Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ker tožnik ni založil predujma za neposredno zaslišanje izvedenk, kar bi bilo povezano z dodatnimi stroški, je sodišče izvedbo tega dokaza pravilno zavrnilo. Tudi sicer po ustaljenem stališču sodne prakse vsaka opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca, ki ga je predlagala stranka, ne pomeni relativne bistvene kršitve določbe postopka

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna prvemu tožniku v roku 15 dni nerazdelno plačati odškodnino 10.382,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila (I. točka izreka). V presežku (glede 160.272,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek drugega tožnika je zavrnilo v celoti (III. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (IV. do VIII. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožencema naložilo, da sta v 15 dneh dolžna plačati prvemu tožniku nerazdelno še 345,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 naprej. V ostalem je pritožbi tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo. Odločilo je, da pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

3. Prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik) je zoper navedeno sodbo vložil revizijo. V njej navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, pritožbeno sodišče pa je pritožbo v tem delu zavrnilo. Tožnik je na mnenje izvedenk postavil obširne pripombe, predlagal je zaslišanje izvedenk, sodišče pa tega ključnega dokaza ni izvedlo. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 124/2006 in II Ips 368/2004 v zvezi z neobrazloženo zavrnitvijo dokazov. Sodišče je zapisalo, da tožnik ni založil predujma za neposredno zaslišanje, sicer pa zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Iz sodbe II Ips 357/2009 po njegovem mnenju izhaja, da je za odpravo pomanjkljivosti, nejasnosti ali nasprotij v mnenju ali mnenjih več izvedencev predvideno najprej zaslišanje izvedencev. Iz sklepa II Ips 182/2012 izhaja, da je v določenih primerih dodatno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. V zvezi s tem omenja še odločitev v II DoR 358/2010 in II Ips 1093/2008. Meni, da je bistveno, ali je tožnik s svojimi pripombami na podana izvedenska mnenja vzpostavil dvom v njihovo pravilnost, pri čemer se sklicuje na 253. in 254. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik je podal relevantne in obsežne pripombe, zahteval je ustno zaslišanje izvedenca in dodatna pojasnila. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 160/2013 in sklepa, da ima, četudi ni založil predujma za zaslišanje, pravico, da se obravnavajo pripombe in ugovori zoper izvedensko mnenje. Povzema pripombe, ki jih je imel in ki naj bi vzbujale dvom v pravilnost mnenja. Sodišče njegovih pripomb ni obravnavalo in sodnih izvedenk ni zaslišalo. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem, ni upoštevalo pripomb in že to dokazuje, da je ugotovljeno dejansko stanje napačno. Glede nepremoženjske škode vse ugotovitve temeljijo na mnenju izvedenk, tožnik pa ni imel možnosti kontradiktornega postopka in je izpodbijana sodba že zato nepravilna in nezakonita. Tožnik je že v pritožbi navajal, da je izvedenec dr. Cimerman ugotovil pretres možganov oziroma da za to obstaja velika verjetnost, izvedenki sta menili drugače. Tožnik se z mnenjem izvedenk ni strinjal, zato bi moralo sodišče upoštevati 8. člen ZPP in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Vztraja in utemeljuje, da je utrpel pretres možganov. Sodišče bi moralo zaslišati izvedenki, da se izjasnita o pripombah. Če bi vztrajali pri svojem mnenju, bi tožnik imel možnost predlagati novega izvedenca, tako pa te možnosti ni imel. Izvedenka je napravila zaključke tudi v nasprotju z mnenjem ZPIZ. Sklicevanje drugostopenjskega sodišča na II Ips 71/2009 je zmotno, saj je v konkretnem primeru tožnik utrpel bistveno hujšo poškodbo. Zato meni, da je upravičen do celotnega zneska, ki ga je zahteval za telesne bolečine in nevšečnosti. Glede strahu sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenk na 22. strani mnenja, da je v času škodnega dogodka tožnik utrpel intenziven primarni strah. Sodišče ne obravnava primarnega in sekundarnega strahu ločeno. Izvedenka nikjer ne navaja tožnikovih psihičnih travm ob bojazni za svoje zdravje, družino in njihovo preživetje in glede sposobnosti za delo. Tudi v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti vztraja pri podanih pripombah. V mnenju so protislovja, ni pojasnjeno, zakaj odpade največ 20 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti na račun sporne nesreče. Meni, da je mnenje izvedenk nejasno, nepopolno, neobrazloženo. Po njegovem mnenju je tudi odškodnina za skaženost prenizka, saj ima brazgotine tudi po glavi. Sklicuje se na odločitvi II Ips 40/2009 in II Ips 708/2008. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov pregleda pri dermatologu dr. Bartenejevemu in nevrologinji naj bi bila po oceni drugostopenjskega sodišča pravilna, vendar je po njegovem mnenju sama s seboj v nasprotju. Sodišče meni, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi brazgotin, hkrati pa obiski pri dermatologu, s čimer je tožnik zmanjševal to škodo, ne bi bili utemeljeni. Enako velja glede nevrologinje, saj je tožnik s tem zmanjševal posledice prometne nesreče. Nerazumno je, da je zavrnjen zahtevek za povrnitev stroškov za doplačila priporočenih zdravstvenih storitev v Dolenjskih toplicah. Tožnik je dolžan zmanjševati škodo, zaradi česar so ti stroški koristni in nujno potrebni. Kljub temu, da tožnik računa za bergle ni predložil, je zahtevek utemeljen, saj je dokazano, da je uporabljal bergle. Enako velja glede povrnitve stroškov doplačila za očala. Vztraja, da očal pred nesrečo ni potreboval, zato je ta strošek v vzročni zvezi z nesrečo. Glede povrnitve premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka se ne strinja z razlogi v smeri, da sta prvi in drugi tožnik dva različna subjekta. Pritožbeno sodišče spregleda, da je drugi tožnik v lasti prvega tožnika in je prvi tožnik tudi opravljal vsa dela za drugega tožnika. Ker prvi tožnik zaradi nesreče ni opravljal nobenega dela, drugi tožnik ni imel denarja in mu ni mogel izplačevati plače. Po teoriji adekvatne vzročnosti je izgubljena plača v zvezi s prometno nesrečo. Če prometne nesreče ne bi bilo, bi prvi tožnik lahko opravljal delo pri drugemu tožniku, drugi tožnik bi imel dohodke in bi lahko izplačeval plačo. Za škodo je lahko tožniku solidarno odgovornih več oseb. Četudi bi bila ena od teh drugi tožnik, je odgovorna tudi toženka, na drugi pravni in dejanski podlagi.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi opustitve dopolnitve izvedenskega mnenja medicinske stroke z ustnim zaslišanjem izvedenk ni utemeljen. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZPP sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. Glede na to, da v konkretnem primeru tožnik ni založil predujma za neposredno zaslišanje izvedenk, kar bi bilo povezano z dodatnimi stroški, je sodišče izvedbo tega dokaza pravilno zavrnilo.1 Tudi sicer po ustaljenem stališču sodne prakse vsaka opustitev neposrednega zaslišanja izvedenca, ki ga je predlagala stranka, ne pomeni relativne bistvene kršitve določbe postopka.2 Kršitve pravil pravdnega postopka ni v primeru, ko stranka ni podala pripomb glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na strankina vprašanja niso potrebni. V nasprotju z revidentovim zatrjevanjem je prvostopenjsko sodišče njegove pripombe na izvedensko mnenje obravnavalo, se do njih opredelilo in jih zavrnilo kot neutemeljene, mnenje pa je dokazno ocenilo kot zadostno in prepričljivo obrazloženo, čemur vsemu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Z vztrajanjem pri podanih pripombah oziroma z nestrinjanjem z dokazno oceno izvedenskega mnenja, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, pa tožnik zgolj izpodbija z njune strani ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revident razlogom sodišč nižje stopnje za zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov dermatologa očita protislovje z navedbami, da naj bi sodišči po eni strani menili, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi brazgotin, hkrati pa obiski pri dermatologu, s čimer je tožnik zmanjševal to škodo, ne bi bili utemeljeni. Očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP po mnenju Vrhovnega sodišča ni utemeljen, saj je sodbi v tem delu mogoče preizkusiti in v njima ni zatrjevanih nasprotij. Revident z navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev v reviziji zgolj nedovoljeno izpodbija na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP). Revidenta je treba opozoriti, da stroškov dermatologa ni uveljavljal s trditvami o zdravljenju brazgotin, ampak je navajal, da ga je obiskal zaradi težav s kožo, glede katerih pa velja neizpodbojna ugotovitev, da niso bile posledica obravnavanega škodnega dogodka. Tudi glede nevroloških težav sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da niso posledica konkretnega škodnega dogodka, zato revident z nasprotovanjem tej ugotovitvi na revizijski stopnji ne more biti uspešen.

