Jedro

Prvi tožnik je bil pri drugem tožniku zaposlen. Od drugega tožnika je lahko zahteval plačilo plače. Če drugi tožnik prvemu tožniku ni plačeval plače, bi lahko prvi tožnik od drugega tožnika zahteval plačo. Če je kljub zahtevku ni prejemal, je bil drugi tožnik tisti, ki je kršil svoje pogodbene obveznosti. Za takšno kršitev pa povzročitelj prometne nesreče in zavarovalnica ne moreta biti odgovorna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v točki II izreka spremeni tako, da sta toženca pod 1 in 2 v 15 dneh od prejema te sodbe dolžna plačati prvemu tožniku nerazdelno še 345,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 naprej, do plačila.

II. V preostanku, to je glede izpodbijanega, vendar nespremenjenega dela točke II izreka prvostopenjske sodbe, glede točk III, V, VI, VII in VIII izreka prvostopenjske sodbe se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Pritožnika sama nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil v zvezi s plačilom denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škode prvemu tožniku in v zvezi s plačilom denarne odškodnine za premoženjsko škodo drugemu tožniku.

2. Prvi tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči, ki jo je krivdno povzročil drugi toženec 4. 7. 2007. Prvi tožnik ni ravnal krivdno. Prvi toženec je zavarovalnica, s katero je imel drugi toženec (povzročitelj nesreče) sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju odgovornosti.

3. Spor pred prvostopenjskim sodiščem se ni vodil glede odgovornosti prvega in drugega toženca (prvostopenjska sodba, r. št. 4). Vodil pa se je glede tega, v kakšnem obsegu je škoda sploh nastala. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) v višini 30.000,00 EUR, za strah v višini 10.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 110.000,00 EUR in za skaženost v višini 10.000,00 EUR. Tožena stranka je v teku postopka že plačala odškodnino za telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) v višini 11.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je prisodilo še odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Tožena stranka je plačala tudi odškodnino za strah v višini 1.500,00 EUR, prvostopenjsko sodišče je prisodilo še dodatnih 1.000,00 EUR. Prvi toženec je poleg tega plačal tudi še odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za skaženost v višini 16.000,00 in 1.500,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je kot odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodilo še 4.000,00 EUR. Presodilo je tudi, da je bila s strani prvega toženca prostovoljno dana odškodnina za skaženost primerna in zato v tem delu zavrnila zahtevek tožeče stranke v celoti.

4. V prvostopenjskem postopku je sodišče glede nastalih poškodb in s tem zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode vpogledalo vrsto listin, med drugim predpravdno mnenje dr. M. (A5). Naročilo je izdelavo izvedeniškega mnenja izvedenkama travmatologinji prof. dr. D. in oftalmologinji prof. dr. B. Zaslišalo je prvega tožnika. Izvedenk ni zaslišalo, ker tožnik ni plačal predujma za stroške zaslišanja izvedenk (prvostopenjska sodba, r. št. 9).

5. Glede premoženjske škode prvega in drugega tožnika je prvostopenjsko sodišče prav tako vpogledalo listine. Za ugotovitev višine izgubljenega dobička drugega tožnika je naročilo sestavitev izvedenskega mnenja izvedenca ekonomske stroke O. 6. Prvostopenjsko sodišče je tudi deloma ugodilo zahtevku prvega tožnika za povrnitev premoženjske škode zaradi stroškov zdravljenja in stroškov v zvezi z zdravljenjem, in sicer v višini 1.309,99 EUR.

7. Zahtevek prvega tožnika za povrnitev škode zaradi uničenih in poškodovanih predmetov je bil uspešen delno, in sicer do višine 1.037,67 EUR. V celoti je bil zavrnjen zahtevek prvega tožnika v višini 24.787,44 EUR za povrnitev premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka.

8. Drugi tožnik je zahteval povrnitev izgubljenega dobička v višini 168.000,00 EUR. Ta zahtevek je bil zavrnjen v celoti.

9. Pritožbo sta vložila tožnika, in sicer zoper zavrnilni del sodbe.

10. Prvi tožnik je v zvezi z obsegom svojih poškodb v pritožbi vztrajal, da je doživel pretres možganov, postkomocijski sindrom in pa politravmo. V zvezi s poškodbo hrbtenice navaja, da se naj bi bili izvedenki pri izdelavi izvedenskega mnenja naslonili na stare posnetek hrbta in križa. Pri nesreči pa naj bi prišlo do premika vratnih vretenc. Izvedenka naj bi napačno navajala velikost rane na glavi, ki naj ne bi znašala le 2 cm, temveč 8 cm. Sodba naj ne bi omenjala ureznin po obrazu in rokah. Izvedenka zgolj dopušča možnost poškodbe rotatorne manšete, čeprav naj bi izvid ortopeda iz V. postavil jasno diagnozo, da je bila rotatorna manšeta poškodovana. Prvi tožnik naj bi bil napačno zdravljen, ker je Bolnišnica v N. spregledala poškodbe reber in na vretencih. Pred nesrečo oškodovanec ni nosil očal. Po nesreči so bile predpisane. Tudi ne drži, da naj bi oškodovanec hodil z opornicami že po 9 dneh od nesreče. Ne drži, da je bil oškodovanec sposoben za vodenje svojega podjetja že v aprilu 2008. ZPIZ je namreč izdal izvedensko mnenje, da se oškodovancu prizna III. kategorija invalidnosti, kar naj bi izvedenka spregledala. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno ocenilo trajanje telesnih bolečin. Te naj bi trajale bistveno dlje, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Sodišče naj bi nerazumno ignoriralo težavnostno stopnjo nesreče in posledice telesnih poškodb.

