Jedro

Tožena stranka je tožnika med sodnim postopkom pozivala nazaj na delo, vendar se na poziv ni odzval. Navedeno ni razlog za priznanje obstoja delovnega razmerja vključno s plačo le do dneva (prvega) poziva na delo. Tožena stranka je namreč imela možnost, da v postopku na prvi stopnji pripozna tožbeni zahtevek, tako glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot glede reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, vendar tega ni storila. Le če bi tako ravnala in vzpostavila stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku, bi imel poziv na delo tožniku, če se nanj ne bi odzval, zanj škodljive posledice. V času, dokler je tekel sodni spor, pa tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato tudi ni bil zavezan upoštevati zahtev delodajalca oziroma njegovih pozivov na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009, ki sta jo sklenili tožeča stranka in tožena stranka nezakonito odpovedana s posredovanim dopisom z dne 3. 5. 2011 (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2009 ni prenehalo 30. 4. 2011, temveč je trajalo do 7. 3. 2012 (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko od 1. 5. 2011 do 7. 3. 2012 prijaviti v pokojninsko in invalidsko, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti, ji za isti čas obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi ga prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (do plačila) (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v bruto znesku 2.242,50 EUR, odvesti ustrezne dajatve ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2012 do plačila, kar je zahtevanega več (razlika do zahtevanih 18 plač), pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe); - toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 945,36 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v …. št.: 01100-6370501514 pri Uradu za javna plačila, …., v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe); - sklenilo je, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo razlike regresa, vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi.

Zoper navedeno sodbo tožena stranka vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, to je absolutne bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba v delu odločitve o obdobju trajanja delovnega razmerja tožnika do 7. 3. 2012 pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je razsodilo, da je delovno razmerje tožnika trajalo do 7. 3. 2012 in v celoti sledilo podredno postavljenemu zahtevku, brez ustrezne obrazložitve. Tožena stranka je predložila dokazila, da je tožnika že 7. 7. 2011 in kasneje še s pozivom z dne 20. 9. 2011 pozvala na delo, vendar se tožnik na delo ni zglasil. Dogovorjeno je bilo, da se na delo zglasi, ko bo končal zdravljenje, ker pa se to ni zgodilo, je tožena stranka dne 20. 9. 2011 tožnika ponovno pozvala nazaj na delo in se dogovorila, da naj tožnik opravi zdravniški pregled 26. 9. 2011. To pošto je tožnik sprejel 23. 9. 2011, vendar se ni zglasil ne na delu in ne na zdravniški pregled.

Kljub dokazanim pozivom tožene stranke tožniku sodišče ni navedlo razlogov o tem, zakaj je odločilo, da je tožniku trajalo delovno razmerje še do 7. 3. 2012. Pri razsojanju o utemeljenosti zahtevka bi moralo upoštevati tudi navedene okoliščine. Tožniku je očitno ustrezalo dejstvo, da je postopek trajal več kot leto dni in v tem času ni sledil pozivom delodajalca, temveč je uveljavljal plačo, kot da bi delal, delati pa mu ni bilo potrebno oz. ni želel. Sodišče mu je prisodilo upravičenost do plač, ki bi jih prejemal, če bi delal, čeprav se je tožnik ves čas skliceval na slabo zdravstveno stanje, pa tudi na pregled k zdravniku v Sloveniji ni hotel priti. Zahtevek tožnika po plačilu pripadajoče plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ima naravo odškodninske terjatve in bi ga bilo potrebno presojati v skladu z določbami OZ, ki ureja določila o povrnitvi škode. Tožnik bi moral tudi v času sodnega postopka upoštevati zahteve delodajalca in bi tako pripomogel k zmanjšanju škode, ki mu je nastala zaradi domnevno nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sam prispeval k nastanku škode, ko se po pozivih tožene stranke ni vrnil na delo in je tako povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer. Zato ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, torej priznanje delovnega razmerja največ do 7. 7. 2011, ko se na delo ni zglasil po prvem pozivu delodajalca. Glede na to, da 1. odstavek 118. člen ZDR določa, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, ima sodišče možnost, da trajanje delovnega razmerja ugotovi tudi za krajši čas. Tožena stranka se v preostalem sklicuje na dosedanje navedbe v postopku.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum z dne 29. 4. 2011 nezakonit, četudi je na tej listini tožnikov podpis, saj je očitno, da je tožena stranka sporno listino ponaredila tako, da je uporabila „bianco“ podpis tožnika, katerega je pridobila s prevaro. Da tožnik navedene listine dne 29. 4. 2011 ni podpisal, dokazuje ne le evidenca tožene stranke, iz katere izhaja, da tožnik tega dne ni delal, temveč tudi jasna in konsistentna izpovedba tožnika samega, podkrepljena z izjavami zaslišanih prič, predvsem A.A., ki je zaposlen pri toženi stranki, in ki je med drugim povedal, da je bil spornega dne tožnik odsoten. Tožena stranka je odhod tožnikovih sodelavcev na delo v Avstrijo izkoristila za to, da se znebi tožnika, ki je imel zdravstvene težave. Že aprila je direktor predlagal tožniku, da si zaradi zdravstvenih težav poišče drugo službo, ker mu sami lažjega dela ne morejo zagotoviti. Čeprav je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, je očitno, da je tudi s tem pozivom želela le izigrati tožnika, saj je zamolčala, da je tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas z začetkom veljavnosti od 1. 7. 2011, ne pa nadaljevanja delovnega razmerja po prvotni pogodbi. Tožeča stranka se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 106/1995, VIII Ips 256/2004, VIII Ips 322/2005), v katerih je zavzeto stališče, da načelo reintegracije pomeni vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Izpostavlja še, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo delovno razmerje do izdaje sodbe, ter mu po 118. členu ZDR priznalo odškodnino po pravilih civilnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, oziroma ki jih uveljavlja pritožba.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Zlasti je neutemeljen očitek, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče tožniku priznava delovno razmerje do 7. 3. 2012. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da da je ob ugotovitvi, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja do 7. 3. 2012 v skladu s 1. odstavkom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ker je tožnik zahtevek glede reintegracije spremenil tekom postopka. Zato natančnejša razlaga odločitve, ki temelji na določbi 118. člena ZDR, ni potrebna, čeprav je res, da se sodišče ni posebej opredelilo do (sicer napačnega) stališča tožene stranke, da tožnik do obstoja delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča ni upravičen, ker ga je že 8. 7. 2011 in kasneje še enkrat pozivala na delo, pa se ni odzval. Z uveljavljanjem tega pritožbenega razloga tožeča stranka v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa v nobenem primeru ne more predstavljati bistvene kršitve po citirani določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka torej v delu, v katerem se sklicuje na navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnika, ki je bil pri njej zaposlen od 18. 5. 2009 dalje po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za nedoločen čas (od 1. 1. 2010 dalje), na delovnem mestu slikopleskar, z dnem 30. 4. 2011 odjavila iz matične evidence socialnih zavarovanj, na podlagi odpovedi delovnega razmerja z dne 29. 4. 2011, s katero je zaprosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja s 30. 4. 2011. Prvostopenjsko sodišče je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik sporne odpovedi ni podpisal na osnovi prave in resnične volje. Tožnik na dan, ko naj bi sporazum podpisal, to je 29. 4. 2011, sporazuma ni mogel podpisati, ker ga tega dne ni bilo v Sloveniji, saj je bil od 22. 4. 2011 do 2. 5. 2011 doma na Madžarskem. Kdaj naj bi bila sporna odpoved podpisana, pa sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti. Do podpisa naj bi prišlo na sestanku med tožnikom in direktorjem, na katerem naj bi preko telefona pogovor s tožnikom, ki ne razume slovenskega jezika, prevajal tožnikov sodelavec A.A. Sodišče prve stopnje je glede na vse izvedene dokaze, ki jih je prepričljivo dokazno ocenilo, pravilno presodilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi na podlagi navedene odpovedi ni zakonito prenehala, ker odpoved ni veljavna, če ni odsev prave in resnične volje tožnika. Pri tem je izpostavilo, da tožnik ne razume slovenskega jezika in da niti ni razumel, kaj podpisuje, četudi je listino na razgovoru pri direktorju podpisal. Poleg tega pa je še tožnik po prvomajskih praznikih, to je po datumu, ko naj bi odpoved učinkovala, še nadalje delal pri tožencu, kar prav tako kaže na to, da ni imel resnične in prave volje, da mu pogodba o zaposlitvi z odpovedjo oz. s sporazumom preneha.

Tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija presoje prvostopenjskega sodišča o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se predvsem na to, da je tožnika med sodnim postopkom pozivala nazaj na delo, vendar se na poziv ni odzval, kar naj bi bil razlog za priznanje obstoja delovnega razmerja vključno s plačo le do dneva (prvega) poziva na delo (7. 7. 2011), ne pa za čas po tem datumu. Pri tem izpostavlja, da ima reparacijski tožbeni zahtevek naravo odškodninske terjatve, in da bi tožnik moral tudi v času sodnega postopka upoštevati zahteve delodajalca (ter se odzvati na njegove pozive na delo), s čemer bi pripomogel k zmanjšanju škode. Stališča pritožbe so zmotna. Tožena stranka je imela možnost, da v postopku na prvi stopnji pripozna tožbeni zahtevek, tako glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot glede reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, vendar tega ni storila. Le če bi tako ravnala in vzpostavila stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku, bi imel poziv na delo tožniku, če se nanj ne bi odzval, zanj škodljive posledice. V času, dokler je tekel sodni spor, pa tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato tudi ni bil zavezan upoštevati zahtev delodajalca oziroma njegovih pozivov na delo, zlasti če mu je, kot trdi tožnik v odgovoru na pritožbo, tožena stranka ponujala le sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ni bil tožnik tisti, ki je povzročil škodo (ker v času trajanja sodnega spora ni delal, kljub temu pa je za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi upravičen do reparacije), ampak tožena stranka, ki zahtevka ni pripoznala takoj po vložitvi tožbe. Zato ni nobene pravne podlage za priznanje obstoja delovnega razmerja le za čas do 7. 7. 2011. Prvostopenjsko sodišče je torej utemeljeno in v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Po tej določbi namreč sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje. Kadar gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi) po 1. odstavku 118. člena ZDR, je delavec tisti, ki lahko zahteva obstoj delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje ali pa za krajše obdobje (če se je npr. v času trajanja sodnega spora zaposlil pri drugem delodajalcu, se upokojil ipd.). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo reparacijskemu zahtevku za obdobje od 1. 5. 2011 do 7. 3. 2012, ter tožniku prisodilo odškodnino v višini treh povprečnih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v znesku ... EUR, kot odmeno zaradi odpovedi pravici do reintegracije. Prisojena odškodnina je primerna in pravična, saj je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine ustrezno upoštevalo vse kriterije, ki jih je pri odmeri odškodnin po 118. členu ZDR potrebno upoštevati, kar je ustrezno argumentiralo v obrazložitvi sodbe.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločanju o pritožbi, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.