Jedro

Postopek postavitve skrbnika za posebni primer se začne in vodi po uradni dolžnosti na podlagi 216. člena ZZZDR. Besedilo navedenega določila namreč jasno in nedvoumno nalaga centru za socialno delo, da začne in vodi takšne postopke, torej gre za postopek po uradni dolžnosti, kjer pa so najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje dolžni obvestiti center za socialno delo o tem, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali da mu je potrebna kakšna oblika varstva, ki jo daje center za socialno delo (2. alinea 217. člena ZZZDR). Položaj stranke v upravnem postopku za postavitev skrbnika za posebni ima primer oseba, ki se ji postavlja skrbnik zaradi varovanja njenih pravic in pravnih koristi, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker prevzema določene obveznosti, kot jih nalaga ZZZDR. Ker pa tožnica z odločbo centra za socialno delo z dne 6. 12. 2003 ni prevzela nobenih dodatnih obveznosti k tistim, ki jih ima že na podlagi prejšnjih dveh odločb, ne more imeti položaja stranke v postopku v zvezi z odločbo z dne 6. 12. 2003.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti sklepu Centra za socialno delo Kranj št. ... z dne 12. 1. 2004. Organ prve stopnje je s svojim sklepom zavrgel pritožbo tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo Kranj št. ... z dne 6. 12. 2000, ker jo je vložila neupravičena oseba. V svoji obrazložitvi tožena stranka povzema določila 42. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka tudi povzema, da je Center za socialno delo Kranj z odločbo št. ... z dne 31. 5. 2000 postavil BB osebo CC za skrbnico za posebni primer za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanje upravno-administrativnih zadev. Nato je Center za socialno delo Kranj z odločbo z dne 7. 6. 2000 BB postavil skrbnico za posebni primer CC za razpolaganje z njegovimi sredstvi na hranilni knjižici banke F. Center za socialno delo Kranj pa je z odločbo št. ... z dne 6. 12. 2003 BB postavil osebo DD za skrbnico za posebni primer za upravljanje z njegovim solastniškim deležem (5/8) na stanovanju na naslovu ... Tožnica se je pritožila, vendar je organ prve stopnje njeno pritožbo zavrgel, ker jo je vložila neupravičena oseba. Nadalje tožena stranka še navaja, da se postopek postavitve skrbnika začne po uradni dolžnosti v smislu 216. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, RS, št. 64/01 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZZDR). Pobudo za uvedbo postopka pa lahko podajo osebe oziroma organi, ki so navedeni v 91. členu Zakona o socialnem varstvu in 126. členu ZUP. Tožnica je podala predlog za postavitev skrbnika za posebni primer za upravljanje z deležem na stanovanju BB, vendar je organ prve stopnje to štel kot pobudo za uvedbo postopka za postavitev skrbnika za posebni primer BB za upravljanje z njegovim solastniškim deležem na stanovanju na naslovu ..., ta postopek pa je bil uveden po uradni dolžnosti. Tožena stranka v zvezi s pritožbeno navedbo tožnice, da ji je organ prve stopnje priznal status stranke, ker jo je vabil kot udeleženko v postopku, navaja, da mora organ prve stopnje pri imenovanju skrbnika v skladu s 183. členom ZZZDR upoštevati želje varovančevih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Zaradi tega je bila vabljena tudi tožnica kot žena BB. Bližnji sorodniki varovanca pa v postopku postavitve skrbnika za posebni primer nimajo statusa stranke, čeprav s svojimi predlogi sodelujejo v postopku, ker v tem postopku ne varujejo svojih pravic in koristi, niti se o teh ne odloča. Postopek postavitve skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, kot tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika, ker s tem prevzema obveznosti, ki so določene v ZZZDR. Tožnica v pritožbi tudi trdi, da izkazuje upravičen pravni interes za vložitev pritožbe zoper odločbo z dne 6. 12. 2003 in da ta odločba posega v njene pravice in pravne koristi. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da se z odločbo z dne 6. 12. 2003 ne posega v pravice tožnice kot skrbnice za posebni primer BB za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanja upravno-administrativnih zadev. Tožnica v postopku tudi ni imela položaja stranskega udeleženca po 43. členu ZUP, ker iz določb o skrbništvu ne izhaja pravna korist kot neposredna osebna korist, ki bi jo tožnica kot žena BB oziroma kot njegova skrbnica za posebni primer imela zaradi izvajanja skrbniških nalog oziroma razširitve skrbniških pooblastil, to pa tudi ne izhaja iz drugih predpisov. Prav tako tožena stranka navaja, da korist, ki bi jo tožnica lahko imela na podlagi razširitve njenih dotedanjih skrbniških pooblastil, ni pravna korist v smislu 43. člena ZUP, temveč je dejanska korist. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnica v postopku postavitve skrbnika za posebni primer BB za upravljanje z njegovim solastninskim deležem na stanovanju ni imela položaja stranke niti stranskega udeleženca, zato tudi ni imela pravice do pritožbe zoper odločbo z dne 6. 12. 2003 Centra za socialno delo Kranj v skladu z 229. členom ZUP.

