Jedro

V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora zavod v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Takšno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Zato je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka, iz formalnih razlogov zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 22. 1. 2013 in prvostopenjskega sklepa iste opravilne številke z dne 5. 9. 2012 o zavrženju zahteve o ponovni odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine ob upoštevanju tudi vajeniške dobe in znižanja starostne meje zaradi služenja vojaškega roka, ker je presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Navedeno sodbo izpodbija tožnik po odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Z zaključki prvostopenjskega sodišča se ne strinja, ker se je RS s Temeljno ustavno listino o samostojnosti neodvisnosti RS in Ustavo RS z dne 25. 7. 1991 zavezala, da bo zagotavljala varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, med drugim tudi enakost pred zakonom in pravico do socialne varnosti, ki naj bi mu bila grobo kršena. Navaja, da mu je bila pokojninska dajatev odmerjena z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007, z drugostopenjsko odločbo z dne 17. 12. 2007 pa takšna odločitev potrjena. Na podlagi 260. člena ZUP-a je mogoče postopek, končan z dokončno odločbo obnoviti, če se izve za nova dejstva ali najde oziroma pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve tudi tedaj, če je bila odločba izdana na podlagi dejanja, ki je kaznivo. Dne 25. 9. 2012 naj bi vložil zahtevo za obnovo pravnomočno končanega postopka ob upoštevanju 263. člena ZUP-a. Meni, da mu je tožena stranka z dokončno odločbo iz leta 2007 odvzela dve leti zavarovalne dobe, ko je bil vajenec z učno pogodbo od 1. 9. 1995 (verjetno mišljeno: 1955) do 31. 8. 1957 in ker mu ni znižala pogoja starosti za čas vojaščine od 2. 5. 1960 do 14. 5. 1962. S tem je kršila pravice iz socialnega zavarovanja po 260. členu Kazenskega zakonika. Protipravno naj bi ravnala vedoma, saj je že takrat razpolagala z mikrofilmom, iz katerega izhaja, da je bil v delovnem razmerju v času vajeništva, in da so bili za to obdobje plačani prispevki. Sicer v zvezi s tem pojasnjuje, da je kazenski pregon zastaran in torej ni več dovoljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja nobenih takšnih dejstev niti ne ponuja dokazov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do drugih postopkovnih kršitev, kot povsem pavšalno zatrjuje pritožba. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi ne gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, ki bi bili izdani v obnovitvenem predsodnem upravnem postopku. Iz vloge, dane na zapisnik 3. 9. 2012 namreč jasno in povsem določno izhaja, da gre za zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine ob upoštevanju služenja vojaškega roka in vajeniške dobe, ko naj bi bil tožnik zaposlen, ker da se mora krivica popraviti. Takšne zahteve pa seveda ni bilo mogoče niti dopustno obravnavati kot predloga za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva, saj ni bila zatrjevana niti izkazovana nobena od predpisanih predpostavk iz Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). Torej da bi bilo izredno pravno sredstvo sploh uveljavljano, da bi bila izkazovana vložitev v predpisanem objektivnem in subjektivnem roku ter verjetno izkazan vsaj eden od obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP-a. Ob dejstvu, da je bil tožniku sorazmerni del slovenske starostne pokojnine od 1. 10. 2006 dalje v višini 94,64 EUR na mesec odmerjen z odločbo št. ... z dne 31. 7. 2007, redno pravno sredstvo zaradi odmere višje denarne dajatve ob upoštevanju tudi vajeniške dobe in časa služenja vojaškega roka pa z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 12. 2007 pravnomočno zavrnjeno, je bilo dopustno tožnikovo ponovno istovrstno zahtevo, vloženo 3. 9. 2012 (in ne 25. 9. 2012, kot je navedeno v pritožbi) v predsodnem upravnem postopku obravnavati izključno po četrtem odstavku 129. člena ZUP-a. Takšna zahteva pa je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonito zavržena in z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom uveljavljeno redno pravno sredstvo utemeljeno zavrnjeno.

Po 249. členu v zvezi z 12. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) se namreč v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja ZUP. Pomeni, da je toženi zavod vselej, ko je o določeni pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno, dolžan najprej preizkusiti, ali o novi zahtevi sploh lahko odloča po vsebini. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP-a mora namreč v primeru, če je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, novo zahtevo zavreči. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, zaradi česar je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih posamičnih upravnih aktov, utemeljeno zavrnjen.

Že zaradi protispisnega, zato neresničnega oziroma povsem zavajajočega zatrjevanja, da naj bi bila v predsodnem postopku uveljavljana obnova pravnomočno končanega postopka, pritožba v tej smeri ne more biti uspešna. Za pritožbeno rešitev zadeve so tako pravno povsem irelevantne pritožnikove navedbe, da je izredno pravno sredstvo uveljavljal pravočasno in smiselno zaradi obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP-a, po kateri je to izredno pravno sredstvo med drugim dopustno, če je bila pravnomočna odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodno socialnih sporih pa le presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov. Sicer pa pritožbene zahteve, da je pri odmeri sorazmernega dela pravnomočno priznane starostne pokojnine potrebno upoštevati tudi vajeniško dobo in čas služenja vojaškega roka, ne bi bilo mogoče uspešno uveljavljati niti s tožbo, kaj šele v pritožbenem postopku zoper sodno odločbo. Enaka zahteva je bila namreč že obravnavana v postopku uveljavljanja rednega pravnega sredstva in o njej odločeno s pravnomočno odločbo št.... z dne 17. 12. 2007. Pomeni da ne gre za nobeno novo dejstvo ali nov dokaz, ki nebi bil znan ali uporabljen v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku.

Z bistveno pravilno in zakonito zavrnilno sodno odločbo tako ni prišlo niti ni moglo priti do pavšalno zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kaj šele do kršitve z ustavo zajamčene enakosti pred zakonom ali pravice do socialne varnosti.

Ker je bila v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zahteva za ponovno odmero višjega sorazmernega dela starostne pokojnine ob upoštevanju vajeništva in vojaškega roka že iz formalnih razlogov zakonito zavržena in je iz istih dejanskih in pravnih razlogov pravilna in zakonita tudi izpodbijana zavrnilna sodba, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno ob uporabi 154. člena ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.