11. Glede strahu navaja pritožba, da je trpel dolgotrajen primaren in sekundaren strah. Prvostopenjski sodbi očita tudi, da ni obravnavalo ločeno primarnega in sekundarnega strahu. Sodba pa naj bi bila zmotna tudi zato, ker ne navaja ob nesreči preživetih psihičnih travm zaradi bojazni za svoje zdravje, za družino in njeno preživetje, ter zaradi telesnih omejitev pri vsakdanjem življenju nastalih prikrajšanj.

12. Kolikor se pritožba nanaša na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vztraja, da je zaradi prometne nesreče prvi tožnik imel tudi težave s hrbtenico, kolenom, nečutenjem 3., 4. in 5. prsta obeh rok, težave z glavo, spominom, sluhom in vidom. Izvedenka naj bi tudi ne pojasnila, zakaj so se življenjske aktivnosti zmanjšale za največ 20 %.

13. Pritožba prvega tožnica se nanaša tudi na skaženost. Zavrnitev zahtevka naj bi bila neutemeljena zato, ker naj bi imel brazgotine tudi po glavi.

14. Kolikor se pritožba nanaša na povrnitev škode, nastale zaradi zdravljenja, meni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevke za povračilo stroškov za dermatološki in nevrološki pregled, za masažo, za prevoze s taksijem do Poliklinike v ..., za priporočene zdravstvene storitve v D. toplicah, za zdravila in zdravstvene pripomočke. Neutemeljena naj bi bila tudi delna zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov za bivanje v Termah Č. zato, ker toženca nista ugovarjala.

15. Pritožba je bila vložena tudi zaradi delne zavrnitve zahtevka za povrnitev škode, ki je nastala zaradi uničenih premičnin. Pritožnik poleg tega meni, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno prisodilo odškodninski znesek, in da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

16. Pritožba je nadalje vložena tudi zoper odločitev o zahtevku za povrnitev izgubljenega zaslužka prvega tožnika, ki je bil v celoti zavrnjen. Trdi, da je prvi tožnik prejel le dve plači in da mu je zato nastala škoda v višini 34 plač.

17. Kolikor se pritožba nanaša na zahtevek drugega tožnika za povrnitev izgubljenega dobička, pa navaja, da je drugi tožnik družinsko podjetje. Prvostopenjskemu sodišču očita napačno izvajanje dokaza z izvedencem ekonomske stroke.

I. PRAVNI TEMELJ ZA ZAHTEVKE PRVEGA IN DRUGEGA TOŽNIKA

18. Drugi toženec odgovarja za nastalo škodo, ker je z motornim vozilom povzročil škodo iz malomarnosti. Ker tožeča stranka ni ravnala krivdno, je temelj odgovornosti drugega toženca 1. odstavek 131. člena OZ, na katerega napotuje 1. odstavek 154. člena OZ.

19. Prvi toženec nedvomno odgovarja na temelju 965. člena OZ. Drugi toženec je bil pri njem zavarovan pred odgovornostjo za prometno nesrečo. Tožnika sta imela na tem pravnem temelju neposreden zahtevek do prvega toženca.

II. ZAHTEVKI NA POVRNITEV NEPREMOŽENJSKE ŠKODE PRVEGA TOŽNIKA

20. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko stopnjo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

21. Pravni temelj za odmero odškodnine, ki jo lahko zahteva prvi tožnik za povrnitev nepremoženjske škode, je 1. odstavek 179. člena OZ.

22. Glede samih poškodb, ki jih je utrpela tožeča stranka, je imelo prvostopenjsko sodišče na razpolago vrsto listin, zaslišanje stranke in pa izvedensko mnenje obeh izvedenk, prof. dr. D. in prof. dr. B. Prva je specialistka za kirurgijo in travmatologijo, druga je specialistka za oftalmologijo.

23. Odločilni dejavnik, ki vpliva na odmero odškodnine za nepremoženjske škode so okoliščina primera, zlasti stopnja bolečin in strahu in trajanje. V sodni praksi je že desetletja ustaljeno, da sta obseg telesnih poškodb in različnih prikrajšanj tiste okoliščine primera, iz katerih se sklepa na stopnjo bolečin in pa na njihovo trajanje. Dejstva te vrste se praviloma ugotavljajo s pomočjo izvedenca, če so med strankama sporna.

24. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotovitvi obsega poškodb in različnih prikrajšanj, ki so bili posledica poškodb, v resnici postavilo dve izvedenki. Obe sta zdravnici in specialistki, vsaka na za ugotavljanje dejstev v tej zadevi pomembnem področju. Poleg tega je imelo kot dokazno sredstvo na razpolago različne listine in zaslišanje prvega tožnika. Predpravdno mnenje dr. M. ni bilo izvedensko mnenje, saj dr. M. ni postavilo prvostopenjsko sodišče kot izvedenca. Njegovo mnenje v pisni obliki ima zgolj dokazni pomen zasebne listine. Položaj dr. M. je položaj, ki ga ima strankin pomočnik, in ne izvedenec (Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 243. členu, r. št. 7 - str. 475).

25. Prvostopenjsko sodišče se je pri svoji oceni dokazov zaneslo predvsem na izvedensko mnenje obeh izvedenk. To je v zvezi z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin izrecno pojasnilo v r. št. 14 prvostopenjske sodbe. Takšna dokazna ocena, ki jo je sodišče moralo napraviti na temelju 8. člena ZPP, je bila pravilna. Izvedenca postavi sodišče in mora ostati nepristranski, enako kot sodišče samo (1. odstavek 247. člena OZ). Dokaz z izvedencem ima torej večjo dokazno vrednost kot dokaz z zaslišanjem katere od strank, in dokaz z listino strankinega pomočnika. Zadnje velja celo, če je strankin pomočnik sicer sam strokovnjak ali celo sodni izvedenec. Ker namreč ni zagotovljena njegova nepristranskost, vselej ostaja dvom v nepristranskost in s tem tudi resničnost v njegovem mnenju zatrjevanih dejstev.

