Jedro

Po utrjenem stališču sodne prakse se pravni red načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedjo zlorabe pravic (7. člen OZ) bi bilo stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neizpolnjevanje pogodbe, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe.Tako presoja, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot presoja, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), mora zato upoštevati interese obeh pogodbenih strank.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med tožničinim očetom (v čigar pravdni položaj je vstopila po njegovi smrti) in toženko (tožničino hčerjo in vnukinjo prvotnega tožnika) 20. 9. 2016 v notarskem zapisu SV 1383/2016 notarke A. A., in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnica, ki je v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je zmotno razložilo sedmo točko notarskega zapisa. Ohranitev stikov na način, da bo toženkinemu dedku dan občutek varnosti, je bil glavni razlog, namen in motiv za sklenitev pogodbe. To potrjuje tudi tretja točka zapisa, ki jo je sodišče spregledalo. Prav tako ni ugotavljalo, ali je toženka opravljala svoje nepremoženjske zaveze s posebno skrbnostjo in pozornostjo, kot je navedeno v drugem odstavku sedme točke. Tožnik je ves postopek zatrjeval in tudi izpovedal, da je razmerje med njima tako porušeno, da ni mogoče več vztrajati pri izvrševanju pogodbe. Pogodbeno razmerje je želel sporazumno razvezati, kar pomeni, da se ni moglo več izvajati. Upravičeno je pričakoval, da mu bo toženka nudila občutek varnosti, tega pa ni storila. Sodišče je vztrajalo pri stališču, da je pogodbe treba spoštovati, zanemarilo pa osebni vidik pogodbenega razmerja. Ni ugotavljalo, ali si je toženka od julija 2017 prizadevala za ohranitev občutka varnosti pri dedku. Da je dedek trmast in posebnega značaja, ji je bilo znano že ob sklenitvi pogodbe. Njeno breme prizadevanja je bilo zato večje. Da je od avgusta 2017 odlagal telefon in zavračal stike s toženko, kaže le na neizpolnjevanje toženkinih obveznosti in da je odpadel razlog za ohranitev pogodbe. Ker pogodbe ni bilo več mogoče izvrševati, njegovih ravnanj ni bilo mogoče opredeliti kot kršitev pogodbe. Zadevi VSL II Cp 79/2018 in II Cp 3756/2009 z obravnavano nista primerljivi, ker je šlo za konkretno izvajanje pomoči in nudenje občutka varnosti ni bil odločilen razlog za sklenitev pogodbe.

Sodišče ni ugotavljalo kavze pogodbe oziroma odločilnega razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Moralo bi ugotavljati, ali je med pogodbenima strankama še obstajala zaupnost v razmerju, da bi se sploh lahko izvrševala. Šele zatem bi bilo pomembno, ali je toženka izpolnjevala posamezne konkretne obveznosti iz sedme točke notarskega zapisa. Ugotoviti bi moralo, kakšen odnos je imela toženka do dedka. Iz dopisa z dne 11. 1. 2018 izhaja, da je bil ta odnos neprimeren, neobziren in izkoriščevalski. Navedba, da prekomerno uživa alkohol, ga je zelo prizadela. Iz ugotovitev v sodbi ne izhaja, da je tožnik privolil v omejeno izvrševanje pogodbenih obveznosti. Ni pa želel, da se izvršuje ob porušenem zaupanju. Ugotovljeno je bilo, da je toženka prenehala tožnika obiskovati v juliju 2017, da ga je zatem obiskala le dvakrat, ni pa zatrjevala in dokazala, da si je ustrezno in skrbno prizadevala za uresničevanje obiskov. Tožnik ni bil dolžan toženke pozivati k izpolnjevanju obveznosti, saj je poziv k nudenju občutka varnosti nemogoč. Toženka je bila dolžna zadostiti pogodbenim zavezam, njeno prizadevanje pa je izkazano šele potem, ko je sam zahteval razvezo pogodbe.

Za odločitev ni pomembno, ali je toženka po odločitvi višjega sodišča želela ohraniti stik s tožnikom, niti ni pomembno, ali je poskrbela za pogreb. Sodišče se ni izreklo o tem, ali bi se lahko razmerje nadaljevalo pod spremenjenimi pogoji.

