Jedro

Položaj stranke v postopku za postavitev skrbnika za poseben primer gre le osebi, ki se postavlja pod skrbništvo in osebi, ki je postavljena za skrbnika. Druge osebe v tem postopku ne morejo varovati svojih pravic in pravnih koristi, saj se o njih ne odloča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Centra za socialno delo K. z dne 12.1.2004. Z navedenim sklepom je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo K. z dne 6.12.2003, ker jo je vložila neupravičena oseba. Tožena stranka je ugotovila, da je Center za socialno delo ... z odločbo z dne 31.5.2000 postavil A.A. B.B. za skrbnico za posebni primer za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanje upravno-administrativnih zadev, z odločbo z dne 7.6.2000 pa je bilo to razširjeno še na razpolaganje z njegovimi sredstvi na hranilni knjižici PBS. Z odločbo z dne 6.12.2003, je Center za socialno delo ... A.A. postavil C.C. za skrbnico za posebni primer za upravljanje z njegovim solastniškim deležem (5/8) na stanovanju na naslovu ... Tožnica se je pritožila, vendar je organ prve stopnje njeno pritožbo zavrgel. Postopek postavitve skrbnika se namreč začne po uradni dolžnosti v smislu 216. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. Zato ima položaj stranke le oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker s tem prevzema obveznosti, ki so določene v zakonu. Z odločbo, s katero je bila C.C. postavljena za skrbnico za poseben primer A.A., se ne posega v pravice tožnice, katera tudi ni imela položaja stranskega udeleženca po 43. členu ZUP, saj iz določb o skrbništvu ne izhaja pravna korist kot neposredna osebna korist, ki bi jo tožnica kot žena A.A. oziroma njegova skrbnica za posebni primer imela zaradi izvajanja skrbniških nalog oziroma razširitve skrbniških pooblastil. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Postopek postavitve skrbnika za posebni primer se začne in vodi po uradni dolžnosti na podlagi 216. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, Uradni list RS, št. 64/01 in nadalj.; ZZZDR). Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je stranka v upravnem postopku za postavitev skrbnika za posebni primer le oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker prevzema določene obveznosti, kot ji nalaga ZZZDR. Ker pa tožnica z odločbo Centra za socialno delo z dne 6.12.2003 ni prevzela nobenih dodatnih obveznosti k že tistim, ki jih ima na podlagi prejšnjih dveh odločb, ne more imeti položaja stranke v zvezi s citirano odločbo. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da tožnica v obravnavanem primeru nima statusa stranskega udeleženca, saj ne izkazuje varstva svoje osebne, neposredne pravne koristi. Neutemeljena je tožbena navedba, da so bila tožnici odvzeta pooblastila, ker je bila postavljena druga skrbnica. Postavljena skrbnica za posebni primer C.C. je namreč postavljena za drugo vrsto opravil, kot je postavljena tožnica, kar pa je v skladu z 211. členom ZZZDR. Na pravilno stališče tožene stranke tudi ne more vplivati dejstvo, da je organ prve stopnje vabil tožnico na glavno obravnavo. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na seji senata, čeprav je tožnica v tožbi predlagala opravo glavne obravnave, pri tem pa ni navedla konkretnih okoliščin in ni predlagala nikakršnega dokaza, ki bi utemeljeno kazal na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predmet sodne presoje je, ali ima tožnica položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, torej gre za vprašanje povsem pravne narave.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi oziroma razveljavi ali pa jo spremeni tako, da razveljavi vse v tem postopku izdane odločbe ter naloži, da se pritožba tožeče stranke proti sklepu o postavitvi nove skrbnice meritorno obravnava. Navaja, da je bilo spregledano, da je tožnica že postavljena skrbnica in ima že samo kot takšna pravni oziroma upravičeni interes, da se ji prizna status stranke oziroma udeleženke. Tožnica je skrbnica oskrbovanca, res pooblaščena za opravljanje nekaterih dejanj zanj, vendar pa se ta pooblastila nanašajo na upravljanje s premoženjem zavarovanca. Zato je zainteresirana, da upravlja tudi z nepremičnim premoženjem oziroma, da ima vsaj možnost vplivati na odločitve o postavitvi soskrbnika. Tožeča stranka je bila istočasno predlagateljica postopka, ki se je začel na njen predlog in obstoječa skrbnica, ki je zahtevala razširitev svojih skrbniških pooblastil in torej celo neposredna udeleženka oziroma z zakonom določena stranka. V nasprotju z zakonom je odrekati pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil njen predlog za razširitev pooblastil dejansko zavrnjen. Korist, ki jo zasleduje s pritožbo, je prav gotovo pravna korist. Izpodbijana sodba tako temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Izpodbijana sodba v nasprotju z dejstvi podaja svoje ugotovitve in so zato razlogi sodbe tudi v nasprotju z listinami v spisu. Postopek se je začel na predlog skrbnice in ne po uradni dolžnosti. Center je celo vabil tožnico kot stranko. Tako je v tem delu podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj se sodba ne da preizkusiti zaradi protispisnosti in tudi dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno. S sodbo pa je bila tožeči stranki kršena tudi ustavna pravica do pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po presoji revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje postavil tožnico kot skrbnico za posebni primer A.A. za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanje upravno-administrativnih zadev, naknadno pa je bilo to razširjeno na razpolaganje z njegovimi sredstvi na hranilni knjižici PBS. Tožnica je dne 11.7.2003 vložila predlog za razširitev obsega skrbniških pooblastil za razpolaganje s solastniškim deležem A.A. na stanovanju na naslovu ... Organ prve stopnje pa je z odločbo z dne 6.12.2003 postavil C.C. za skrbnico za posebni primer A.A. za upravljanje z njegovim solastniškim deležem na omenjenem stanovanju. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno oprlo na 216. in 217. člen ZZZDR in ugotovilo, da se postopek postavitve skrbnika za posebni primer začne in vodi po uradni dolžnosti, najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje pa so dolžni obvestiti Center za socialno delo o tem, da je potrebno nekoga postaviti pod skrbništvo oziroma, da mu je potrebna določena oblika varstva. Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije gre položaj stranke v postopku za postavitev skrbnika za posebni primer le osebi, ki se postavlja pod skrbništvo ter osebi, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, kot jih nalaga ZZZDR. Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča. Tako je pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča, da tožnica v predmetnem postopku nima niti statusa stranskega udeleženca. Takšen položaj ima oseba, ki izkaže pravni interes vstopiti v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, tožnica pa takšne pravne koristi ne izkazuje. Postavljena skrbnica za posebni primer C.C. je bila namreč postavljena za drugo vrsto opravil, kot jih je tožnica pridobila v zvezi z njeno postavitvijo za skrbnico za posebni primer. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore revidentke ter se do njih v zadostni meri opredelilo. Neutemeljen pa je tudi revizijski ugovor, da so ugotovitve prvostopnega sodišča v nasprotju s podatki spisa.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.