26. Pritožba skuša prepričati pritožbeno sodišče, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča o poškodbah in različnih prikrajšanjih nepravilne, in da se mora sodišče opreti na predpravdno mnenje dr. M. in na izpovedbo samega prvega tožnika. Tega pa pritožbeno sodišče iz že opisanih razlogov ni storilo. Na očitke pritožbe glede podrobnosti glede posameznih vrst poškodb in različnih vrst nepremoženjskih prikrajšanj, pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

27. Sodišče postavi izvedenca prav zato, ker samo nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Dejstva sicer ugotavlja sodišče (8. člen ZPP). Če se dejstva ugotavljajo s pomočjo izvedenca, potem sodišče ne more preizkusiti izvedenskega mnenja (pisnega ali ustnega) enako strogo, kot na primer listine ali zaslišanja priče. Razlog za to je, da sodišče nima strokovnega znanja. Preizkus je praviloma omejen na vprašanje, ali je izvedensko mnenje (sploh) obrazloženo, in ali je obrazložitev še v skladu s tistimi okoliščinami, ki jih lahko sodišče razume. V pravilnost mnenja glede na pravila stroke se sodišče praviloma ne more spuščati.

28. Kolikor se pritožba nanaša na različne telesne poškodbe torej ostaja pritožbeno sodišče pri ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki pa temeljijo na izvedenskem mnenju obeh izvedenk. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede poškodb so bile predvsem tele: 1) dvojni zdrobljen zlom leve goleni (zaprt in brez poškodbe živcev in ožilja). Ta poškodba se je povsem zacelila; 2) zvin vratne hrbtenice ob že predhodnih izrazitih degenerativnih spremembah; zvin je zgolj začasno, za dva do tri mesece dodatno oslabil vratno hrbtenico. Kasnejše težav so zgolj posledice degenerativnega obolenja hrbtenice; 3) delna raztrganina vezi prve stopnje med desno lopatico in ključnico. Takšne poškodbe se običajno pozdravijo v 6 do 8 tednih, brez kakršnihkoli funkcionalnih motenj. Mogoča je bila tudi delna poškodba rotatorne manšete, ki pa se je dobro zacelila, saj je specialist ortoped ugotovil, da je gibljivost desne rame primerna; 4) zlom 9. in 11. rebra; zlom se je zacelil brez premika odlomkov; 5) zlom prečnega odrastka 2. in 3. ledvenega vretenca levo.

29. Ker se z ugotovitvami strinja, se pritožbeno sodišče na njih izrecno sklicuje, kolikor jih ni že samo povzelo v tej sodbi.

30. V izvedenskem mnenju je bilo izraženo mnenje, da prvi tožnik ni utrpel pretresa možganov, niti politravme niti postkomocijskega sindroma (prvostopenjska sodba, r. št. 8 in 9). Pojasnjeni so bili tudi razlogi za takšno stališče. Podatek o rani dolžine pribl. 2 cm je izvedensko mnenje povzelo iz same medicinske dokumentacije (str. 1 izv. Mnenja).

31. Pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenega razloga, zakaj se tudi samo ne bi zaneslo na pravilnost izvedenskega mnenja obeh izvedenk medicinske stroke. Pritožba pa ne navaja ničesar, kar bi kazalo na kakšno, na primer logično napako, v izvedenskem mnenju samem, zgolj zavzema se za to, da naj sodišče verjame predpravdnemu mnenju dr. M. in pa izpovedi tožnika. Slabo psihično stanje po sami nesreči pa še ne dokazuje, da je prišlo do prej navedenih telesnih poškodb. Ali so bile pravočasno sploh postavljene trditve v zvezi s tem, pa pritožba (str. 5) tudi ne navaja in je v tem delu nedoločna.

32. Kar se tiče poškodbe hrbtenice pritožba ponavlja vse tisto, kar je prvi tožnik že navajal v prvostopenjskem postopku. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi se ne verjelo radiološki oceni rentgenskih posnetkov z dne 4. 7. 2007, ki jo je podal specialist radiolog dr. K. Njegovo mnenje je bilo, da je je na vratni hrbtenici prišlo do začetnih degenerativnih sprememb. Da se je zdravstveno stanje po nesreči poslabšalo, pa je seveda mogoče. Degenerativne spremembe se lahko nadaljujejo, vendar vzrok za njih ni nesreča. 33. Kar se tiče mogoče poškodbe rotatorne manšete, pritožbeno sodišče nima razloga, da se ne bi zaneslo na mnenje obeh izvedenk medicinske stroke. Izvid ortopeda iz V., na katerega se sklicuje pritožba (z dne 27. 10. 2008) je zasebna listina, katere dokazna moč ni enaka dokazni moči izvedenskega mnenja, temveč je nižja. Predvsem pa pritožba niti ne navaja, da bi prvi tožnik v teku prvostopenjskega postopka kadarkoli do naroka za glavno obravnav določno navajal mnenje ortopeda iz V. Pritožba je v tem delu nedoločna. Drži pa, da je prvi tožnik predložil izvid ortopeda iz V. predložil (kot listino; priloga A6) že v tožbi, kar pa je premalo, saj bi bil moral postaviti določne trditve. Glede tega, da naj bi ortoped iz V. ugotovil politravmo, smiselno velja že povedano.

34. Ureznine po obrazu same po sebi niso pomembne za odmero odškodnine, razen če ne pripeljejo do skaženosti, ali kakšnega drugega razloga za odmero odškodnine za nematerialno škodo.