Ugotovitev, da je toženka do tožnikove smrti izpolnjevala obveznosti v omejenem obsegu in brez stika, ni obrazložena. Ni navedeno, na kakšen način in katere obveznosti je izpolnjevala. Ugotovitve ne podpirajo niti izpovedbe strank in prič. V sodbi tudi ni razlogov o možnosti za nadaljevanje in ponovno vzpostavitev pogodbenega razmerja. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker so razlogi o občutku varnosti v nasprotju z namenom in ciljem pogodbe, je podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik zavračal stike in onemogočal izvrševanje pogodbe in da si je toženka prizadevala za izvrševanje stikov, je kršen 8. člen ZPP, sodišče pa je ravnalo pristransko.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pogodbena določba o dajanju občutka varnosti je vezana na nudenje pomoči, glede katere se je lahko tožnik obrnil na toženko, do poslabšanja bolezni pa do trenutka, ko je tožnik pričel zavračati toženkino pomoč, še niti ni prišlo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali toženkino ravnanje po juniju 2017 predstavlja razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sklenili 20. 9. 2016, oziroma ali je razveza pogodbe utemeljena iz razloga, ker so se razmere po sklenitvi pogodbe spremenile v taki meri, da je izpolnitev pogodbe postala znatno otežena.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da toženka prvotnega tožnika (ki je med postopkom umrl) zaradi krize v odnosu s svojim možem ni klicala v juliju in v prvi polovici avgusta 2017 in ni izpolnila obljube, da ga bo peljala na morje, da pa ni želela opustiti skrbi zanj in je želela z njim ostati v stiku ter mu še naprej nuditi pomoč, a je tožnik vse njene poskuse zavračal. Kot nedokazana je zavrnjena tudi tožničina trditev, da toženka ni poskrbela za dedkov pogreb.

7. Očitki o pomanjkanju odločilnih dejstev, o nasprotju med dokazi v spisu in njihovim povzetkom v sodbi, o pristranskosti sodišča in o napakah v dokazni oceni niso utemeljeni. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da je mogoče preizkusiti njeno pravilnost in zakonitost. Ostale trditve, četudi bi bile izkazane, ne utemeljujejo zaključka o uveljavljenih procesnih kršitvah. Gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – tudi ni podan.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o neobrazloženosti ugotovitve, da je toženka do tožnikove smrti izpolnjevala obveznosti v omejenem obsegu in praktično brez osebnega stika. V sodbi je ugotovljeno, da je vse od septembra 2017 skušala priti z njim v stik prek telefona, da ga je obiskala ob rojstnem dnevu konec novembra in v začetku decembra 2017, da se je zanimala zanj prek tožnikove sosede, s katero je bil tožnik v rednem stiku, da mu je v januarju prek sosede izročila trenirko, da druge pomoči tedaj ni potreboval in da je tudi v zadnjih dneh, ko je bil v bolnišnici, poskušala priti do njega, a je tožnik stik zavračal. Navedeno daje dovolj zanesljivo podlago za sklep, da je toženka poskrbela zanj, kolikor je bilo ob tožnikovem vztrajnem zavračanju stikov mogoče. 9. Očitek o nedokazanosti ugotovitve, da je tožnik zavračal stike s toženko, je pavšalen in neobrazložen. Ocena izvedenih dokazov je podana v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne da bi jo pritožnica obrazloženo izpodbijala, dvom o njeni pravilnosti ni izkazan.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da si je toženka pričela prizadevati za izpolnitev pogodbe šele potem, ko jo je tožnik v oktobru 2017 pozval k sporazumni razvezi pogodbe. Kot je ugotovljeno v sodbi, je tožnik sam povedal, da je med julijem in oktobrom večkrat zamenjal ključavnico. Prepričljiv je zaključek, da mu tega ne bi bilo treba storiti, če ne bi želel preprečiti toženkinih poskusov, da pride do njega.

