru tega tretji odstavek 28. člena ZBPP določa, da je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (četrti odstavek 28. člena ZBPP).

11. Program alternativnega reševanja sporov iz razlogov navedenih v drugem odstavku 1. člena ZARSS strankam omogočajo sodišča, upravičenec do brezplačne pravne pomoči, pa je v tem postopku, če na to pristane tudi nasprotna stranka, dolžan sodelovati. V nasprotnem primeru mu pravica do brezplačne pravne pomoči preneha. Postopek mediacije je torej tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč, prosilec pa sodelovanja v tem postopku, če nanj pristane nasprotna stranka, ne more odkloniti. Glede na to je pravilen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da so stroški mediacije zajeti že z odločbo, s katero je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za svetovanje in zastopanje v zadevi II N 607/2019 Okrožnega sodišča v Mariboru, to je z odločbo Bpp 1213/2019 z dne 17. 10. 2019. Glede na to, da je bilo ob izdaji te odločbe v celoti preverjeno ali tožnica izpolnjuje pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči, sodelovanje v postopku mediacije pa je po določbah tretjega in četrtega odstavka 28. člena ZBPP njena obveza, bi bilo ponovno preverjanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek mediacije, nesmiselno. Ker so bili torej stroški svetovanja in zastopanja v postopku mediacije že zajeti z odločbo št. Bpp 1213/2019 z dne 17. 10. 2019, je organ za brezplačno pravno pomoč tožničino ponovno prošnjo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZBPP pravilno zavrgel. 12. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je takšno stališče zavzelo tudi v zadevah II U 345/2012 in II U 310/2018 in iz zgoraj opisanih razlogov ne sledi stališču sodišča v zadevah I U 369/2013 in I U 2089/2017. 13. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

14. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

15. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).