35. Glede okvare vida je že izvedensko mnenje obeh izvedenk medicinske stroke izključilo povezavo med daljnovidnostjo in starostno daljnovidnostjo, in prometno nesrečo (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Pritožba ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo zaupanje v pravilnost takšnega mnenja, pri katerega nastanku je sodelovala tudi specialistka oftalmologinja. Pritožba (str. 6) se sklicuje tudi na izvid in mnenje očesne klinike z dne 19. 5. 2008. V kateri od svojih vlog naj bi bila tožeča stranka trdila, kakšno naj bi bilo mnenje zdravnikov iz očesne klinike, prvostopenjsko sodišče pa potem spregledalo takšne trditve, pritožba ne navaja, in je v tem oziru nedoločna. Kdaj in kje naj bi prvi tožnik v teku prvostopenjskega postopka navajal, da je bil odpuščen iz bolnišnice v N. že po 9 dneh zaradi pomanjkanja postelj v tej bolnišnici, pritožba prav tako ne navaja in je nedoločna tudi glede tega. Sicer pa je v izvedenskem mnenju določno ugotovljeno, da sta bili 9. in 11. rebro zlomljena in tudi prečna odrastka 2. in 3. ledvenega vretenca levo. Na to se je naslonila prvostopenjska sodba (r. št. 7 prvostopenjske sodbe), kar je bilo potem pri odmeri odškodnine vse tudi upoštevano. Kdaj in kako sta bili tidve poškodbi ugotovljeni, je za samo odmero odškodnine nepomembno. Izvedenki sta sicer v izvedenskem mnenju lahko ugotovili, da naj bi bil prvi tožnik po odpustu iz bolnišnice v N. že sposoben hoditi z berglami. Za odločitev prvostopenjskega sodišča pa je odločilno tisto, kar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v sodbi na str. 11 spodaj: da je prvi tožnik v prvih dveh mesecih po prometni nezgodi potreboval intenzivno pomoč drugih, in da je to pomoč potreboval še kasneje (str. 12 zgoraj). Glede na to je namreč prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino.

36. Izvedenki sta zapisali svoje mnenje glede vodenja samega podjetja, in sicer, da naj bi ga bil prvi tožnik sposoben voditi že v aprilu 2008. To sicer pri odmeri nepremoženjske škode ni bilo pomembno. Pritožbeno sodišče zgolj opozarja na to, da sta izvedenki menili, da je bil prvi tožnik sposoben podjetje voditi, ne pa tudi, da je bil od takrat naprej sposoben voziti kot poklicni voznik. Sicer pa je prvi tožnik na zaslišanju sam povedal, da je tudi po nesreči po svojih močeh še delal za podjetje in da je predvsem urejal posle (prvostopenjska sodba, r. št. 57). Invalidnost III. kategorije, na katero se sklicuje prvi tožnik, ni ovira za takšno vrsto dela in je tudi očitno tudi prvi tožnik ni videl. Je pa prvostopenjsko sodišče invalidnost III. kategorije poznalo in jo v sodbi omenilo v r. št. 22. 1. Odškodnina za telesne bolečine

37. Prvostopenjska sodba je na temelju izvedenskega mnenja ugotovila, da so hude telesne bolečine trajale 14 dni. Srednje hude bolečine so trajale 3 do 4 mesece, in sicer predvsem v levi goleni in v desni rami. Potem je prvi tožnik trpel lahke bolečine tri do štiri mesece. Sprva so bile stalne, kasneje občasne. Mogoče je bilo, da je tožnik tudi kasneje trpel občasne lažje bolečine (r. št. 11 in 14). Podrobnosti iz izvedenskega mnenja glede različnih vrst nevšečnosti med zdravljenjem so v prvostopenjski sodbi v r. št. 11, na te ugotovitve se potem prvostopenjska sodba sklicuje v r. št. 14 in jih sprejema kot pravilne. Ker jih sprejema kot pravilne tudi pritožbena sodba, se nanje sklicuje in na tem mestu ne bo ponavljala vseh podrobnosti. Povzelo pa bo glavne: prvi tožnik je bil hospitaliziran skupaj 10 dni. Prestal je dve operaciji v spinalni anesteziji. Prejemal je analgetike v obliki injekciji in v obliki tablet. V času prve hospitalizacije je prejemal injekcije v podkožje enkrat dnevno. Hodil je z berglami, opravil je medicinsko rehabilitacijo. Narejenih je bilo 61 rentgenskih slik, CT glave, CT artrografijo desne rame. Tožnik je v prvih dveh mesecih potreboval intenzivno pomoč drugih že pri običajnih življenjskih aktivnosti. Delno pomoč druge osebe je potreboval še v nadaljnjih 4 do 5 mesecih, najkasneje pa do konca marca 2008. 38. Pritožba ponavlja vse tisto, kar je prvi tožnik navajal že v teku prvostopenjskega postopka (str. 6), in sicer da naj bi bolečine dlje, kot je ugotovila prvostopenjska sodba. Glede trajanja bolečin tudi pritožbena sodba nima nobenega pomisleka, da je lahko temelj za odločitev glede višine odškodnine izvedensko mnenje obeh izvedenk medicinske stroke, in ne navedbe prvega tožnika ali pa različne listine, ki jih je predložil. Očitek, da je prvostopenjsko sodišče ignoriralo zapisnike, v katerih naj bi bila označena težavnostna stopnja nesreče in posledice telesnih poškodb (str. 7 pritožbe), je pavšalen.