8. Nadalje je neutemeljeno revizijsko izpodbijanje zavrnitve zahtevka za povračilo stroškov bergel. Revident namreč spregleda, da zahtevek v tem delu ni bil zavrnjen iz razloga, da naj tožnik ne bi uporabljal bergel, ampak ker ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena glede višine tega stroška. Zavrnitev priznanja stroškov doplačil za očala tožnik graja z vztrajanjem pri tem, da očal pred nesrečo ni potreboval, s čimer tudi v tem delu zgolj nedovoljeno nasprotuje dokazni oceni, da njegova daljnovidnost in starostna daljnovidnost nista posledici obravnavane prometne nesreče. Prav tako je neutemeljena revizijska graja zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov za doplačila priporočenih zdravstvenih storitev v Dolenjskih toplicah. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da bi moralo biti tovrstno zdravljenje medicinsko indicirano in za tožnika potrebno, ne zgolj koristno, in da tožnik glede tega ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena.

9. Nazadnje v zvezi s povrnitvijo premoženjske škode revident izpodbija še zavrnitev zahtevka za povrnitev izgubljenega zaslužka. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tudi v primeru, če bi držala vsa revidentova izvajanja glede vzročne povezave med škodnim dogodkom, izgubo prihodkov družbe, v kateri je bil zaposlen, in izgubo njegovega zaslužka (pa ta ne držijo že zato, ker družba, v kateri je bil zaposlen, izgubljenega dobička ni dokazala), je za zavrnitev tega zahtevka odločilno to, da tožnik ni zmogel svojega trditvenega in dokaznega bremena glede obsega (višine) škode. Odškodnina zaradi izgubljenega zaslužka se namreč odmeri tako, da se od tega, kar bi oškodovanec v določenem obdobju zaslužil, odšteje tisto, kar je dejansko prejel,3 temu trditvenemu bremenu pa tožnik v konkretnem primeru ni zadostil. Revizija zato tudi v tem delu ne more biti uspešna.

10. Tožnik se v reviziji zavzema tudi za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem preizkusu je Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so v konkretnem primeru razvidne iz (pritožbeno neizpodbitih) razlogov na osmi do petnajsti strani prvostopenjske sodbe. Tudi v tem delu je zato treba poudariti, da so revizijske navedbe, ki tem ugotovitvam kakorkoli nasprotujejo, neupoštevne.

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika).

12. Tožnik je v prometni nezgodi 4. 7. 2007 utrpel dvojni zdrobljen zlom leve goleni (zaprt in brez poškodbe živcev in ožilja), zvin vratne hrbtenice ob že predhodnih izrazitih degenerativnih spremembah, udarnino leve strani prsnega koša, delno raztrganino vezi prve stopnje med desno lopatico in ključnico, delno poškodba rotatorne manšete (ki pa se je dobro zacelila), zlom 9. in 11. rebra, ter zlom prečnega odrastka 2. in 3. ledvenega vretenca levo. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta sodišči prve in druge stopnje tožniku odmerili odškodnino v znesku 16.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR, za skaženost pa odškodnino v višini 1.500,00 EUR. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 40.000,00 EUR (ob upoštevanju že plačane odškodnine v valoriziranem znesku 31.965,00 EUR je bila tožniku prisojena v znesku 8.035,00 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 40,28 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo,4 hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode.

13. Odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 40/2009 in II Ips 708/2008, na kateri se sklicuje tožnik v reviziji, sta neustrezni za primerjavo. V obeh primerih sta bili namreč teža in obseg poškodb večji kot v konkretnem primeru, šlo je za daljše trajanje in znatnejšo intenziteto telesnih bolečin ter nevšečnosti, tudi trajne posledice oziroma življenjsko prikrajšanje je bilo ugotovljeno v hujši obliki, kot pri tožniku.

14. Po obrazloženem je revizija neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 180/2014, II Ips 129/2008, II Ips 399/2006, II Ips 988/2006 in II Ips 331/2004. 2 Glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 180/2014. 3 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 253/1996. 4 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 358/2004, II Ips 221/2001 in II Ips 289/2003.