Jedro

Toženca sta se sicer ob nakupu pri prodajalcu in sosedih prepričala, da služnost ne obstaja. Revidenta pa v reviziji utemeljeno opozarjata še na druge ugotovljene okoliščine in sicer da je služnostna trasa bila jasno vidna že ob nakupu, kar je potrdil tudi ogled na kraju samem. Tako po oceni revizijskega sodišča zgolj zatrjevanja nekaterih oseb, da služnostna pravica naj ne bi obstajala, ne zadostuje za ohranitev dobrovernosti tožencev, da sporno zemljišče s takšno pravico ni bilo obremenjeno. Sodišče druge stopnje je ob povedanem torej materialnopravno zmotno ocenilo pravni standard zadostne raziskovalne skrbnosti, ki je podlaga za ugotovitev nadaljnjega pravnega standarda dobrovernosti tožnikov. V izpodbijani sodbi tako ni bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 44. člena SPZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo obstoj vtoževane služnostne pravice, hoje in voženj po v sodbi opredeljeni trasi na dveh parcelah tožencev in v korist šestih parcel tožnika. Razlog za ugoditev je bila presoja, da je služnostna pravica priposestvovana, trditev tožencev o njuni dobri veri ob vpisu v zemljiško knjigo pa ni utemeljena, med drugim tudi zato, ker je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno z vidnimi kolesnicami na služnostni poti.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožencev in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da naj bi tožnika po prvem naroku šele v prvi pripravljalni vlogi prepozno prerekala dobro vero tožencev, kar ima ob dosledni izpeljavi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku za posledico, da se ta dejstva štejejo za priznana. Tudi, če so bile vidne kolesnice na služnostni poti, ta okoliščina po presoji pritožbenega sodišča ni narekovala večje raziskovalne dolžnosti od tiste, ki sta jo toženca ob nakupu nepremičnine izvedla. V slabi veri je le tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice, tega pa tožencema ni mogoče očitati.

3. Tožnika v predlogu za dopustitev revizije proti drugostopenjski sodbi opozarjata na drugačno oz. celo nasprotno argumentacijo istega pritožbenega sodišča v drugi zadevi - I Cp 1140/2009, ki jo predlogu za dopustitev revizije tudi prilagata. Gre za isto služnostno traso preko parcel istih tožencev, vendar v korist nepremičnin, ki so last drugega lastnika - J. H. V primerjalni zadevi je tamkajšnji tožnik uspel zaradi slabe vere tožencev glede obstoja služnostne pravice na isti trasi. Tožnika zatrjujeta, da je isto pritožbeno sodišče glede enakega vprašanja v obdobju manj kot enega leta v navedenih zadevah podalo dve različni interpretaciji 9. in 44. člena SPZ oziroma pojma dobre vere. Tožnika se tudi ne strinjata z razlogi, da nista pravočasno grajala dobre vere tožencev.

4. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 432/2010 z dne 18. 11. 2010, in sicer glede vprašanj: ali sta tožnika prepozno ugovarjala slabo vero tožencev glede neobremenjenosti nepremičnine ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga in ali sta toženca pri preverjanju morebitne obremenjenosti nepremičnine s služnostjo ravnala dovolj skrbno in še bila v dobri veri.

5. V dopuščeni reviziji tožnika uveljavljata revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poudarjata, da je bilo v postopku pred Okrajnim sodiščem na Ptuju opr. štev. P 463/2007 tožbenemu zahtevku ugodeno in prvostopna sodba potrjena. Višje sodišče v Mariboru pa je v tisti zadevi zavzelo stališče, da se v primeru, kadar je izvrševanje služnosti navzven zaznavno, pridobitelj nepremičnine ne more uspešno sklicevati na to, da za obstoj take pravice ni vedel ali ni mogel vedeti. Da bi stranka s takšnim ugovorom uspela, bi morala biti v dobri veri še tudi v trenutku vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice. V konkretnem postopku pa je višje sodišče zapisalo „da načelno drži, da se na dobro vero ter podatke zemljiške knjige pridobitelj služeče nepremičnine ne more sklicevati v primeru, ko je izvrševanje služnosti navzven zaznavno, vendar pa zgolj obstoj na videz zaznavne poti preko nepremičnin, tudi če bi šteli, da so bile ob pridobitvi nepremičnin s strani tožencev vidne kolesnice, po presoji pritožbenega sodišča ni narekovalo večje raziskovalne dolžnosti, kot sta jo ob nakupu nepremičnin izvedla toženca. Slednja sta se namreč, upoštevaje podatke zemljiške knjige, posebej pozanimala pri prejšnjem lastniku zemljišča J. K. ter neposrednih sosedih I. in A. T., ali obstaja na nepremičninah kakšna služnostna pot, pa jim je bilo rečeno, da ne. V slabi veri je lahko le tisti, ki zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice.“ Ostajata torej dve različni interpretaciji dobre vere pritožbenih sodišč. V obeh primerih pa je bilo uveljavljano tako imenovano nepravo priposestvovanje služnosti iz 217. člena SPZ. V obeh primerih je bilo potrebno pošteno izvrševanje služnostnih upravičenj, to je zaznavnost navzven, kar pomeni ne naskrivaj ali na silo, oziroma da lastnik gospodujočega zemljišča temu ni nasprotoval, ter da so služnostna upravičenja izvršena v korist gospodujočih zemljišč. V konkretnem primeru se je edina potna povezava uporabljala že odkar pomnijo najstarejši občani, in sicer brez nasprotovanja in preprečevanja lastnikov. Že ob vložitvi tožbe sta tožnika predlagala tudi vpogled v omenjeni spis, čemur pa sodišče ni sledilo. Že na prvem naroku pa sta tudi izpovedovala, da sta sama že pred nakupom služnostnega zemljišča seznanila toženca o obstoju in uporabi služnostne trase ter da tej uporabi toženca nista nasprotovala vse do začetka leta 2008 in da zato ob nakupu in vpisu v zemljiško knjigo nista bila v dobri veri, da njuno zemljišče ni obremenjeno s služnostno pravico. Sama služnostna trasa pa je bila že ob nakupu vidna v naravi, kar je potrdil ogled na kraju samem. Zato sta pravočasno ugovarjala slabi veri tožencev glede neobremenjenosti nepremičnine ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga. Višje sodišče je oprlo svojo odločitev na izpoved dveh prič, in sicer K. J., ki že od leta 22 ne živi v teh krajih in I. T., ki je s tožnikoma skregan in prezrlo 6 neobremenjenih prič, tudi K. J., ki je pri zaslišanju izpovedala, da so se po tej poti vozili leta in leta vsi, ki so imeli tam zemljo in ki so si vozili pridelke. Bil je opravljen ogled, predloženi so posnetki iz zraka, iz katerih izhaja, da toženca nista bila ob nakupu v dobri veri in da pri preverjanju morebitne obremenjenosti nepremičnin tudi nista ravnala dovolj skrbno. Višje sodišče prav tako ni upoštevalo predloženih posnetkov iz zraka, da je bil opravljen ogled na kraju samem.