39. Pritožba meni, da sta izvedenki spregledali, da je zaradi zlomljenih reber in odrastkov vretenc prvi tožnik dalj časa trpel telesne bolečine, kot sta sami ocenili v svojem mnenju. Pritožbeno sodišče je prepričano, da to ne drži. Obe izvedenki medicinske stroke, ki sta sestavljali izvedensko mnenje, sta poznali zloma dveh reber in dveh prečnih odrastkov ledvenih vretenc. Obe poškodbi sta bili navedeni v izvedenskem mnenju (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Glede na to ni nobenega razumnega razloga, da tudi teh dveh poškodb ne bi upoštevali v svojem mnenju o trajanju telesnih bolečin in o različnih nevšečnostih med zdravljenjem.

40. Poškodbe oškodovanca v odločbi VS RS, opr. št. II Ips 71/2009 in poškodbe prvega tožnika, niso povsem enake. So pa primerljive, zlasti očitno je to pri poškodbi golenice. Oškodovanec v navedeni zadevi je imel odprt zlom obeh kosti goleni, zlom prvega tožnika pa ni bil odprt in tudi obe kosti goleni nista bili zlomljeni. Zato pa je imel prvi tožnik še poškodbe na desnem ramenu. Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primerna, tudi ob upoštevanju te sodne odločbe.

2. Odškodnina za strah

41. Navedba prvega tožnika je bila, da je začutil smrtni strah, ko je dojel, da se trčenju z nasproti vozečim vozilom ne bo mogel izogniti. Tega izvedensko mnenje (str. 22) ni postavilo pod vprašaj in tudi prvostopenjska sodba v to ni podvomila. Izvedenki sta menili, da prvi tožnik v času škodnega dogodka ni bil nezavesten in je torej intenziven primarni strah trajal tudi takrat. Prvostopenjska sodba pa navaja izpoved prvega tožnika, da je trajalo približno dve uri, preden je bil prvi tožnik rešen iz poškodovanega avtomobila. V vsakem primeru je bil primarni strah zgolj kratkotrajen. Zakaj pravzaprav pritožba meni, da prvostopenjsko sodišče primarnega strahu ni upoštevalo v skladu z izvedenskim mnenjem, ni prav jasno.

42. Izvedenki sta menili, da je sekundarni strah trajal vsaj pet mesecev in takšno mnenje je prvostopenjsko sodišče sprejelo (r. št. 16 in 17). Pritožbeno sodišče pa meni, da je bila odškodnina za strah odmerjena v primerni višini, tudi ob upoštevanju odločbe opr. št. VS RS II Ips 427/2006 (navedena v Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2010, str. 969 in nasl.), ob upoštevanju različne ravni plač v času enega in drugega škodnega dogodka.

43. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo trajanje primernega in sekundarnega strahu ločeno. Razlog, da ni prisodilo ločenih zneskov odškodnine za eno in drugo vrsto strahu pa je v 1. odstavku 179. člena OZ, ki daje pravni temelj zgolj za odškodnino za strah in ne ločuje med primarnim in sekundarnim.

44. Morebitne psihične travme zaradi družine in njenega preživetja niso takšno prikrajšanje, za katerega bi lahko prvi tožnik zahteval odškodnino. Nadaljnje tegobe, ki jih navaja, na primer nesposobnost za ukvarjanje s športom, pa se upoštevajo v okviru odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

3. Odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti

45. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je na temelju mnenja obeh izvedenk medicinske stroke prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pri prvem tožniku ostala omejena gibljivost desnega ramenskega sklepa lažje stopnje. Prvi tožnik zato težje dviguje predmete nad raven ramenskih sklepov in težje opravlja dela nad to ravnijo. Poškodba leve goleni se je pozdravila tako dobro, da je mogoče levo nogo uporabljati brez omejitev, je pa potrebno vložiti več truda v napornejšo daljšo hojo, v daljšo stojo in v s počepanjem povezana opravila. Nakazuje se dvojni vid, ki se spreminja. Ugotovljena je bila tudi minimalna vertikalna asimetrija.

46. Po mnenju obeh izvedenk medicinske stroke ostalih zdravstvenih težav ni mogoče pripisati prometni nesreči (prvostopenjska sodba, r. št. 19 in 20). To pa so težave z desnim kolenom, hrbtenico, nečutenje 3., 4. in 5. prsta obeh rok, z glavo (spomin, sluh) in vidom (daljnovidnost, starostna daljnovidnost, odsotnost globinskega vida). S tem se je prvostopenjsko sodišče strinjalo. Trajnih posledic zaradi škodnega dogodka pa ni bilo na hrbtenici, kljub zvinu, in tudi ne pri zlomu obeh prečnih odrastkov ledvenih vretenc (prvostopenjska sodba, r. št. 21).

47. Pritožba je v delu, v katerem izraža nestrinjanje s tako ugotovljenimi dejstvi, povsem splošna in nanjo niti ni mogoče odgovoriti. Pritožbeno sodišče lahko le še pojasni, da je ocena, da je največ 20 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti mogoče pripisati posledicam prometne nesreče, pač ocena strokovno usposobljenih oseb, to je obeh izvedenk medicinske stroke. Obe izvedenki sta pojasnili, da je imel prvi tožnik že pred prometno nesrečo številne zdravstvene težave, in je s tem njuna ocena razumno pojasnjena (prvostopenjska sodba, r. št. 23; tudi r. št. 14 ter opomba pod črto št. 1). O tem, ali je odstotek pravilen, sodišče samo po sebi ne more odločati, saj je to strokovno vprašanje. Je pa za odločitev o odškodnini odločilnega pomena predvsem obseg poškodb, ki so posledica prometne nesreče, in različnih prikrajšanj, ki so njena posledica. Sama ocena o tem o tem, da je le 20% sedanjega zmanjšanja življenjskih aktivnosti mogoče pripisati prometni nezgodi, za samo odločitev ni bistvenega pomena in pomeni kvečjemu pomožno merilo.