11. Toženkin dopis z dne 11. 1. 2018 ne potrjuje ocene o njenem neobzirnem in izkoriščevalskem odnosu do tožnika. Iz njega izhaja zgolj skrb za tožnika in njegovo zdravje. Tudi navedba o prekomernem uživanju alkohola je podana v tej luči. V njej ni zaznati očitanja in še manj brezobzirnosti ali želje po izkoriščanju. Trditve o prekomernem uživanju alkohola so v sodbi pravilno ocenjene kot nepomembne.

12. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti presoje, da ni podan razlog za razvezo pogodbe. Po določbah OZ lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen) ali če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežena, in je ob upoštevanju vseh okoliščin ureditev razmerja mogoča le na način, da se pogodba razveže (562. člen OZ).

13. Pogodba o dosmrtnem preživljanju vzpostavlja trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje. V izpodbijani sodbi je pravilno obrazloženo, da gre kljub osebni, zaupni naravi razmerja med strankama za pogodbeno zavezo in da je zato razveza pogodbe skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Da subjektivnemu doživljanju preživljanca ne sme biti dana odločilna teža, ne izhaja le iz odločb, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje.1 Po utrjenem stališču sodne prakse se pravni red načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedjo zlorabe pravic (7. člen OZ) bi bilo stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neizpolnjevanje pogodbe, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe.2 Tako presoja, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot presoja, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), mora zato upoštevati interese obeh pogodbenih strank.

14. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da niti toženkina neizpolnitev obljube, da bo tožnika peljala na morje, niti opustitev klicev v juliju in v prvi polovici avgusta ne moreta utemeljevati razveze pogodbe. Sodišče ni spregledalo, da je toženkina zaveza k ohranjanju stikov z dedkom služila ohranjanju občutka, da bo zanj poskrbela, kadar bo to potrebno in ko sam ne bo zmogel več. Noben indic ne kaže na to, da toženka vse do julija 2017 ni ravnala v tej smeri s potrebno obzirnostjo in s sprejemanjem tožnikovih značajskih posebnosti. O tem, kaj bi po avgustu 2017 lahko storila več od tega, kar je, da bi obnovila stike s tožnikom, pritožba ne pove ničesar. Toženkino ravnanje, po katerem je tožnik pričel zavračati stike z njo, pa niti ob dolžnem upoštevanju potreb in nekoliko tudi muhavosti starejšega človeka ni bilo táko, da bi utemeljevalo razvezo pogodbe. Z razvezo pogodbe bi bila prevelika teža dana tožnikovemu dojemanju pogodbenega razmerja in njegovemu doživljanju toženkinih ravnanj.

15. Neutemeljen je očitek, da se je sodišče izreklo le o tem, ali razvezo pogodbe terja neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti, ne pa tudi o tem, ali jo narekujejo spremenjene okoliščine. Ker je v obeh primerih tožnica zahtevala razvezo pogodbe (in ne drugačne prilagoditve pogodbenih obveznosti), odločitev o neutemeljenosti razveznega zahtevka zaradi spremenjenih okoliščin podpirajo isti razlogi kot odločitev o neutemeljenosti tega zahtevka zaradi neizpolnjevanja pogodbe. V primeru spremenjenih okoliščin še toliko bolj kot pri neizpolnjevanju pogodbe velja, da gre za skrajno sankcijo, ki ne more biti odvisna zgolj od tega, kako preživljanec doživlja preživljavčeva ravnanja.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, te pa je dolžna povrniti toženki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkini potrebni stroški znašajo 931,47 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo (1250 točk x 0,6 EUR) in pavšalni znesek materialnih stroškov (22,50 točk x 0,6 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Stroška za sestanek s stranko in za pregled dokumentacije sta vključena v strošek priprave odgovora na pritožbo. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Sodbi VSL II Cp 79/2018 z dne 6. 6. 2018 in II Cp 3756/2009 z dne 23. 12. 2009. 2 Prim. odločbe VS RS II Ips 230/2016 z dne 13. 7. 2017, II Ips 50/2015 z dne 23. 6. 2016, II Ips 698/2007 z dne 28. 10.2010, II Ips 904/2008 z dne 1. 10. 2009, II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005, II Ips 386/2002 z dne 12. 2. 2004.