6. Toženca sta odgovorila na revizijo in predlagata zavrnitev revizije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizijsko sodišče se je najprej ukvarjalo z dopuščenim vprašanjem - ali sta tožnika prepozno ugovarjala slabo vero tožencev glede neobremenjenosti nepremičnine ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga. Revidenta utemeljeno opozarjata, da sta že v tožbi obširno navedla, da je sporna pot ves čas obstajala in so jo ves čas uporabljali brez nasprotovanja vsakokratnih lastnikov služečega zemljišča. To pa v konkretnem primeru logično pomeni, da je bila služnostna pot tudi evidentno vidna navzven. Sklicevala pa sta se tudi na, v povzetku revizijskih navedb navedeno, pravdno zadevo P 463/2007 istega prvostopenjskega sodišča, ki se nanaša na isto služnostno pot, v kateri je isto višje sodišče zavzelo stališče, da se v primeru, kadar je izvrševanje služnosti navzven zaznavno, pridobitelj nepremičnine ne more uspešno sklicevati na to, da za obstoj take pravice ni vedel ali ni mogel vedeti; da bi stranka s takšnim ugovorom uspela, bi morala biti v dobri veri še tudi v trenutku vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis pridobitve lastninske pravice. Trditvena podlaga tožbe torej že vsebuje nekatere pravočasne navedbe, ki implicite pomenijo izpodbijanje zakonske domneve od dobrovernosti lastnikov služečega zemljišča.(1) Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, saj je procesno zmotna ugotovitev o prekludiranosti tožnikov glede ugovora nedobrovernosti tožencev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Materialnopravno zmotna pa je v izpodbijani drugostopni sodbi presoja drugega dopuščenega vprašanja: ali sta toženca pri preverjanju morebitne obremenjenosti nepremičnine s služnostjo ravnala dovolj skrbno in še bila v dobri veri. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje izhaja, da sta se toženca sicer ob nakupu pri prodajalcu in sosedih prepričala, da služnost ne obstaja. Revidenta pa v reviziji utemeljeno opozarjata še na druge okoliščine, prav tako ugotovljene tudi v izpodbijani sodbi, in sicer da je služnostna trasa bila jasno vidna že ob nakupu, kar je potrdil tudi ogled na kraju samem. Tako po oceni revizijskega sodišča zgolj zatrjevanja nekaterih oseb, da služnostna pravica naj ne bi obstajala, ne zadostuje za ohranitev dobrovernosti tožencev, da sporno zemljišče s takšno pravico ni bilo obremenjeno. Sodišče druge stopnje je ob povedanem torej materialnopravno zmotno ocenilo pravni standard zadostne raziskovalne skrbnosti, ki je podlaga za ugotovitev nadaljnjega pravnega standarda dobrovernosti tožnikov. V izpodbijani sodbi tako ni bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

10. Pritožbeno sodišče je ob povedanem storilo navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nadalje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zato ni v zadostni meri presojalo vseh upoštevnih trditev tožnikov in dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v zvezi z vprašanjem dobrovernosti tožencev. Zato je revizijsko sodišče reviziji na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

11. V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje upoštevati trditve in dokazne predloge, s katerimi sta tožnika še pravočasno izpodbijala domnevo dobrovernosti tožencev in se ponovno opredeliti do vprašanja, ali je obstajala dobra vera tožencev ob nakupu kot tudi ob predlogu za vpis lastninske pravice na sporni parceli v korist tožencev. Dolžnostna raziskovalna dejavnost tožencev, ki je odločilna tudi za presojo dobrovernosti v konkretnem primeru, pa bo morala biti podana že do trenutka vložitve predloga za vpis lastninske pravice tožencev na sporni nepremičnini in ne morebiti šele po prejemu tožbe, kot sicer izhaja iz navedb tožencev v odgovoru na tožbo.

Op. št. (1): Ob tem revizijsko sodišče na podlagi podatkov spisa še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikoma na prvem naroku za glavno obravnavo upravičeno podelilo rok za vložitev pripravljalne vloge upoštevaje, da sta prejela odgovor na tožbo šele na dan prve glavne obravnave in v katerem sta se toženca sklicevala na dobrovernost, tožnika pa sta nato v skladu s pozivom sodišča v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2009 obširno utemeljevala nedobrovernost tožencev (glej list. štev. 51 in 89 v spisu).