4. Odškodnina za skaženost

48. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je pri tožniku diskretno zadebeljena leva golen in da ima tudi nežne pooperacijske brazgotine na levi goleni. Tožnik je izpovedal, prvostopenjsko sodišče pa očitno sprejelo, da ima brazgotine tudi še na obeh kolenih, spodnjem delu desnega stegna, in po glavi. Brazgotine so nekoliko poraščene (vse v prvostopenjski sodbi, r. št. 25).

49. Pritožba se ne strinja z višino odškodnine. Pritožbeno sodišče pa meni, da je odškodnina v višini 1.500,00 EUR primerna, tudi ob upoštevanju odločbe opr. št. VS RS II Ips 427/2006 (navedena v Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2010, str. 969 in nasl.), ob upoštevanju različne ravni plač v času enega in drugega škodnega dogodka). Pri tem je upoštevalo, da je tožnik moški, že srednjih let, da brazgotine niso posebej hude in tudi ne vidne. Isto velja tudi za zadebeljeno levo golen.

III. ZAHTEVEK NA POVRNITEV PREMOŽENJSKE ŠKODE V ZVEZI Z ZDRAVLJENJEM

50. Temelj za povrnitev premoženjske škode zaradi zdravljenja je 1. odstavek 174. člena OZ.

51. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov za pregled pri dermatologu dr. B. in pri nevrologinji mag. C. je pravilna. Enako kot že prvostopenjsko se je tudi pritožbeno sodišče glede potrebnosti posameznih stroškov zaneslo na izvedensko mnenje. Ker izvedensko mnenje ni ugotovilo, da bi bile dermatološke in nevrološke težave posledica prometne nesreče, ti stroški niso bili za zdravljenje potrebni stroški.

52. Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem se nanaša na stroške zdravljenja v Č. Sicer mora sodišče po uradni dolžnosti pravilno uporabiti materialno pravo, v tej zadevi 1. odstavek 174. člena OZ. Preizkusiti mora, ali je bil strošek kot takšen potreben za zdravljenje, ali pa ne. Če pa je bil potreben, potem je stvar tožene stranke, da ugovarja, da morebiti ni bil potreben v celoti zaradi koristi, ki jih je imela tožeča stranka in da svoje stališče utemelji. Ker tega tožena stranka ni storila, bi morala prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisoditi še 345,19 EUR več, in zakonske zamudne obresti od 2. 7. 2010 naprej. V točki II izreka je zato pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in prisodilo še ta znesek in zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe. To pa je bil 2. 7. 2010 (2. odstavek 299. člena OZ).

53. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov za masažo. Pojasnilo je, da račun za takšno storitev ni bil predložen. Poleg tega ni bil predložen dokaz, da je bila masaža sploh potrebna za zdravljenje. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je imelo prvostopenjsko sodišče prav. Predpostavka za povrnitev stroškov je, da so „potrebni“ (tako 1. odstavek 174. člena OZ izrecno) in to je nekaj drugega in več, kot le, da so nemara koristni. Trditveno in dokazno breme glede potrebnosti stroška je na strani oškodovanca, tema dvema bremenoma pa v tej zadevi ni zadostil. 54. Tudi še v pritožbi prvi tožnik vztraja, da sta bila potrebna taksi prevoza do Poliklinike v ... To bi sicer lahko bilo pravilno, vendar pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo povrnitev teh stroškov zato, ker tožnik v prvostopenjskem postopku ni postavil trditev, za kaj sta bila prevoza potrebna (prvostopenjska sodba, r. št. 37). Pritožba sicer sedaj navaja, da sta bila prevoza potrebna zaradi zdravljenja, ne pa tudi, da je takšno trditev pravočasno postavil že v teku prvostopenjskega postopka. Navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku je praviloma nedopustno (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker ni pritožnik utemeljil, zakaj teh istih dejstev ni navajal že prej, je neupoštevno.

55. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z doplačili za priporočene zdravstvene storitve v zdravilišču D. (prvostopenjska sodba, r. št. 40). Drugostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo zato, ker so bile te storitve zgolj priporočene in ne potrebne. Enako je presodilo tudi pritožbeno sodišče. Za te storitve velja smiselno isto, kot je bilo že obrazloženo v r. št. 53. 56. Prvi tožnik je zahteval povrnitev stroškov za nakup zdravil in bergel v višini 325,00 EUR. Zakaj naj bi bila posamezna zdravila potrebna za zdravljenje posledic prometne nezgode in ne česa drugega, prvi tožnik ni navedel. Računa za nakup bergel prvi tožnik ni predložil. Iz teh razlogov je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za povrnitev teh stroškov. Pritožba ne navaja, da bi prvi tožnik potrebne navedbe dal že v teku prvostopenjskega postopka, pač pa navaja, da je predložil račune v teku prvostopenjskega postopka. To pa je za uspeh v pritožbenem postopku premalo. Za uspeh potrebne trditve bi moral postaviti v teku prvostopenjskega postopka, teh pa nitiv pritožbenem postopku (še vedno) ni. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

57. Prvi tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov doplačila za očala v znesku 1.122,19 EUR. Prvostopenjsko sodišče je sledilo mnenju izvedenk medicinske stroke. Tidve sta menili, da daljnovidnost in starostna daljnovidnost nista posledici prometne nesreče. Glede tega pritožba (str. 11) navaja zgolj, da je predložil račun optike Anja za očala in še nadaljnje 3 račune in naročilnico. Ker pritožba ne navaja nobenih razlogov, ki bi omajali ugotovljena dejstva in pravilno uporabo materialnega po prvostopenjskem sodišču, je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

58. Pritožba navaja tudi, da sodišče ni prisodilo odškodnine za pomoč tretje osebe, ki naj bi bilo potrebno zaradi slabega zdravstvenega stanja. V nadaljevanju navaja še tole: „Zato tožnik zahteva priznavanje zakonske pripadajoče po zakonskem ceniku pomoči na domu.“ (pritožba, str. 12). Zadnji stavek je nerazumljiv, očitek pa je splošen. Prvi tožnik bi nemara lahko zahteval odškodnino za nego, ki jo je nudila tretja oseba prvemu tožniku, če bi bil takšne trditve postavil pravočasno in seveda tudi ustrezen opredeljeni zahtevek. Da bi prvostopenjsko sodišče oboje spregledalo, pritožba ne navaja in je torej povsem splošna. Obojega tudi pritožbeno sodišče ni našlo. Še v pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2013 (str. 3) je govora zgolj o pomoči svojcev.