Tožnica v tožbi navaja, da s tožbo uveljavlja kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je nepravilno stališče tožene stranke, da tožnica ne bi imela statusa stranke oziroma udeleženke v postopku. Tožnica poudarja, da je ona vložila zahtevek za razširitev skrbniških pooblastil, in sicer za zastopanje v postopku delitve solastnega premoženja, in tako se je postopek začel na njen predlog in ne po uradni dolžnosti, kot trdi tožena stranka. Tožnica je bila tudi vabljena kot stranka, kar izhaja iz upravnega spisa in ugotovitve tožene stranke so tako v nasprotju s podatki spisa. V tem delu je dejansko stanje bilo nepravilno ugotovljeno. Nadalje navaja, da nima kot skrbnica nobenih dejanskih koristi, temveč le dolžnosti in upravičenja, ki jih da zakon. Njen položaj je torej pravni položaj, ki je nastal na podlagi zakonskih določb in ustrezne odločbe državnega organa. Gre za zakonitega zastopnika, torej za osebo, ki ji zakon oziroma na podlagi zakona izdana odločba podeljuje določen pravni status z zakonskimi dolžnostmi in upravičenji, ki jih podeljuje zakon. Tožnica je oseba, ki ji zakon oziroma na podlagi zakona izdana odločba podeljuje določen pravni status z zakonskimi dolžnostmi in upravičenji. Opozarja na 190. do 200. člen ZZZDR. Poudarja, da je bila kot skrbnica nosilka zakonskih dolžnosti in upravičenj. Te pa je želela zaradi skrbi za varovanca in njegove premoženje razširiti tako, da bi ga zastopala tudi v pravdnem postopku zaradi učinkovitega uresničevanja svojih temeljnih skrbniških dolžnosti. Nikakor ji ni mogoče odreči pravnega interesa za pritožbo. Korist, ki jo zasleduje, je prav gotovo pravna korist in ni nikakor dejanska, ker izvira iz vsebine postopka, to je odločanja o zakonskih pooblastilih oziroma razširitvi obstoječih zakonskih pooblastil. Tožena stranka je kršila procesne določbe o pritožbi, ker je pritožbo tožnice označila kot nedovoljeno. Tožnica navaja, da je obstoječa skrbnica in so ji bila z odločbo organa prve stopnje, katero je poskušala izpodbiti s pritožbo, odvzeta pooblastila, ker je bila postavljena druga skrbnica. Tako je izpadlo, da tožnica sploh ne more uveljaviti pravnega sredstva zoper odločbo, ki ji je nezakonito odvzel položaj skrbnice z ustreznimi pooblastili. Tožnica predlaga, da se jo po potrebi zasliši na obravnavi ter tožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi oziroma tudi odločba Centra za socialno delo Kranj ter odredi, da mora organ prve stopnje o pritožbi meritorno odločiti.

Tožena stranka je predložila upravne spise in predlagala, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica podala predlog za postavitev skrbnika za posebni primer za upravljanje z deležem na stanovanju njenega moža BB. Sodišče sledi mnenju tožene stranke, da se postopek postavitve skrbnika za posebni primer začne in vodi po uradni dolžnosti na podlagi 216. člena ZZZDR. Besedilo citiranega določila namreč jasno in nedvoumno nalaga centru za socialno delo, da začne in vodi takšne postopke, torej gre za postopek po uradni dolžnosti, kjer pa so najbližji sorodniki, člani gospodinjstva in sosedje (2. alinea 217. člena ZZZDR) dolžni obvestiti center za socialno delo o tem, da je treba nekoga postaviti pod skrbništvo ali da mu je potrebna kakšna oblika varstva, ki jo daje center za socialno delo. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je stranka v upravnem postopku za postavitev skrbnika za posebni primer le oseba, ki se postavlja pod skrbništvo, in tudi oseba, ki je postavljena za skrbnika. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri tem pravilno sklicevala na določilo 1. odstavka 216. člena ZZZDR, kar pomeni, da ima položaj stranke oseba, ki se ji postavlja skrbnik zaradi varovanja svojih pravic in pravnih koristi. Prav tako pa ima položaj stranke oseba, ki je postavljena kot skrbnik, ker prevzema določene obveznosti kot ji nalaga ZZZDR. Ker pa tožnica z odločbo Centra za socialno delo z dne 6. 12. 2003 ni prevzela nobenih dodatnih obveznosti k že tistim, ki jih ima na podlagi prejšnjih dveh odločb, ne more imeti položaja stranke v zvezi z odločbo z dne 6. 12. 2003. Pravilno je tudi stališče tožene stranke, da tožnica v postopku postavitve skrbnika za posebni primer za upravljanje z deležem na stanovanju BB nima statusa stranskega udeleženca. Tudi po presoji sodišča tožnica ne more izkazovati v tem postopku, da uveljavlja svojo udeležbo zaradi varstva svoje osebne, neposredne pravne koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena ZUP), vendar tudi po presoji sodišča tožnica takšne pravne koristi ne izkazuje. V tožbi pa tožnica z ničemer ne opredeljuje te svoje morebitne pravne koristi in tega tudi ne dokazuje.

Iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje postavil tožnico kot skrbnico za posebni primer BB za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter urejanje upravno-administrativnih zadev, naknadno pa je bilo to razširjeno z razpolaganjem z njegovimi sredstvi na HK banke FFF. Organ prve stopnje je z odločbo postavil DD za skrbnico za posebni primer BB za upravljanje z njegovim solastniškim deležem na stanovanju na naslovu ..., kar pomeni, da tožnici niso bila odvzeta pooblastila, ki jih je pridobila v zvezi z njeno postavitvijo za skrbnico za posebni primer v zvezi z dvigovanjem njegove pokojnine in plačevanje stroškov oskrbe BB v zavodu ter za razpolaganje s sredstvi BB na HK banke F. V tožbi tožnica trdi, da so ji bila odvzeta pooblastila, ker je bila postavljena druga skrbnica, vendar ta tožbena trditev nima opore v navedenih odločbah centra za socialno delo. Postavljena skrbnica za posebni primer DD je postavljena za drugo vrsto opravil, kot pa je postavljena tožnica, kar pa je v skladu z 211. členom ZZZDR. Tožnica v tožbi tudi trdi, da je zakonita zastopnica, ker ji je bila izdana odločba, s katero ji je bilo zaupano skrbništvo za posebni primer. Takšen status, kot ga tožnica zatrjuje s tožbo, ne izhaja iz odločbe centra za socialno delo, ker je bila tožnica postavljena BB le kot skrbnica za posebni primer za dvigovanje njegove pokojnine, plačevanje stroškov njegove oskrbe v zavodu ter za razpolaganje z njegovimi sredstvi na HK banke F. Takšen status, kot ga tožnica zatrjuje s tožbo, pa ne izhaja iz odločb centra za socialno delo, tožnica pa tudi ni predložila ustreznih listin, ki bi to njeno tožbeno trditev potrjevale.

Na pravilno stališče tožene stranke tudi ne more vplivati dejstvo, da je organ prve stopnje vabil tožnico na glavno obravnavo, ki se jo tožnica in njen pooblaščenec nista udeležila. Samo dejstvo, da je bila tožnica vabljena na obravnavo, pa tožnici ne daje statusa po 42. oziroma 43. členu ZUP. Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je pri tem sledila dolžnosti, ki izhaja iz 183. člena ZZZDR, to je, da upošteva želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Tožbeni ugovor, da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju s podatki spisa, zato ni utemeljen, prav tako pa ni mogoče slediti ugovoru, da je dejansko stanje bilo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Tožnica tudi očita procesne kršitve, ker je tožena stranka označila pritožbo tožnice kot nedovoljeno. Svojo odločitev pa je tožena stranka pravilno oprla na 1. odstavek 248. člena v zvezi s 3. odstavkom 240. člena ZUP in je pravilno v izrek svoje odločbe vnesla besedilo 1. odstavka 248. člena ZUP, da se pritožba tožnice zavrne kot neutemeljena, s tem je tožena stranka le povzela besedilo citiranega določila in ji s tem ni mogoče očitati procesnih kršitev.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sodišče je svojo odločitev sprejelo na seji senata (2. odstavek 50. člena ZUS). Tožnica v tožbi predlaga, da se opravi glavna obravnava in po potrebi zasliši stranke, pri tem pa tožnica v tožbi ne navaja konkretnih okoliščin in tudi ne predlaga nikakršnega dokaza, ki bi utemeljeno kazal na zmotno ali pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predmet sodne presoje na podlagi tožničine tožbe je, ali ima tožnica položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku postavitve skrbnika za posebni primer. Po presoji sodišča gre povsem za vprašanje pravne narave. Tožnica pa je predlagala le zaslišanje strank po potrebi in pri tem predlagala vpogled v spis tožene stranke, kar je tožena stranka dolžna storiti in predložiti spis na podlagi 4. odstavka 36. člena ZUS. Na morebitni glavni obravnavi sodišče ne bi moglo izvajati nobenih dokazov, zato je odločilo na seji senata.