Jedro

Zavarovanje odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam je vezano na vozilo in zato poleg zavarovanja odgovornosti sklenitelja zavarovanja (zavarovalca), vključuje tudi zavarovanje odgovornosti tistega, ki vozilo upravlja po volji zavarovalca (zavarovanca). Takšna pravica zavarovalnice temelji na Splošnih pogojih zavarovanja, ki predstavlja del pogodbenega statuta strank zavarovalne pogodbe. V skladu z ZOZP pa takšna pravica temelji tudi na zakonu in jo zato glede na vsebino 7. člena ZOZP zavarovalnica lahko uveljavlja tudi zoper zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 5.466,53 EUR (prej 1.310.000,00 SIT) in valorizacijske obresti od navedenega tolarskega zneska od 26. 3. 2002 do 12. 3. 2003 v protivrednosti v evrih in od tako dobljenega skupnega zneska zakonske zamudne obresti od 14. 11. 2003 do plačila. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov nasprotne stranke v višini 71.36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot nepravilno izpodbija materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede na pogoje AO-95 zajeta kot zavarovanec za primer odgovornosti iz civilnega delikta, ki ga je povzročila uporaba in posest vozila, na katerega se zavarovanje nanaša. AO pogoji so namreč sestavni del zavarovalne pogodbe in so glede na to lahko zavezujoči samo za pogodbeni stranki, kar pa tožena stranka ni bila. Kritja po zavarovalni pogodbi se sicer res raztezajo tudi na tretjo osebo, ki z vozilom upravlja po volji njenega lastnika ali uporabnika. Vendar so lahko zavarovalni pogoji, v katerih so določena prepovedana ravnanja in njihove posledice, za tretjega zavezujoče le, če je z njimi seznanjen oziroma je prejel zavarovalne pogoje. Sodna praksa je enotna pri stališču, da se pri tem kot pravno odločilen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke postavlja ugovor tožene, da ni bil seznanjen s pogoji. Vsa ravnanja, ki pomenijo izgubo zavarovalnih pravic so namreč opredeljena v zavarovalnih pogojih in ne v zakonu. Ker tožena stranka zavarovalne pogodbe ni sklenila, prav tako pa je tudi nikdar ni prejela, niti ni bila z njo seznanjena, tožbeni zahtevek zoper njo ni utemeljen. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku pravilna.

V sodni praksi se je ustalilo stališče, da je zavarovanje odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam vezano na vozilo in zato poleg zavarovanja odgovornosti sklenitelja zavarovanja (v nadaljevanju zavarovalec), vključuje tudi zavarovanje odgovornosti tistega, ki vozilo upravlja po volji zavarovalca (v nadaljevanju zavarovanec). Takšna pravica zavarovalnice temelji na Splošnih pogojih zavarovanja, ki predstavlja del pogodbenega statuta strank zavarovalne pogodbe. V skladu z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94, v nadaljevanju ZOZP), kakor je bil noveliran leta 2002, pa takšna pravica temelji tudi na zakonu in jo zato glede na vsebino 7. člena ZOZP zavarovalnica lahko uveljavlja tudi zoper zavarovanca.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da se Pogoji AO-95 raztezajo tudi na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Tožeča stranka vtožuje svojo regresno pravico na temelju 3. odstavka 3. člena Pogojev AO-95, ki določa odškodninsko obveznost, ki izhaja iz kršitve pogodbe, ki v 1. odstavku primeroma določa, katera protipravna dejanja voznika predstavljajo podlago za odškodnino. V konkretnem primeru je šlo za vožnjo toženca v alkoholiziranem stanju. Ker je bila torej alkoholiziranost v času vožnje, za katero se izpodbojno domneva, da je v vzročni zvezi z nastankom škode, opredeljena kot kršitev pogodbe, zaradi katere voznika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, doleti izguba pravic (gre torej za vnaprej dogovorjeno pogodbeno odškodninsko krivdno odgovornost).

Odgovor na pritožbene navedbe, da tožena stranka v času nezgode ni bila alkoholizirana, pa je že vsebovan v razlogih izpodbijane sodbe, ki se jim sodišče druge stopnje kot pravilnim v celoti pridružuje in se v izogib ponavljanju tudi nanje sklicuje.

Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti propadla, sama krije stroške postopka na drugi stopnji (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).