59. Pritožba je bila v tem delu delno utemeljena. Prvostopenjsko sodbo je pritožbeno sodišče spremenilo na temelju 358. člena ZPP, v preostalem delu pa zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

IV. ZAHTEVEK NA POVRNITEV PREMOŽENJSKE ŠKODE V ZVEZI Z UNIČENIMI PREMIČNINAMI

60. Prvi tožnik je v teku prvostopenjskega postopka trdil, da je bila v prometni nezgodi uničena vrsta premičnin v njegovi lastni. Pravni temelj za povrnitev te škode je 1. odstavek 131. člena OZ, za odmero odškodnine pa poleg tega tudi 1. odstavek 168. člena OZ.

61. Po trditvah prvega tožnika naj bi bila tako poleg ostalih predmetov uničena poslovna torba, mobilni telefon in GPS Garmin. Na računih za nakup nadomestnih stvari je bil kot kupec naveden V. d.o.o. (drugi tožnik) in ne prvi tožnik. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev te škode, ker prvi tožnik ni dokazal, da bi bili v nesreči uničeni predmeti v njegovi lasti (prvostopenjska sodba, r. št. 47).

62. Pritožba navaja, da so te tri uničene stvari osebne stvari, ki so po logiki stvari lahko le last prvega tožnika in ne drugega tožnika. Plačnik računa naj bi bil nepomemben.

63. Uničene stvari niso bile do takšne mere osebne, da bi bilo iz vrste stvari mogoče sklepati na lastništvo po „logiki stvari“, na katero se sklicuje pritožba. Drugače bi bilo na primer nemara pri očalih z dioptrijo pri slušnem aparatu. Prav račun, ki je bil izstavljen na drugega tožnika, je dober indic, da je bil lastnik teh uničenih stvari drugi tožnik (ki ni zahteval povrnitve te škode) in ne prvi tožnik. Prvemu tožniku torej ni uspelo dokazati lastništva, in zato ni upravičen do povrnitve škode.

64. Pritožba tudi napada ugodilni del prvostopenjske sodbe, ker naj bi bilo domnevno nejasno, kako je prvostopenjska sodba mogla ugoditi zahtevku prav do višine 1.037,67 EUR.

65. Odgovor na pritožbene razloge je v r. št. 48, 49 in 51. Za v tej r. št. navedene premičnine je prvostopenjsko sodišče presodilo, da bi bila primerna odškodnina v višini 1.000,00 EUR. Njo pa je prvemu tožniku prvi toženec že izplačal. 66. Razlika v vrednosti novega in starega Citroena C3 znaša 942,99 EUR (r. št. 51), stroški za odvoz uničenega avtomobila 94,68 EUR (r. št. 49). Vsota obeh zneskov je prav 1.037,67 EUR. To je znesek, ki ga je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki tudi prisodilo. Pri tem ni napravilo nikakršne napake.

67. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko stopnjo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

V. ZAHTEVEK NA POVRNITEV ŠKODE ZARADI ZARADI IZGUBLJENEGA ZASLUŽKA PRVEGA TOŽNIKA

68. Prvi tožnik je zahteval povrnitev škode zato, ker naj bi mu drugi tožnik od julija 2007 do julija 2010 (vključno z junijem 2010), skupaj 36 mesecev ne izplačalo plače. Zahteval je povrnitev 24.787,44 EUR. Mesečna plača naj bi znašala 688,54 EUR (kosmati znesek).

69. Prvostopenjsko sodišče je ta zahtevek zavrnilo zato, ker prvi tožnik ni dokazal, da mu je takšna škoda sploh nastala. Že sama izpoved prvega tožnika na glavni obravnavi je bila protislovna. Trdil je, da mu je drugi tožnik plačo izplačeval, in pa tudi nasprotje od tega, da mu je ni. Obračun davčnega odtegljajaj za plače je predložilo za meseca september in oktober 2007, in iz predloženih REK-1 obrazcev pa je izhajalo, da je drugi tožnik obračunal plači za september in oktober 2007. Prvostopenjsko sodišče je potem še ugotovilo, da v obdobju od 1. 7. 2007 do 31. 12. 2008 ni bilo podanih nobenih zahtevkov za izplačilo nadomestila plače za prvega tožnika. Prvi tožnik je sam izpovedal, da je tudi po nesreči po svojih močeh še delal za podjetje, in je predvsem urejal posle. Prvostopenjsko sodišče je iz tega sklepalo, da je vendarle še imel določene dohodke, ker bi bil sicer lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi in bi poskusil izkoristiti pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, poleg tega je drugi tožnik v letih 2007, 2008 in 2009 posloval in je imel prihodke. V letu 2008 naj bi znašal strošek plač sicer 0 EUR, toda podjetje je hkrati izkazalo dobiček v višini 15.538,00 EUR. V letih 2007 in 2009 pa je izkazano tudi izplačilo plač. Iz predloženih REK-1 obrazcev je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da dokazujeta le, da so bili prispevki in davki obračunani zgolj od dveh plač, ne pa tudi, da plače sploh niso bile izplačane.

70. Pritožba sicer vztraja pri plačilu odškodnine zaradi neizplačanih 34 plač in ne več 36 plač. Napada obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Navaja, da je drugi tožnik družinsko podjetje, vse delo pa je opravil prav prvi tožnik.

71. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, vendar iz povsem drugih razlogov. Prvi in drugi tožnik sta samostojna pravna subjekta: prvi je človek, drugi je pravna oseba. Prvi tožnik je bil pri drugem tožniku zaposlen. Od drugega tožnika je lahko zahteval plačilo plače. Če drugi tožnik prvemu tožniku ni plačeval plače, bi lahko prvi tožnik od drugega tožnika zahteval plačo. Če je kljub zahtevku ni prejemal, je bil drugi tožnik tisti, ki je kršil svoje pogodbene obveznosti. Za takšno kršitev pogodbenih obveznosti pa toženca ne moreta biti odgovorna, vsaj direktno ne. Tisti, ki je namreč s svojo kršitvijo pogodbenih obveznosti škodo povzročil prvemu tožniku, je bil namreč drugi tožnik, in ne toženca.

72. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko stopnjo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

VI. ZAHTEVEK DRUGEGA TOŽNIKA NA POVRNITEV PREMOŽENJSKE ŠKODE ZARADI IZGUBLJENEGA DOBIČKA

73. Drugi tožnik je zahteval povrnitev premoženjske škode v letih 2008 in 2009. Do nje naj bi bilo prišlo zaradi tega, ker je bil v prometni nesreči poškodovan prvi tožnik, ki je bil družbenik, zastopnik in delavec. V praksi se je udejstvoval kot poslovodja in kot voznik tovornjaka. Škodo naj bi tožeča stranka utrpela v obliki izgubljenega dobička, in sicer zato, ker ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti iz dveh sklenjenih pogodb. Gre za pogodbi s B. d.o.o. in F. S. s.p. 74. Oba zahtevka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker drugemutožniku ni uspelo dokazati, da mu je škoda sploh nastala. Prvostopenjsko sodišče je namreč postavilo izvedenca ekonomske stroke O., ki pa ni mogel izračunati, koliko naj bi znašal izgubljeni dobiček.

75. Pritožba navaja, da naj bi sodišče spregledalo, da gre za družinsko podjetje, v katerem je bil prvi tožnik, tista oseba, ki je opravljala vse delo. Očita tudi, da sodišče pripomb na izvedensko mnenje ni predložilo izvedencu ekonomske stroke v dopolnitev. Izvedenec naj ne bi bil zahteval od drugega tožnika, naj predloži dodatne listine.

76. Pritožba je v tem delu očitno neutemeljena. Pritožbeno sodišče lahko le ugiba, kakšen pravni pomen pripisuje drugi tožnik zatrjevani okoliščini, da gre pri drugem tožniku za družinsko podjetje. Obveznostno in civilno procesno pravo namreč ne delata prav nobene razlike med različnimi vrstami oseb (naravnimi in pravnimi), in med podjetij tudi ne razlikuje med družinskimi in vsemi ostalimi. V vsakem primeru je tožnik tisti, ki mora dokazati utemeljenost svojega zahtevka.

77. Pritožba pa tudi v ničemer ne uspe izpodbiti odločilnih razlogov za odločitev prvostopenjskega sodišča. Ta pa je bil glede posla z B. d.o.o. to, da iz po drugem tožniku predloženih podatkov izvedenec ne more izračunati razlike med stroški in prihodki, t. i. „maržo“ (stopnjo dobičkanosnosti). Glede tega dela izvedenskega mnenja drugi tožnik ni dal sploh nobenih pripomb. Pri poslu s F. S. pa izvedenec ni mogel izračunati stroškov. Drugi tožnik je sicer dal pripombo, da bi moral izvedenec upoštevati povprečne stroške, kar pa bi bilo napačno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno menilo, da je potrebno upoštevati konkretne okoliščine primera, in takšnega mnenja je tudi pritožbeno sodišče (3. odstavek 168. člena OZ). Teh pa izvedenec že zato ni mogel upoštevati, ker drugi tožnik ni navedel potrebnih tehničnih podatkov celo niti v pripombah na izvedensko mnenje, prevoznic pa kljub pozivu sodišča tudi ni predložil (prvostopenjska sodba, r. št. 63).

78. Trditveno in dokazno breme je glede izgubljenega dobička nosil drugi tožnik (1. odstavek 168. člena OZ). Ni naloga izvedenca, da poziva stranko k navajanju dejstev in predložitvi dokazov. Da prvostopenjsko sodišče pri tako pomanjkljivih trditvah drugega tožnika izvedenskega mnenja ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, je bilo seveda pravilno. Nemogoče je izračunati izgubljeni dobiček, če odločilnih podatkov sploh nima na razpolago.

79. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko stopnjo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

VII. STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

80. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi upoštevalo uspeh tožnika v višini 19%. Drugi tožnik je s svojim zahtevkom propadel v celoti.

81. Po končanem pritožbenem postopku je sicer prvi tožnik uspel še v višini 345,19 EUR, kar pa znaša približno 0,2 % njegovega tožbenega zahtevka. Uspeh je bil neznaten. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka je zato pritožbeno sodišče pustilo nespremenjeno (2. odstavek 165. člena, 1. in 2. odstavek 154. člena ZPP).

82. Uspeh prvega tožnika na pritožbeni stopnji je bil neznaten, neuspeh drugega tožnika pa popoln. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da bosta oba nosila svoje pritožbene stroške sama (2. odstavek 165. člena, 1. in 2. odstavek 154. člena ZPP).